Nikola Jokić je le našel ekipo za "basket"

Nikola Jokić z ženo Natalijo in hčerko Ognjeno. Foto: Profimedia

Kako je 28-letni Nikola Jokić zasedbo Denver Nuggets popeljal do naslova prvaka lige NBA, postal prvi MVP finala z območja nekdanje Jugoslavije in na nekem drugem odru dobil odgovor na zapis iz leta 2011.

“Bi šel kdo na basket,” je zdaj že kar legendarni zapis na Facebook profilu, ki ga je februarja 2011 objavil tedaj 16-letni Nikola Jokić. Mladenič iz Sombora, sicer košarkar mlajših kategorij novosadske Vojvodine, je pač preprosto iskal “kompanjone”, s katerimi bi na betonskem igrišču odigral tekmo 3:3. Objava ga je v nadaljnjih letih pogosto spremljala in postala svojevrsten simbol košarkarskega vzpona in telesne preobrazbe nekoč nekoliko preobilnega srbskega mladeniča iz skromnega okolja.

Nikoli ni bil ambiciozni košarkarski stremuh, ki bi otroško sobo polepil s plakati zvezdnikov lige NBA, nato na igrišču vadil trike junakov tistega časa ter sanjal o rekordnih statistikah, slavi, šampionskih konfetih, lovorikah … Po drugi strani pa je hitro uvidel, da mu telesne danosti in občutek za igro dajejo lepe možnosti za košarkarsko učinkovitost.

To je svojevrsten instinkt leto in pol po omenjenem zapisu prišepnil tudi slovitemu košarkarskemu zastopniku Mišku Ražanatoviću. Ko je ob prebiranju časopisov zasledil Jokićevo statistiko, je dvignil obrv in svoje zastopnike poslal do njegove družine ter jim naročil, naj mladeniča spravijo pod okrilje agencije BeoBasket. Nikola je tako padel v uveljavljen sistem, ki ga je preko Mege, kluba v srbski ligi in ligi ABA, v katerem načrtno in pogosto tudi za ceno rezultata kalijo igralce iz prej omenjene agencije, popeljal do lige NBA.

Čeprav je tudi v najmočnejši ligi na svetu hitro opozoril nase, pa to vendarle ni bila zgodba o ekspresnem uspehu. Tako je bil v krstni sezoni 2015/16 kar precej oddaljen od lovorike za novinca leta. Osvojil jo je Karl-Anthony Towns. A si Jokić, ki se je po sezoni vrnil domov in si čas krajšal z vzrejo dirkalnih konjev, s tem ni belil las. Še danes ob novinarskih omembah zgodovinskih statističnih presežkov pogosto zavzdihne ali pa se cinično nasmehne, preden vklopi priučeni izraz na obrazu in suhoparno pove, da gre za veliko čast.

Kljub navidezni ležernosti in brezbrižnosti pa se je 211 centimetrov visoki center znal zapreti tudi v telovadnico ter vaditi. Brez prisotnosti kamer, fotoaparatov … Še manj z objavami znoja in mišic na svojih socialnih omrežjih. Čeprav je že pred tem prišel do zglednih številk v svoji statistiki, pa se zdi, da je bilo nato zanj ključno “koronsko” leto 2020. Po prekinitvi lige se je v ZDA vrnil s precej bolj izklesanim telesom, posledično pa je svoji igri dal pospešek.

Pred tremi leti je torej dokončno postal nočna mora za tekmece v ligi NBA. Dominanten v raketi, ob tem pa dovolj vitalen in hiter za odmik od obroča, kjer je uveljavljal višino. Bodisi za met čez tekmeca bodisi za izvrsten pregled, na podlagi katerega vključuje soigralce. Posledično lahko kot center kreira igro. Prav vključevalni pristop in zlitje z ekipo sta elementa, ki “Jokerja”, kot ga kličejo v ZDA, delata tako posebnega in cenjenega. Če dodamo še pravi občutek za skoke in pregovorno nesebičnost, pridemo do popolnega košarkarskega paketa.

Petkrat je nastopil na All-star tekmi. V letih 2021 in 2022 mu je pripadlo priznanje za najkoristnejšega igralca rednega dela. Letos sicer ne, je pa zato v višjo prestavo prestavil v končnici, kjer je navdušil s povprečjem 30 točk, 13,4 skoka in 9,5 asistence. Prvi v zgodovini je bil v končnici najboljši v treh ključnih statističnih elementih. Jasno, ob garaškem delu v obrambi in številnih elementih, za katere v statistiki pač ni prostora. Kot v njegovi naravi ni prostora za trkanje po prsih, bahaštvo, javno primerjanje z največjimi … Hvalijo ga drugi. In tudi nagrajujejo, o čemer priča petletna pogodba v vrednosti 272 milijonov ameriških dolarjev, ki se bo iztekla leta 2028.

“Lepo je, da smo končali delo. Uspešno. A košarka ni vse,” je dejal po zadnji tekmi sezone in še četrti zmagi nad moštvom Miami Heat. Tudi med to predstavo ga je na čevlju spremljal poročni prstan, nataknjen na vezalko. Kot vedno. Po tekmi je v roke prijel hčerko Ognjeno. “Družina je najbolj pomembna,” pravi Nikola Jokić, ki pa je 4.509 dni po znamenitem FB zapisu le našel ekipo. Za “basket”. V Denverju jo je gradil osem let. Sestavljajo jo Jamal Murray, Michael Porter, Kentavious Caldwell-Pope … Pa tudi Vlatko Čančar. Resda daleč o zaprašenega betonskega igrišča ob konjušnici v Srbiji. Tokrat na največjem košarkarskem odru.

“Šampionska parada? Ne, moram domov,” je ameriške novinarje na novinarski konferenci nasmejal Nikola Jokić, prvi MVP finala s področja nekdanje Jugoslavije. Nato je nadaljeval in zaključil v svojem slogu: “Uspešni smo v svojih službah in zmagali smo. To je neverjeten občutek. A kot sem že rekel, to ni vse na svetu. V redu, zmagal sem. Ne le jaz, zmagali smo. Ampak mislim, da to še vedno ni najpomembnejša stvar na svetu. Obstaja kup stvari, ki so mi všeč, ki jih rad počnem. Verjetno je to nekaj normalnega. Nihče ne mara svojega dela. Ali pa ga. Lažejo. Vendar je dober občutek, ko veš, da si naredil nekaj, v kar nihče ni verjel. To smo mi, Denver Nuggets. Vsi igralci verjamemo drug v drugega. To je najpomembnejše.”