Potem ko sta Nikola Jokić in Giannis Antetokounmpo odpovedala nastop na letošnjem svetovnem prvenstvu v Aziji, dvomov o tem, da bo vloga prvega zvezdnika pripadla Luki Dončiću, ni. Koga pa v boj za zlato pošiljajo pogosto najbolj zvezdniško obarvani Američani, ki se bodo šele na drugi pripravljalni tekmi nocoj v Malagi (21.30, prenos na SK1) pomerili prav s slovensko reprezentanco?
“USA, USA,” je odmevalo s tribun olimpijske dvorane v Barceloni, ko so na najvišjo stopničko po finalu košarkarskega turnirja stopili Michael Jordan, Lary Bird, Magic Johnson, John Stockton, Charles Barkley … Enajst mega zvezd tistega časa. Enajst košarkarjev, ki še dane spadajo med največje vseh časov. Enajst velikanov in kot predstavnik študentske košarke še Christian Laettner.
V torek je od tega trenutka minilo 31 let. Od trenutka ko so se lahko Juan Antonio Samaranch, Borislav Stanković in David Stern, tedanji vodilni možje Mednarodnega olimpijskega komiteja, Mednarodne košarkarske zveze in lige NBA, zadovoljno nasmehnili. Na olimpijskih igrah so se namreč predstavili profesionalci, košarkarji iz lige NBA, najboljši med najboljšimi.
Američani so ob tisti priložnosti, z nekaj redkimi izjemami, res posegli po najboljšem, kar so premogli. Dream team. Sanjsko moštvo. Tako so ameriški mediji poimenovali najbolj zvezdniško košarkarsko ekipo v zgodovini. Junaki tistega obdobja globalnega košarkarskega občinstva niso pustili ravnodušnega. To je bila ekipa, s katero so se radi fotografirali tudi tekmeci. Zmagovalec je bil znan vnaprej. Gladko so dobili vseh osem tekem, in sicer s povprečno razliko 43,8 točke.
Če so želeli zlato …
Zvezdniški blišč je bil izrazit. A zgodba je imela tudi logično ozadje. Po devetih zlatih olimpijskih kolajnah na desetih igrah je bila reprezentanca ZDA leta 1988 na OI v Seulu “zgolj” bronasta. Tudi dve leti pozneje se je morala zadovoljiti s tretjim mestom. Primat so prevzeli košarkarji Jugoslavije in Sovjetske zveze. In čeprav sta obe državi že močno pokali po šivih, je bilo jasno, da bodo morali Američani za enakovredno kosanje in potrditev največje košarkarske velesile na velika tekmovanja poslati najboljše.
Z Barcelono 1992 se je torej začela nova era ameriške reprezentančne košarke. Šov v katalonski prestolnici je bil tako izrazit, da je predvsem na naslednjih velikih tekmovanjih v domovini košarke vladal velik interes tudi najbolj uglednih imen. Tako so leta 1994 na svetovno prvenstvo potovali Shaquille O’Neal, Dominique Wilkins, Reggie Miller, Shawn Kemp … Pa leta 1996 na OI v Atlanto Grant Hill, Hakeem Olajuwon, znova O’Neal in kar peterica iz originalnega sanjskega moštva.
Odtlej Američani na osmih olimpijskih igrah zlata niso osvojili le enkrat (2004). Večkrat se jim je zataknilo na svetovnem prvenstvu, ki ima zanje precej manjšo težo. Še posebej skromni so bili na zadnjem na Kitajskem, kjer je Gregg Popovich z raznoliko ekipo zmogel le do sedmega mesta.
Minila so štiri leta. Vmes je reprezentanca ZDA v Tokiu osvojila še šestnajsto olimpijsko zlato. Kakšna je Amerika 2023, bomo lahko videli že nocoj, na pripravljalni tekmi s Slovenijo v Malagi (21.30, prenos na SK). Mi pa smo preverili, koga v boj za trinajsto kolajno na SP Američani pošiljajo tokrat …
En šampionski prstan in nič nastopov na velikih tekmovanjih
LeBron James, Kevin Durant, Stephen Curry, Jayson Tatum, Anthony Davis ter številni drugi najbolj uveljavljeni Američani bodo tokrat zgolj navijači. Letošnja ameriška zasedba je, kot smo vajeni že zadnjih nekaj svetovnih prvenstev, sestavljena iz nekoliko mlajših košarkarjev, ki vsaj trenutno še ne sodijo v A-kategorijo, oziroma med tiste največje košarkarske zvezdnike. Starostni razpon je od 20 do 28 let. Nihče od vpoklicanih še ni vpisal nastopa na velikem tekmovanju. Dovolj zgovoren je tudi podatek, da je dvanajsterica izbranih vsega skupaj osvojila zgolj en šampionski prstan – Bobby Portis v sezoni 2020/21, kot član Milwaukeeja in še to v vlogi rezervista.
Precej drugače je na klopi, kjer za strategijo in napotke skrbi trojica serijskih zmagovalcev, ki so skupaj osvojili kar 14 naslovov prvaka lige NBA. Selektorju Stevu Kerru, petkratnemu prvaku v vlogi igralca in štirikratnemu v vlogi stratega, družbo delata Erik Spoelstra, ki je Miami do naslova popeljal dvakrat, in Tyronn Lue, ki je bil dvakrat prvak kot igralec in enkrat kot trener.
Čeprav gre dejansko za B-reprezentanco ZDA, je vendarle ne gre podcenjevati. Kot so se pred leti prav na mundialu dokazovali Curry, Tatum in Durant, to zdaj počne naslednja generacija ameriških talentov. Sestave letošnje zasedbe so se lotili premišljeno, saj med 12 vpoklicanimi košarkarji ni izrazitih egoistov, igri poveljujeta dva odlična organizatorja igre New Yorka in Indiane, na vseh položajih pa reprezentanca ZDA premore tudi izvrstne obrambne košarkarje.
Brunson prevzel vodilno vlogo
Na “enki” prednjačita dva posameznika. Zaradi dolgoletnega igranja ob Luki Dončiću v Sloveniji dobro poznani Jalen Brunson in vzhajajoči zvezdnik Indiane Tyrese Haliburton. Jalen je po selitvi v New York “eksplodiral” in v rednem delu sezone 2022/23 na tekmo vpisal 24 točk ter 6,2 asistence. Kot naravni vodja naj bi tudi prevzel eno pomembnejših vlog v garderobi. Haliburton je bil z 10,4 asistence celo drugi asistent lige, številni strokovnjaki pa mu napovedujejo bleščečo kariero. Šteje 23 pomladi.
Če bosta Haliburton in Brunson skrbela za organizacijo, sta strelsko najbolj navdahnjena in raznovrstna Brandon Ingram ter Anthony Edwards, ki blestita na krilu in sta letos na tekmo dosegala po 24,6 oz. 24,7 točke. Slednji velja tudi za enega atletsko najbolj nadarjenih igralcev lige, ki čez lužo postaja vse večja zvezda in v Minnesoti prevzema status obraza franšize iz rok Karla-Anthonyja Townsa.
Vojska obrambnih specialistov
Prvo linijo obrambe tvorita Mikal Bridges in Jaren Jackson. Slednji je bil v sezoni 2022/23 izbran celo za najboljšega obrambnega košarkarja lige NBA. Prvi pa je sezono predtem postal član obrambne peterke leta. Od muh v zadolžitvah na tej strani parketa nista niti Josh Hart in Cam Johnson. Vsi štirje slovijo kot odlični podporni igralci, ki se znajo podrediti kolektivu.
Nepredvidljivi iskri s klopi bosta Austin Reaves in Paolo Banchero. 25-letni branilec Jezernikov nadaljuje vzpon in je v svoji drugi sezoni v ligi NBA, potem ko leta 2021 na naboru ni bil izbran, v povprečju vpisal 13 točk in 3,4 asistence. Američan italijanskih korenin pa je z 20 leti najmlajši predstavnik ZDA in velja za zelo vsestranskega košarkarja.
Najstarejši od dvanajsterice je 28-letni Portis, ki je letos na tekmo vpisal 14,1 točke in 9,6 skoka, večino obračunov pa sicer začel na klopi. Tudi on bo predvsem garal za ekipo. Ob njemu bo na položaju centra, kjer lahko sicer igra tudi Jackson, še novinec Utaha iz zadnje sezone Walker Kessler, ki sicer blesti predvsem pri branjenju obroča ter je na tekmo v rednem delu vpisal kar 2,3 blokade. Jackson celo okrogle tri.
Pod črto, letošnja Amerika še zdaleč ni tako sanjska kot leta 1992. Tudi v številnih drugih nastopih na velikih tekmovanjih v zadnjih 30 letih so imeli Američani v svojih vrstah občutno več zvezdnikov. Zdi se, da tokrat manjka predvsem košarkar, ki bi lahko v prelomnih trenutkih izkoristil izrazito individualno prednost, kot je to, recimo, nazadnje počel Kevin Durant. Poleg tega imajo Kerrovi izbranci zelo malo izkušenj s specifično mednarodno košarko znotraj Fibinih pravil. Toda … Manj zvezdniška ekipa je pogosto veliko bolj angažirana, zagnana, motivirana … Tudi manj egoistična. Verjeti pa gre, da je izkušeni trener smiselno izbral dvanajsterico. Za posebne naloge.
Reprezentanca ZDA na velikih tekmovanjih
Olimpijske igre: 19 kolajn (16 Z, 1 S, 2 B)
Svetovno prvenstvo: 12 kolajn (5 Z, 3 S, 4 B)