Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
ULEB Eurocup
NBA
Slovenija
Turška liga TBL
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Tudi če vas je val košarkarskega vznemirjenja z Luko Dončićem v glavni vlogi obšel, pa so do vas zagotovo prišli različni podatkovni utrinki. Tudi o petih zaporednih uvrstitvah v najboljšo peterko lige NBA, prvem mestu na lestvici strelcev, nizanju trojnih dvojčkov in podiranju raznoraznih rekordov ali o uvrstitvi v veliki finale najmočnejše lige na svetu. No, ali pa o večmilijonski pogodbi s podjetjem Nike, o aktivni pogodbi z Dallasom za 215 milijonov ameriških dolarjev in napovedi, da utegne prihodnje leto pristaviti podpisa na pogodbo za rekordnih 346 milijonov. A prave vzvode ima zgodba o največji slovenski zvezdi na globalnem športnem nebu vendarle nekje povsem drugje. Daleč od rekordov in šelestenja ameriških zelencev.
”Oooooo,” je zdaj že kar daljnega prvega novembra leta 2007 napetost stopnjevalo več kot pet tisoč grl v veliki ljubljanski dvorani Tivoli, ko se je na črti za proste mete v poskusu za svoj prvi evroligaški koš na tekmi z Olympiacosom iz Pireja znašel tedanji član Olimpije Saša Dončić. Takrat je bil star dobrih 33 let. Evroligaška priložnost je bila zanj po naslovu državnega prvaka s Heliosom, kratkotrajni francoski avanturi, dokazovanju v Slogi iz Kraljeva, nastopu za člansko reprezentanco in vidnem pečatu v več slovenskih prvoligaših eden od vrhuncev kariere. Vseeno ob jasnem zavedanju, da je predvsem v mlajših kategorijah obetal še precej več.
Bil je eden od košarkarskih romantikov. Njegovo igro je ob lahkotnosti poganjala pozitivna predrznost, tisti klasični ”Jugo šmek”, ki je danes že skoraj izumrl. Košarkar, ki ni bil za šablone. Da bi lahko dosegel več, je večkrat priznal tudi sam. Ob tem je razloge samokritično med drugim iskal v glavi, ki v prelomnih letih ni zmogla popolne športne osredotočenosti, nesporno dejstvo pa je tudi, da je bil kot jugoslovanski kadetski reprezentant nato ena od žrtev razpada nekdanje skupne države. V dobršni meri se je izgubil v sistemu in se nato vrnil na stranska vrata ter kariero podaljšal do zrelih let. V teh je dočakal tudi evroligaški krst.
Med tistimi, ki so na omenjeni tekmi z rdeče-belim grškim velikanom stiskali pesti zanj, je bil ob robu parketa tudi suhljati fantič, 8-letni sin Luka, tedaj že član košarkarske šole Olimpije in pozneje eden tistih, ki so na tekmah članske ekipe brisali parket. Košarkarski krogi so ga poznali že pred tem. Luka Dončić je bil z nagajivim nasmehom vedno tisti, ki je nestrpno čakal na odmor med četrtinama, da je lahko stekel na parket in metal na koš. Že pred tem in pozneje, ko je oče igral za Helios in predvsem Slovan. Jasno, metati v dvorani z gledalci je bilo vedno slajše od tisočerih ponovitev na betonskem igrišču blizu doma za ljubljanskim Bežigradom.
Toda prav tisti dril na zunanjih igriščih mu je dal temelje. Pa tudi kakšno buško. Da ima sin poleg očetovih košarkarskih genov in hitro privzgojene košarkarske drznosti v sebi vendarle še nekaj več, so kaj kmalu zaznali trenerji, ki so delali z njim v mlajših selekcijah. Nase je resda opozarjal tudi zaradi višine in fizične moči, na račun katerih je bil med vrstniki izrazito prevladujoč. Ko pa je igral z dve ali celo tri leta starejšimi, pa je za konkurenčnost vendarle moral pokazati še nekaj več. Ta “več” se je že tedaj kazal v odličnem pregledu, dojemanju igre, široki paleti košarkarskih fint in predvsem predvidevanju. Vse to so elementi, ki ga odlikujejo še danes.
Tudi ko je po preizkusu v Turčiji, kjer je Galatasaray zapravil zgodovinsko priložnost, da v svoje vrste zvabi mladega dragulja, nato pri vsega trinajstih letih prestopil pod okrilje madridskega Reala, je bil še vedno le “mali od Saleta”. Toda ko se je nato vsako poletje vračal v domačo Ljubljano, je vendarle postajalo jasno, da ne gre le za enega od številnih mulcev, ki jih Real pobere ter vključi v izobraževalni in športni sistem. Bil je “tisti”. Bil je tisti, ki daje sistemu kraljevega kluba smisel. Tisti, ki je po tisočerih postopkih ostal na vrhu sita.
Dobil je Real, dobil je Luka. Prvi vzhajajočo zvezdo, ki je najprej navduševala v pozabljenih telovadnicah, nato pa zablestela na največjem odru in kot MVP ekipo popeljala do naslova evropskega klubskega prvaka, ob tem pa v vlogi blagovne znamke beli dres vzljubila do te mere, da se oglasi ob slehernem uspehu košarkarske ali nogometne sekcije. Luka pa se je znašel v okolju, ki ga je preizkušalo in urilo, ga vodilo skozi prelomno fazo odraščanja, mu že kot najstniku namenilo pravo člansko priložnost, ga postavilo v vlogo vodje in mu ob tem privzgojilo edinstven občutek pripadnosti.
Navedenega kapitala, h kateremu lahko pripišemo še vlogo v slovenski reprezentanci na nepozabnem EuroBasketu 2017, sprva v ZDA niso razumeli in pripoznali. Danes strokovnjaki v priznavanju zmote v en glas poudarjajo, kako zelo pomembno je bilo, da je Dončić že kot šestnajstletnik treniral in igral z odraslimi profesionalci. A to je zgolj eden od segmentov, ki so mladega slovenskega zvezdnika že v krstni sezoni popeljali na najvišji oder. Tudi v ligi NBA se je sprva vedel kot tisti deček, ki je jeseni leta 2007 vstopil v košarkarsko šolo, ali pa 13-letni tujec v Madridu. V vseh treh primerih je ocenil položaj, se sprva prilagodil, da bi lahko nato z neverjetno samozavestjo, intuicijo, igrivostjo in stalnim iskanjem pravih motivacijskih elementov uveljavil svoje vrline in z njimi prevladal.
Z Dončićevim meteorskim vzponom v dresu Dallasa, ki se v šestih letih zrcali tudi v petih izborih v prvo peterko lige, prav toliko nastopi na All-star tekmah, priznanju za novinca leta in statusu prvega strelca lige, so utihnili še zadnji in najbolj vztrajni kritiki, ki so pred tem neumorno iskali olajševalne okoliščine, in tako poskušali relativizirati njegovo izjemnost. Tudi za njih je čudežni deček iz Slovenije moral postati popoln paket. Organizator igre, ki v vsakem trenutku ve, kje se nahajajo soigralci in celo predvideva njihovo gibanje. Strelec, ki zna zadeti z druge strani igrišča ali pa si položaj za met izboriti po čvrsti hrbtni igri proti višjim tekmecem. Za slednje je v driblingih in menjavah smeri praviloma prehiter. Proti košarkarjem na svojem matičnem igralnem položaju pa uveljavlja premoč v višini in telesni moči. Za nameček mu kot varovalka vselej ostaja zanj značilni met po koraku nazaj.
Pred trinajstimi meseci in pol je Saša Dončić znova sedel v lokalu pred tivolsko dvorano, prav tisto z začetka tega zapisa. Ko se je mimo njega pripeljal športni avtomobil, je na hitro spil kavo, pomignil natakarici, da bo račun poravnal pozneje, in odhitel odpret stranska vrata, skozi katera je nekaj sekund zatem vstopil Luka Dončić. Za njim je bil že dopoldanski trening v fitnesu, čakalo ga je urjenje pod košem. In tako vsak dan. Večji del pomladi in začetka poletja 2024. Konec Dallasove sezone še pred končnico ga je pripeljal še do zadnje točke preloma. Odločil se je za garaško poletje, preoblikovanje telesa in dodatne investicije v kakovostno pripravo.
Poleti je torej LD77 opravil svojo domačo nalogo, na naboru in med sezono jo je s spretnim manevrom v izdihljajih prestopnega roka še njegov delodajalec. Dereck Livey, Daniel Gafford in P. J. Washington so bili tisto, kar je Luka potreboval ob sebi, hkrati pa je do nove dimenzije prišlo tudi njegovo sobivanje s Kyriejem Irvingom. Mavericks so se dvigovali že v drugi polovici rednega dela, v končnici pa delujejo kot dobro naoljen stroj.
Ko je Dallas pred dnevi v zahodnem finalu izločil še Minnesoto, je Luka kot nesporni protagonist v najbolj čustvenem trenutku slavja objem očeta. Kot bi se vrnila na začetek, ko še ni bilo milijonov in razprav o statističnih presežkih. Ko se je utrnila tista usodna košarkarska iskra. Ta ostaja kot svojevrstna stalnica v divjem življenju mladega zvezdnika in po svoje adut Dallasa tudi v velikem finalu z Bostonom.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!