Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
ULEB Eurocup
NBA
Slovenija
Turška liga TBL
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Beno Udrih, ob Radoslavu Nesteroviću prvi Slovenec, ki je zaigral v finalu lige NBA in prišel do šampionskega prstana, v pogovoru za Sportklub o dometu Dallasa ter izjemnih predstavah Luke Dončića. "Brez zavor. Lahko gre do konca. Že letos," napoveduje nekdanji reprezentant, ki medtem v ZDA gradi trenersko kariero.
Pred natančno dvajsetimi leti je bil Beno Udrih izbran na naboru lige NBA. Že leto zatem se je v dresu San Antonio Spurs veselil prvega od dveh šampionskih prstanov. “Ko kdo omeni letnico, spoznam, kako hitro teče čas,” se nasmehne danes 41-letni šempetrski Američan, ki je v dolgoletni karieri v ZDA igral tudi za Sacramento, Milwaukee, Orlando, New York … Zdaj je za njim prva sezona v vlogi glavnega trenerja moštva Wisconsin Herd v razvojni ligi NBA.
Tam naj bi deloval tudi v prihodnje, čeprav ne izključuje vrnitve v Evropo. Velikih trenerskih ambicij ne skriva. Vseeno je bil osrednja tema našega tokratnega pogovora Luka Dončić, ki se je z Dallasom znašel na pragu velikega finala.
Intervju: Beno Udrih
Zaradi Luke Dončiča mnogim Slovencem te dni primanjkuje spanca. V kolikšni meri se je njegov boj dotaknil vas?
Luka je zmagovalec. Vedno je bil. Morda ni zmagoval vsako leto, a se je vselej znašel v igri za zmago, predvsem pa je imel pravo priložnost. Letos se je ta pojavila po tem, ko je Dallas izposloval uspešno kupčijo, po kateri je v ekipo pripeljal Daniela Gafforda in PJ Washingtona. Gre za košarkarja, ki znata odigrati svojo vlogo, njun način igre pa zelo ustreza Dončiću. Tudi v madridskem Realu in slovenski reprezentanci je bil obdan s košarkarji, ki so v igranju svoje vloge iztisnili maksimum. Čutim, da se zdaj v Dallasu dogaja prav to. Vse pa se je začelo z njim. Z Luko Dončićem.
Tudi naveza Irving-Dončić je zdaj dobila novo dimenzijo.
Ko je Luka prestopil prag lige NBA, je bil že izdelan košarkar. Hitro se je prilagodil, nato pa zgolj napredoval. Prišel je do neverjetne ravni, na kateri s svojo genialnostjo sili soigralce v prilagajanje. Tudi Kyrie Irving je pred kratkim dejal, da se v igri v celoti podreja Dončiću. In to je bistvo tega. Lahko mu nameni obdobja malce lažje igre in lovljenja sape, nato pa mu vrne žogo. In znova, Luka je star le 25 let.
Vas Dallasova moč v končnici vendarle preseneča?
Znova bi se vrnil do poteze v zaključni fazi zimskega prestopnega roka. Takrat se je Dallas otresel svojih težav. Spremenjena zasedba je potrebovala nekaj časa, da se je spoznala in povezala. Zdaj gledamo žetev tega sejanja. Svoje je dodal Jason Kidd, ki kot nekdanji vrhunski košarkar ve, kdaj je treba ekipo spraviti na najvišjo raven. Zasluge za to, da je Dallas prav danes najboljši, gredo tudi trenerju. Takšen je bil naš San Antonio leta 2005. Takrat, vsaj na papirju, nismo imeli boljše ekipe od Detroita. Imeli pa smo pretkanega trenerja, tri izstopajoče posameznike, torej Tima Duncana, Emanuela Ginobilija in Tonyja Parkerja, ter niz košarkarjev, ki so se držali svojih nalog.
Vključno z vami?
Da, dokler sem igral. Ha, ha … Sprva sem v finalu dobil priložnost, nato je trener zmanjšal rotacijo. Tudi leta 2007 nisem bil del stalne igralne rotacije, a sem imel zelo natančno določeno nalogo. Določen sem bil za košarkarja, ki mora skozi treninge dvigniti Ginobilija. Vračal se je po poškodbi in ko je bil že skoraj nared, sva ure in ure na treningih igrala drug proti drugemu. Pa to ni bila lahkotna košarka. To je bil pravi ”fight”. Vedel sem, da bo v končnici kot rekonvalescent tarča tekmecev, zato sem ga na to z grobostjo na treningih tudi pripravil. Kar želim povedati, je, da je bila to pač moja naloga. Sprejel sem jo in v izvedbo vložil vse, kar je bilo v moji moči. Tudi v Dallasu ima danes vsak košarkar svojo nalogo. Tudi Markieff Morris, ki bi zlahka igral in dosegal po 10 točk, a zdaj vse tekme stoji ob stranski črti, spodbuja soigralce, je del ekipe, obenem pa prav gotovo svoje opravi tudi v zakulisju. Tudi za Luko, čeprav se je ta pred leti znašel v sporu z njegovim bratom Marcusom.
Gre lahko Dallas do konca?
Vsekakor. Dallas nima le Dončića in Irvinga. Ima ekipo, ki se bo znala spopasti tudi z Bostonom. Jasno, pričakujem, da bo to finalni par. Če primerjam tandema Jayson Tatum-Jaylen Brown in Luka Dončić-Kyrie Irving, bi dejal, da je slednji v prednosti, tudi zaradi samih igralnih položajev. Košarkar, ki bi utegnil poskrbeti za spremembo, pa je Jrue Holiday. Luka gre lahko do konca, do prstana, a ga čaka res težko delo. Zdaj gre zares. Odločajo malenkosti. Poglejte, tudi dosedanja serija Dallas-Minnesota ni tako enoznačna, kot pa bi lahko sodili po rezultatu 3:0. Dallas je res dobil tri tekme, a je dal skupno le 13 točk več od tekmeca.
Kakšen je utrip v slačilnicah v tej fazi končnice?
Osredotočenost. S to besedo vam najlažje opišem, kaj se dogaja. V rednem delu je vse drugače. Zmaga ali poraz, jutri te čaka nova tekma. V končnici pa imaš pred očmi le eno ekipo in veš, kako pomembna je vsaka zmaga. Do izraza pridejo podrobnosti. Iščeš tekmečeve šibke točke in svoje prednosti. Gre tudi za psihološko bitko.
Vaš krovni delodajalec, torej Milwaukee Bucks, se je od boja za naslov prvaka poslovil v prvem krogu. Kako pa ste zadovoljni z vašo prvo sezono na klopi razvojne ekipe Wisconsin Herd?
Ocena je pozitivna. Čeprav je razvojna liga specifična. Veliko je nihanj, veliko je sprememb. Konkretno, danes igraš z ekipo, ki si jo imel na razpolago dva meseca, naslednji teden so ti na voljo novi obrazi. Izkupiček je bil vseeno dober, čeprav nam urnik ni bil pisan na kožo.
Boste ekipo vodili tudi v novi sezoni?
Da, dogovorili smo se za enoletno podaljšanje pogodbe.
Končni cilj ostaja liga NBA?
Vsekakor. Vem pa, da je košarkarski svet zelo nepredvidljiv.
Tudi vrnitev v Evropo ni izključena?
Lani sem bil že na pragu Londona. Pravzaprav sem se že odpravljal na podpis pogodbe z London Lions, ko me je poklical trener Milwaukeeja Adrian Griffin. Ker ga je pred tem doletela družinska tragedija, je bil nekaj časa nedosegljiv. ”Slišim, da si izbral drugo ponudbo. Si prepričan, da želiš v London?” me je vprašal. Pojasnil mi je, da me želi na vsak način videti na čelu razvojne ekipe. S tem sem želel orisati nepredvidljivost. Če se pojavi dobra priložnost, sem se pripravljen pogovarjati. Ne gre le za ime kluba in višino plače, bolj me mika delo v ambicioznem okolju z jasno vizijo. Menim tudi, da bi bil lahko zelo ustrezen trener za evropsko področje. Evropski klubi se namreč želijo približati ameriškim. Jaz dobro poznam oba sistema. Vzgojen sem bil v Evropi, igral sem v velikih klubih, nato pa sem ponotranjil tudi ameriško košarko. Zato nikoli ne vem, kaj bo prinesel jutrišnji dan. Ne vem, na kateri strani oceana se bom znašel.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje