Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
ULEB Eurocup
NBA
Slovenija
Turška liga TBL
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Ob koncu štiriletnega obdobja v vlogi športnega direktorja Cedevite Olimpije in ob prevzemu podobnega položaja pri Panathinaikosu si je Sani Bečirović vzel čas tudi za Sportklub. Kakšni so njegovi ljubljanski računi? Kaj obžaluje? Kdaj je bil deležen grškega klica? Kaj ga čaka v Atenah?
Minuli teden se je Sani Bečirović vrnil iz Aten. Še enkrat se je lahko prepričal o tem, da je za mnoge kontroverzni lastnik Panathinaikosa Dimitrios Giannakopoulos resnično znova ugriznil v košarkarsko jabolko. “500-odstotno je pri stvari,” pravi novi športni direktor in vodja članske ekipe nekdanjega evropskega klubskega prvaka, v katerem se je že preizkušal kot košarkar in pomočnik trenerja.
“Tudi zame je to velikanski izziv,” dodaja 42-letni Bistričan, ki se bo z družino kmalu vrnil v grško prestolnico. Že krepko pred tem je pri Cedeviti Olimpiji v pisarni športnega direktorja predal posle Vladu Ilievskemu. Ob tem priznava, da ob slovesu od ljubljanskega kluba čuti nekaj grenkobe, saj je v novem projektu manjkala pika na i.
V zaključku pretekle sezone smo kar nekaj časa ugibali o vaši prihodnosti. Naposled je le prišla potrditev odhoda v Panathinaikos. Kdaj pa ste bili deležni prvega klica iz Aten?
Januarja je postalo jasno, da bo proračun Cedevite Olimpije nekoliko nižji, večji pa bo poudarek na mladih. Ker sem imel dobre povezave s Panathinaikosom, sem vzpostavil stik z Atenami. Želel sem sprožiti dialog o mladih košarkarjih, ki so na pragu prve ekipe atenskega kluba. Ko sem bil v Atenah, je po spletu naključij prišlo do večerje z lastnikom kluba Dimitriosom Giannakopoulosom. V šali me je vprašal, kdaj se bom vrnil domov. V nadaljevanju mi je pojasnil, da želi graditi na novih temeljih. Pohvalil je tudi naše delo v Olimpiji. No, pri tem je tudi ostalo. To sem povedal tudi vodilnim možem v Ljubljani. Čez nekaj tednov sem bil znova povabljen v Atene. Ob dovoljenju ljubljanskega delodajalca sem odšel. Gospod Giannakopoulos mi je predstavil projekt. Aktivno se vključuje v klub. V štirih letih želi na zaključni turnir. Želi prepoznavnost in predvsem to, da se ekipa poveže z zelenim grbom. V tej sliki je videl tudi mene.
Čeprav ste v klubu že bili kot igralec in trenerski pomočnik, pa se zdi, da vas tokrat niso poklicali le kot starega znanca, temveč že kot košarkarskega funkcionarja.
Tega se zavedam. Gre za napredovanje. To je čast in priznanje zame. Pa tudi odgovornost. V meni so videli nekoga, ki bo pomagal zgraditi mozaik. Ta misel mi daje velikanski zagon. Želim biti tisti, ki bo doprinesel k izpolnjevanju ciljev.
V Panathinaikosu ste bili v zlatih časih, pa tudi v obdobju krize. Gre tokrat za prehodno obdobje, za začetek novega vzpona?
Vzponi in padci se dogajajo vsem klubom. Ta cikličnost je logična. Res je, Panathinaikos v zadnjem desetletju ni bil na želeni ravni. Ne le zaradi manjših vložkov. Preprosto, klub ni deloval kot družina. Nekoč je. Košarkarji so vedeli, za koga igrajo. In to želimo znova vzpostaviti. V velikih klubih je tako, da ni pomembno, kaj piše na hrbtu igralčevega dresa, temveč to, kaj je napisano spredaj. Panathinaikos je v dobršni meri izgubil to identiteto. Verjamem, da se bo to vrnilo. Kako? Z domačimi igralci, ki se znajo poistovetiti s klubom, obenem pa so v slačilnici tudi prenašalci te kulture na tuje košarkarje.
Slabša leta Panathinaikosa so sovpadala tudi z uspehi velikega tekmeca Olympiacosa. Dvorana miru in prijateljska je večkrat “gorela”, OAKA samevala. Pogosto pogledate proti sosedom?
Ne gledam le nase. Ne zanima nas le Panathinaikos. Seveda gledamo, kaj se dogaja pri sosedih. To je zame nova okoliščina, nov aspekt delovanja. Vsekakor pa sem bil na to pripravljen. Res je, da je bil obisk Panathinaikosovih tekem slabši. A ne vedno. Podpora ali kar ljubezen do kluba ostaja. Vem tudi, da navijači čakajo, da skupaj obrnemo novo stran. Kot bi vsi upali, da bomo na začetku tega novega delovnega cikla dobili zagon. Potem je klub težko ustaviti. Vsi se zavedamo, da je Olympicos vzpostavil sistem in dobil težo v evropski košarki. Ta položaj je nekoč držal naš klub. Zato želimo v domačem okolju prevzeti dominacijo, v Evropi pa merimo v končnico. Končni cilj je seveda zaključni turnir.
Na tej poti bo kot trener deloval Ergin Ataman. Ste bili vključeni v pogovore z njim?
Bil sem vključen, pa čeprav takrat uradno še nisem bil del kluba. Klub je imel na voljo dve imeni za glavnega trenerja. To sta bila Pablo Laso in Ergin Ataman. Hitro smo prišli do zaključka, da je slednji veliko boljša rešitev. Spoštujem oba, a že ta prva povratna informacija in Atamanova energija, ki je bila res izjemna, sta tehnico prevesili na njegovo stran. Poleg tega vemo, v kakšnem položaju je pred leti prevzel Anadolu Efes. Bili so v krizi, on pa jih je popeljal do dveh naslovov evroligaškega prvaka.
V zadnjih tednih ste pospešeno in odmevno kadrovali. Je igralski mozaik končan?
Ne še povsem. Imamo visoke cilje in imamo sredstva. Če bo možnost, se bomo podali na tržnico po še enega košarkarja. Zna se zgoditi, da bo ekipo okrepilo še eno zveneče ime.
V nogometnem Panathinaikosu igrajo trije Slovenci. V košarkarskem …
Za nas sta bila zanimiva dva slovenska košarkarja. Vlatko Čančar in Klemen Prepelič. Za prvega sem vedel, da lahko sežemo v žep zanj, a smo hitro dobili odgovor o usmerjenosti v ligo NBA. Za Klemna ni skrivnost, da sem njegov velik simpatizer. Tukaj so se karte premešale drugače. Sta pa to edini slovenski imeni, ki sta bili na mizi.
Kakšno pa je bilo vaše slovo od Cedevite Olimpije?
Ostaja grenak priokus. Predvsem ko se mi pred očmi nariše met, ki ga je lani v četrtfinalu EuroCupa malce prepozno proti obroču tekmeca sprožil Jacob Pullen. Takrat bi se uvrstili v polfinale, morda nato celo v finale. Prišli bi na prag evrolige. To so bile moje sanje. Da bi bil položaj še slabši, se nam je nato zgodila nedavno končana sezona, ki je bila najtežja. Pa bi morala biti nadgradnja, pika na i. Sezono smo začeli s poškodbami, zavedajoč se dejstva, da možnosti popravka nimamo. Proračun je bil zaprt. Napak nismo mogli popravljati ali vsaj omiliti določenih stvari.
Pod črto, v domačem okolju smo Olimpiji vrnili sijaj. Znova je to prepoznavna ekipa, o kateri se govori in je zanimiva za mlade. Tudi v ozadju smo naredili veliko korakov, ki jih običajni navijači ne opazijo. Na marsikaj sem oziroma smo lahko ponosni. Cedevita Olimpija je dobro naoljen stroj. Ne morem pa mimo tega, da v popolnosti vsega zastavljenega nismo uresničili.
Vsekakor pa je bilo to zahtevno obdobje. Že sami začetki, ki so bili prežeti z velikim nezaupanjem okolice. Kmalu pa smo prišli do tega, da za klub, ki je izpadel iz lige ABA, v naslednjem letu ni več dovolj, da premaga Partizan. To je paradoks.
Toda Olimpija, za katero pravite, da je izpadla v 2. ligo ABA, se je združila z zagrebško Cedevito. Ta je bila zakoreninjena v Evropi in redni udeleženec polfinala lige ABA. Višja pričakovanja so posledično izhajala iz zagrebškega izhodišča in obljub o združenem proračunu.
Pozabljate pa na eno stvar. Cedevita Zagreb je bila takrat v regiji nad ostalimi. Partizan je bil v težavah, Crvena zvezda se je še gradila. Nato je prišlo do velikanskega vzpona in posledično zasuka. Srbska kluba sta odskočila, tudi s pomočjo države. Nas pa je najprej zaustavil koronavirus, nato so se na poslovni ravni poznale posledice vojne v Ukrajini. In še kaj bi se našlo. Prvotni finančni načrt Cedevite Olimpije je bil drugače zastavljen. In ko imata omenjena kluba nekajkrat večji proračun … Tukaj nastopi povsem razumljivo in logično razmišljanje vodstva Olimpija. S Partizanom in Crveno zvezdo se na finančni ravni ni mogoče boriti. Navijači to težje razumejo. Ne le oni, temveč tudi mi, ki delujemo v športnem delu.
Je ob koncu vašega mandata pri Cedeviti Olimpiji napočil tudi čas za odkrito priznavanje napak?
Ne bi bilo pošteno, da bi javno izpostavljal igralce in dejal, da sem se pri njih uštel. Sam pri sebi vem, da smo bili v določenih trenutkih prepozni v reakciji. Lani je bilo res težko. Stvari so nam polzele iz rok, pa nismo imeli možnosti pravega odgovora. Poslovni model kluba zelo spoštujem. Je pošten. Če je na voljo 10 enot, jih ne moreš porabiti 11. Vseeno je včasih treba narediti izjemo. Z enoto ali dvema namreč lahko zavaruješ celotno investicijo. Celoten projekt. Včasih bi bilo bolje prisluhniti tudi lastni impulzivnosti, ne le Excelovim tabelam. Bi pa ob tem rad poudaril, da sem Cedeviti Olimpiji neizmerno hvaležen za ponujeno priložnost. Veliko sem se naučil.
No, v sezoni 2021/22 vam je bilo omogočeno prevetriti igralski kader.
Res je, takrat smo dobili to možnost. Rezultat ni izostal. Letos te možnosti ni bilo. Verjamem pa, da bi z rošado ali dvema lahko rešili sezono.
Izpostavili ste pohod srbskega dvojca. Vaš nekdanji sodelavec Aleksandar Đorđević je bil v nedavnem intervjuju za naš medij pri komentiranju oboroževalne tekme obeh beograjskih klubov zelo zadržan. Dejal je le, da so mu takšni izdatki presenetljivi in dokaj tuji. Kakšen je vaš pogled?
Strinjam se s svojim dobrim prijateljem. Tudi mi se sprašujemo, kako je to mogoče. Iskreno, ni realno, da se v Beogradu govori o takšnih številkah. Lahko vam povem, da smo se pogovarjali z dvema košarkarjema, ki sta bila zanimava tudi za Partizan. Ko so mi rekli, da je dal beograjski klub boljšo ponudbo, sem zgolj začudeno pogledal. Bi pa na tem mestu na vse skupaj pogledal še z druge perspektive. V Srbiji je država prepoznala, kako postati prestolnica košarke. To bi bil lahko tudi signal za koga pri nas.
Panathinaikos je sicer v zadnjih tednih močno prevetril svoje vrste. V Atene se tako selijo Kyle Guy, Ioannis Papapetrou, Jerian Grant, Kostas Sloukas, Dinos Mitoglou, Mathias Lessort, Kostas Antetokoumpo, Dimitris, Moraitis, Luca Vildoza, Juancho Hernangomez in Olek Balcerowski.
