Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
ULEB Eurocup
NBA
Slovenija
Turška liga TBL
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Sašo Filipovski z nemškim Würzburgom že tretjo sezono v nizu beleži nadpovprečne rezultate. Čeprav ima na voljo enega najmanjših proračunov v Bundesligi, trenutno uživa v razgledu. Na visokem četrtem mestu je zasidran celo med dvema kluboma iz evrolige, Bayernom in Albo. V pogovoru za Sportklub se je 49-letni slovenski košarkarski strokovnjak razgovoril tako o zgodbi v Nemčiji kot o trenutnih težavah slovenske športne kulture.
Prvo sezono je Würzburg Baskets potegnil iz brezna ter ga rešil pred izpadom. V drugi mu je zgolj ena zmaga zmanjkala do presenetljive uvrstitve v končnico. Letos je v rezultatskem smislu storil nov korak naprej in se trenutno s težkokategorniki bori za visoko izhodišče v izločilnih bojih.
“Mimo sta že polni dve leti. Sem zadovoljen, imamo dobro klimo in kemijo. Tudi domačini so nas zelo lepo sprejeli, res dobro se počutimo tukaj. Selekcionirali smo igralce, ki so delavni in lačni napredka ter imajo potencial. Užitek je zjutraj vstati in iti v službo,” o svoji izkušnji v Nemčiji, kjer je na klop prišel pred božičem leta 2021, spregovoril Sašo Filipovski.
Govoril je v množini, saj izjemno ceni doprinos vsakega člana maloštevilnega strokovnega štaba, ki ga ima ob sebi. Od kondicijskega trenerja Pake Ščekića, do pomočnika Dejana Mihevca in športnega direktorja Krešimirja Lončarja. Würzburg Baskets torej dviga košarkarsko znanje z območja nekdanje skupne države.
Filipovski se je v pogovoru dotaknil ambicij, ki jih želi v Würzburgu graditi na dolgi rok in težav, s katerimi se srečuje na tej poti. Razkril je tudi proračun in spregovoril o načinu dela, ki v košarkarskih krogih skrbi za širjenje dobrega glasu. Ozrl se je še na razlike med slovensko in nemško športno kulturo in odgovoril na vprašanje, če bi ga zanimala vrnitev v “njegovo” Olimpijo.
Trenutno ste v res izjemnem nizu, kar sedem zaporednih zmag. Z razdalje deluje, da z Mihevcem v Nemčiji opravljata izjemno delo. Kje so razlogi?
Ker smo izredno dobro delali v obdobju selekcioniranja. Proračun znaša pol milijona evrov. To ni ne vem koliko, a smo uspeli z dobrim delom in selekcijo pripeljati igralce s potencialom lačne dela. Priprave so bile odlične. Ni pa vse v rožicah, že mesec in pol treniramo le 4:4. Praktično imamo zgolj deset igralcev, zato je to precejšen izziv. Če se nekdo poškoduje, nas je na treningu že premalo, a bolje je delati v dobrem vzdušju v manjšem številu, vseeno se lahko ustvari dobra zgodba.
Klub smo stabilizirali. Ko sem prišel, je živel nevarno, a smo ga z devetimi zmagami na desetih tekmah rešili. Lani nam je ena zmaga zmanjkala do končnice. Zaradi poškodb smo končali s sedmimi igralci. Letos, čeprav nismo uspeli zadržati okostja, smo uspeli podpisati prave igralce in naredili serijo zmag za lepo zgodbo.
Enak proračun ste imeli že lansko sezono. Kako vam s tem zneskom uspeva konkurirati v finančno tako močni ligi? Pogovarjamo se kar o manjšem čudežu, ki pa uspeva že tretjo sezono, torej morda to ni več najbolj primeren opis.
Res delamo dobro. Kar se tiče proračuna, ta ni hvale vreden za nemško ligo, a je stabilen. V klub igralci prihajajo, ker so denimo trije iz lanske sezone, potem ko so tukaj igrali za 5.000 evrov na mesec, drugje podpisali za 20.000 evrov. Dva v Rusiji in eden v Franciji. Tako je bilo že po prvi sezoni. Agenti in igralci so videli, da se splača priti sem in garati eno leto ter investirati vase. Dober glas se širi v deveto vas. Prišli so igralci lačni dela. Najboljši marketing je od ust do ust.
Je potem zadnji v nizu takšnih Otis Livingston, ki je z 20,2 točke na tekmo trenutno celo prvi strelec Bundeslige?
Zagotovo. Livingston prihaja uro in pol pred treningom in ostaja uro in pol po njem. Neverjeteno, koliko investira vase in kakšen karakter ima. Praktično spi z žogo. Imamo znanje in sposobnosti, a po drugi strani je to pokazatelj, da tudi igralec mora imeti potencial ter mora biti res lačen. Len in egoističen igralec, ki ga zanima le hiter zaslužek, ne more uspeti na daljši rok. Trenutno je Livingston vroč, upam, da ga zadržimo do konca sezone. Včasih je treba vzeti igralca, ki je prvi na vasi. Če si tam šampion, imaš zmagovalno mentaliteto, ki se lahko prenese tudi v manjše mesto.
Ko sva govorila ob koncu vaše prve sezone v Würzburgu, ste dejali, da je ta klub kot otrok, ki ima potencial, da postane nekaj lepega in dobrega. Dobro leto in pol pozneje, kako bi rekli, da poteka vzgoja tega otroka?
Poskušam narediti večjo zgodbo. Nemčija je sicer specifična. Cenijo disciplino, trud in delo. Ko vidijo, da si profesionalec in imaš rezultate, te sprejmejo. Sprejeli so me, kar je dobro. Klub ima velik potencial z vidika pokroviteljev in mesta, a imamo težavo, da smo že dve leti brez generalnega pokrovitelja. Tukaj imamo kar nekaj milijarderjev, kot so Knauf, EuroShop, potem s.Oliver, ki je pred leti že bil generalni sponzor. Žal so se umaknili. Pomagajo kolikor želijo, a trenutno njihove želje niso visoke.
Ob teh rezultatih pri pričakoval večje zanimanje. Zakaj temu ni tako?
V Nemčiji je trenutno recesija in gospodarska kriza. Tudi stavkajo. Kmetje zapirajo ulice, stavkali so tudi v javnem prevozu. Trenutno so pipe malce zaprte. Upam, da bomo uspeli pridobiti generalnega pokrovitelja. Že Oldenburg ima na voljo 1,8 milijona, mi pa le 500 tisoč evrov. Težko je tekmovati s takšnimi klubi in vsako leto zadeti s podpisi, zato obstaja grenak priokus, ker čeprav sem tukaj že tretjo sezono, v tem pogledu nismo naredili koraka naprej. Manjka nam celo team manager, ki bi skrbel za servis igralcev, ki potrebujejo zdravnika, elektrolite, urejeno dvorano … Ne bi rad, da bi vsako leto z najmanjšim vložkom delali čudeže. Trudim se, da bi ljudje dojeli, da mora iti naprej vse, ne le košarkarski del, temveč celoten servis, management, marketing in dvorana.
Kako sicer poteka projekt gradnje nove dvorane?
Vse je že sprejeto, rezerviran je prostor, a od korone naprej vse stoji zaradi strahu. Vse se je podražilo, dobavni roki so dolgi, čaka se na boljše čase. Je pa sicer vse pripravljeno. Drugače je na Balkanu, kjer se nekdo zaljubi, mogoče se vmeša država kot pri Partizanu in Crveni zvezdi. Nam mesto ne daje ničesar, dobimo le drobtinice.
Sliši se noro, a devet od 18 klubov iz Bundeslige je letos v Evropi. Po izidih sodite tja, verjamem, da je to tudi želja, a z desetimi igralci se tega ne morete iti.
Seveda, da težko. Mi igramo dobro, ker tudi treniramo dobro. Imam čas, da fante pripravim individualno, fizično in taktično. Dobro smo pripravljeni na vsakega nasprotnika. Če bi s tem proračunom in s takšnim številom igralcev igrali Evropo, bi pogoreli. To je nemogoče. Ni enako, če vstajaš ob petih zjutraj in se vračaš ponoči, spiš v poceni hotelih in ješ slabšo hrano. Potrebuješ dober servis, tukaj je ta razlika. Nemčija ima rada šport, dvorane so polne v vsakem mestu. Zdaj smo igrali proti ekipi s štirimi zmagami, a dvorana je bila polna. Tudi v Sloveniji bi se lahko nekaj naučili.
Dva nemška kluba sta redna člana evrolige (Alba in Bayern), en nastopa v EuroCupu (Ulm), trije so v Fibini ligi prvakov (Bonn, Ludwigsburg, Oldenburg), še trije v Fibinem pokalu (Göttingen, Chemnitz, Rostock).
Kaj je v Sloveniji tako drugače kot v Nemčiji?
Ne znamo prodajati, pomemben je le uspeh. Če bi imeli radi košarko, bi bile dvorane polne. Gre za to, kako se športni produkt predstavlja ljudem. Ni vse v zlatih medaljah. Podpisujejo se pogodbe s trenerji, govori se o triletnih projektih. Tudi jaz sem bil v Olimpiji in podpisal za tri leta. Govorili so, naj igrajo mladi, a imel sem pet ali šest igralcev starih od 19 do 20 let. Prvo sezono je že decembra odšlo sedem igralcev, toliko o triletnem projektu. Naslednjo sezono smo imeli mlade, Luka Rupnik, Dino Murić, Sasu Salin, Jaka Blažič, Klemen Prepelič, Alen Omić … Vpisali smo tri zmage v evroligi. Ljudje vedno nekaj iščejo. Ko imaš mlade, želijo rezultat. Ko imaš stare, želijo mlade igralce. V Sloveniji nekaj ne deluje.
Podobna je v končni fazi tudi letošnja zgodba.
Ljudje ne vedo, kaj bi radi. Predvsem pa ne vztrajajo z vizijo. Ulica malce dvigne glas in pokrovitelji že po nekaj porazih niso več zraven. To mentaliteto in športno kulturo je potrebno graditi. Olimpija ima stabilen proračun, a športne kulture ne more kupiti. Odnos z ljudmi je treba graditi.
Sta se Zoranom Martićem kaj slišala, odkar je bil z novim letom imenovan za trenerja Cedevite Olimpije?
Poznava se, slišala pa sva se, ko se je vrnil z Japonske. Je dober strokovnjak, košarki je posvečen vse življenje. Vesel sem zanj, da je dobil priložnost in je na prvem izpitu premagal Zvezdo. Navijam zanj. Cedeviti sem hvaležen, da je prišla s kapitalom pomagati v drugo državo, brez nje Olimpija ne bi igrala Evrope. To je treba ceniti in spoštovati. V klubu sem preživel 12 let, zato ga jasno spremljam in zanj navijam, želim pa si, da bi se športna kultura in mentaliteta v Sloveniji spremenila. Denimo prav je, da se spremlja Luko Dončića, a so iz Slovenije tudi drugi otroci košarke.
In če bi vas poklicali iz Ljubljane, bi vas zanimalo delovanje v Cedeviti Olimpiji?
Ne vem, težko. Zaenkrat je zame pomembno, da uživam v košarki in v okolju, ki ga obkrožajo zaupanja vredne osebe. Takšne, ki te ne bodo jutri prodale. Gre za zakon. Skupaj moraš biti v dobrem in slabem ter razumeti proces ustvarjanja igralcev in rezultatov. Slovenija trenutno želi vse instantno. Išče se hiter zaslužek. Vsi bi bili direktorji in managerji. To je težava.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!