Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
ULEB Eurocup
NBA
Slovenija
Turška liga TBL
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Po štirih zaporednih zmagah na Okinavi, s katerimi si je slovenska reprezentanca že zagotovila preboj med najboljših osem ekip svetovnega prvenstva, tekma z Nemčijo (13.10) ne bo imela tako izrazitega tekmovalnega naboja in hamletovskega pridiha, kot smo sprva pričakovali. Vseeno pa bi z novo srčno predstavo lahko Luka Dončić in soigralci dodatno razpihali žerjavico nastajajoče košarkarske evforije.
Znakov, ki so napovedovali takšno slovensko košarkarsko zgodbo na Okinavi, je bilo zelo malo. Še več, ozračje je bilo bolj primerno za povsem drugačen scenarij. Pa ne le zaradi slabe izkušnje z zadnjega EuroBasketa, na katerem je reprezentanca med drugim padla na izpitu enotnosti in kohezije. Tudi poškodbi prvih dveh krilnih centrov in slabe klubske sezone dobršnega dela reprezentančnih kandidatov niso mogle pripomoči k optimizmu. Nič kaj obetavne niso bile niti predstave na pripravljalnih tekmah, predvsem proti reprezentancam, ki so spadale v višji kakovostni razred.
“Saj veste, kako je s pripravljalnimi tekmami … Včasih ne daš vsega od sebe. Tudi motiv je pogosto vprašljiv. A dobro smo trenirali. Vzdušje je bilo dobro. Ustvarili smo kemijo. Jasno nam je bilo, da moramo držati skupaj. Zdaj smo v četrtfinalu. Pot pa je še dolga,” o novem reprezentančnem kliku razmišlja najboljši strelec svetovnega prvenstva Luka Dončić, ki je bil v zgoraj opisanem ozračju vseskozi tisti žarek upanja za zasuk. Ne le zaradi nespornih košarkarskih odlik, temveč predvsem zaradi vpliva na ostale.
Letos je ta vpliv še bolj izrazit. “Res je, vlogo kapetana je vzel zelo resno. Kot velikanski izziv,” je v zadnjem obdobju večkrat potrdil selektor Aleksander Sekulić, ko smo mu ponudili naša opažanja o drugačni govorici telesa ljubljanskega zvezdnika in stalni komunikaciji s soigralci. “Ko pridem na tekmovanje, želim do konca. Tudi tokrat želim. Zato tudi na zmago nad Avstralijo nisem gledal kot na maščevanje za Tokio. Takrat je bila v igri kolajna. Tukaj si jo moramo priboriti še na drugih tekmah,” pripoveduje Dončić, ki je to miselnost uspešno razpršil po slovenski garderobi in posledično dosegel tudi to, da je zasedba brez njegove neposredne pomoči v delu tekme z Avstralijo presegala lastne meje.
Z zmago nad bronastimi olimpijci, ki niso vodili v nobenem trenutku živčne in grobe tekme, so si Slovenci torej že pred zadnjo preizkušnjo zagotovili preboj v Manilo. Proti Nemčiji tako ne bodo reševali svoje kože, kot je bilo mogoče pričakovati že ob žrebu predtekmovalnih skupin. Igrali bodo za prvo mesto, ki, vsaj na papirju, prinaša lažji razpored v Manili, obenem pa imajo priložnost za dodatno dokazovanje proti reprezentanci iz najožjega kroga favoritov in s tem krepitev samozavesti.
In medtem ko se bojda v Sloveniji košarkarsko ozračje vendarle ogreva, pa na drugem koncu sveta selektorju Sekuliću uspeva krotiti pretirano vznesenost. To potrjujeta tudi odgovora Primorcev Alekseja Nikolića in Gregorja Hrovata na naše vprašanje, kako visoko se lahko letos zavihti Slovenija. “Lahko gremo daleč, a ne prehitevajmo. Prvi cilj je izpolnjen. A tu se zgodba še ne konča,” je dejal prvi, drugi pa dodal: “O tem ne bi rad razmišljal. Imamo četrtfinale, a najprej nas čaka Nemčija.”
Nemčija, torej. Za slovo od Okinave, ki je s prijaznimi gostitelji, dobro kulinariko, slikovito naravo, sproščenim obalnim utripom in logistično obvladljivostjo predstavljala lep začasni slovenski dom. “Že lani so bili močni. Letos se zdijo še za odtenek močnejši,” razmišlja Zoran Dragić, ko mu omenimo zasedbo, v kateri imajo glavno besedo Moritz Wagner, Daniel Theis, Johannes Thiemann in motor ekipe Dennis Schröder. Iz nemškega tabora, ki deluje zelo enotno, sicer prihajajo novice o zdravstvenih težavah slednjega, medtem ko pa je že vse od prve tekme na stranskem tiru Franz Wagner.
Se pa tudi Nemci, podobno kot vsi ostali tekmeci, soočajo z izzivom obrambne strategije ob igri proti Dončiću. Pri tem jim največ težav povzroča prav Ljubljančanov izjemen občutek za prilagajanje. Doslej je odgovoril tako na izolacijo, ki ga je silila v igro mož na moža, kot na obrambno podvajanje. Ob tem pa dodaja, da se v obeh primerih zanaša tudi na pripravljenost in kakovost soigralcev. “Zaupam jim. Ponosen sem nanje. Skupaj tvorimo dobro ekipo,” je že večkrat izjavil kapetan. Slovenski navijači, ki naj bi se zdaj v večjem številu odpravili proti Filipinom, ob tem upajo, da bo besede ponovil še kdaj.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje