V Ljubljani ni bil pripravljen na zadnji ples, zdaj je (VIDEO)

Dolgoletni hrvaški reprezentant, eden od številnih produktov izjemne splitske košarkarske šole in v kratkem delu kariere tudi član ljubljanske Olimpije Roko Leni Ukić v pogovoru za Sportklub priznava, da se bliža trenutek, ko bo moral košarkarske čevlje obesiti na klin.

Decembra je dopolnil 38 let. Okroglih 20 let po tem, ko je s Splitom, tedaj tudi v družbi Jureta Zdovca, Dina Rađe in zdajšnjega hrvaškega selektorja Josipa Sesarja postal hrvaški prvak, Roko Leni Ukić neumorno brani barve domačega kluba. V vmesnem obdobju se je zgodilo marsikaj. Zaigral je v ligi NBA (Toronto in Milwaukee), pustil pečat v številnih uglednih evropskih klubih (Barcelona, Baskonia, Panahinaikos, Fenerbahče …) in vrsto poletij posvetil hrvaški reprezentanci, s katero je nastopal na olimpijskih igrah, EuroBasketu in svetovnem prvenstvu.

Ko ga pred kultno splitsko dvorano Gripe, kjer so med drugim navduševali tudi Toni Kukoč, pokojni ljubljanski znanec Petar Skansi in nedavno preminuli Damir Šolman, vprašamo, ali gre njegovo igranje za Split razumeti kot definicijo vračanja v okolje, se zgolj nasmehne. “Iskreno, svojemu klubu sem, brez lažne skromnosti, vrnil vse že v svojem prvem mandatu. Deloma z lovorikama, deloma z visoko odškodnino, ki jo je klub prejel za svojega 20-letnika. Klubu nisem nič dolžan. A to je moj klub. Rad ga mam. Kot imam rad mesto, v katerem živim in v katerega sem se vedno rad vračal. Želel sem tudi, da se otroci, ki so v ključnih letih človeškega oblikovanja, izobražujejo in odraščajo v mojem mestu. Vse se je poklopilo. Tudi klub je pokazal željo po sodelovanju. Lep spoj, ki dobro deluje,” odgovarja najboljši bobnar med košarkarji, sicer sin Zorana Ukića, člana kultne splitske glasbene skupine Daleka obala.

Roko Leni Ukić bo kariero končal tam, kjer jo je začel. Foto: ABA

A čeprav na parketu poleg bogatih izkušenj in zdaj tudi mentorske vloge izkazuje predanost košarki, pa leta neusmiljeno tečejo. Vprašanje, ali gre za zadnjo sezono v karieri, se tako ponuja samo od sebe. “Da, verjetno je to zadnja sezona. Zdravstveno stanje ni brezhibno. Pa tudi pri mojih letih je mentalno težko zdržati celotno sezono. Če pa se odločim le za 6-mesečno igranje, kot sem se letos, pa me pred tem čaka izjemno težko pripravljalno obdobje. Govorim o dveh grdih mesecih trdega dela, da bi lahko nato znova stopil na parket. Stežka se bom znova lotil tega procesa. A na koncu … Moja glava včasih sprejema čudne odločitve,” vrat resda ne zapira Ukić, a ob tem ne skriva, da gre bržčas za – zadnji ples.

Zaključil bi ga rad z naslovom hrvaškega prvaka, kamor pa merita tudi zagrebška Cibona in Zadar ter iz sence še Cedevita Junior, kjer igra njegov nekdanji reprezentančni soigralec Krunoslav Simon. Ob tem je zanimivo, da je prav naš sogovornik skupni imenovalec zadnjih dveh splitskih lovorik. Leta 2003 je bil državni prvak, leto pozneje je pod vodstvo trenerja Zdovca osvojil še pokal. “Želim, da se še ena lovorika veže na moje ime. Dvakrat smo bili zelo blizu. Upam, da nam bo uspela letos. Imamo solidne možnosti za konkurenčno igro v končnici,” pripoveduje 196 centimetrov visoki organizator igre, ki o novi karieri še ne razmišlja, a pravi: “Zanima me 101 stvar. Ne gre le za košarko. Dolgčas mi zagotovo ne bo. Dejal bi, da so odprte vse možnosti.”

Spomin na kratko ljubljansko kariero: v družbi Eda Murića. Foto: Aleš Fevžer

Nekoliko drugače je razmišljal leta 2020, ko je okrepil Cedevito Olimpijo, a že po dobrih treh mesecih zapustil Ljubljano. “Položaj je bil takrat dokaj specifičen. Moja pričakovanja so bila drugačna, predvsem v povezavi z mojo vlogo. A to je razumljivo. Klub je imel na mojem igralnem položaju dva kakovostna igralca, nosilca. Jaz sem služil kot pomoč. A takrat sem menil, da sem še vedno sposoben igrati na visoki ravni, zato takrat tega nisem mogel sprejeti. Rad igram košarko, rad sem na parketu. Preprosto nisem želel biti kot delavec v tovarni, ki potuje naokoli in opravi svojih 10 ali 12 minut. Ocenil sem, da mi to v življenju ni predstavljalo zadovoljstva. Pri 36 letih pa sem igral izključno zaradi zadovoljstva. Nisem se želel siliti v nekaj, kar mi ni bilo dobro,” je osvetlil svoj pogled na slovensko poglavje bogate kariere.

Igral je še v Turčiji, Španiji, ZDA, Kanadi, Grčiji, Italiji in Franciji. Potovanj je zdaj nepreklicno konec. Split je torej zadnje poglavje. Gre za klub z bogato preteklostjo. Potrdi ga že kratek sprehod po hodnikih dvorane, kjer so razstavljene fotografije iz zlatih časov, v sejni sobi pa so razstavljeni številni pokali. Tudi trije za naslov evropskega klubskega prvaka. “Nisem ravnodušen. Ta klub ima izjemno zgodovino. Morda celo preveliko, saj dosežki predhodnikov obremenjujejo nove rodove. Bodimo iskreni, lahko se še tako trudimo, pa je vse skupaj neprimerljivo s tem, kar je nekoč prikazovala Jugoplastika. A po drugi strani se je treba zavedati, da se je klub pred dobrim desetletjem dotaknil dna. Boril se je za preživetje. Zdaj gre za stabilnega člana ABA lige, ki je v vrhu hrvaške košarke. Na tem je treba graditi. Tistih slik in pokalov pa nam nihče ne more vzeti,” pripoveduje naš splitski sogovornik.

Ukić ne skriva, da se je vedno navduševal nad severnoameriško poklicno ligo NBA. Da je bil del te elite, si šteje v čast. Ligo spremlja še danes, ob tem pa ne skriva navdušenja nad zvezdnikoma iz sosednjih držav. Nikolo Jokića in Luko Dončića označuje za izjemna ambasadorja evropske košarke. “Ljubezen do lige NBA sem razvil v otroštvu. Ostala je do danes. In ob tem priznavam, da smo lahko vsi ljubitelji evropske košarke ponosni na dva takšna asa v ligi NBA. Do obeh gojim veliko spoštovanje. Navijam za oba. Evropsko košarko na svetovni ravni predstavljata na najlepši možen način,” je splitski pogovor zaključil Roko Leni Ukić.