Vlatko Čančar, slovenski košarkarski reprezentant in član Denverja v ligi NBA, je gostoval v podcastu DNVR Nuggets in z zelo odkritosrčnim nastopom navdušil poslušalce. V eni uri se je dotaknil številnih tem, znova primerjal Nikolo Jokića ter Luko Dončića in spregovoril tudi o velikem potrpljenju ob mukotrpnem čakanju na priložnost, ki bi večino igralcev že po enem letu pregnala iz kluba.

Večer za pozabo: Poraz in še poškodba Dončića (VIDEO)

Košarka

9. Mar 2023 0

Košarka

9. Mar 2023 0

Nova potrditev uspešnega dela Jake Lakovića

Košarka

9. Mar 2023 0

Košarka

9. Mar 2023 0

Prigode muhastega zvezdnika: mladenič in pištola

Košarka

9. Mar 2023 0

Košarka

9. Mar 2023 0

“To je moj prvi podcast in je kot bi znova izgubil nedolžnost,” je že na samem uvodu v  oddajo gostitelje Adama Maresa, Harrisona Winda in Brendana Vogta nasmejal 25-letni Koprčan. Letos ima dovolj razlogov za veselje. V svoji četrti sezoni v ligi NBA je končno dočakal večjo vlogo in številnim, ki so vanj dvomili, zaprl usta. Zablestel je z metom s sredine igrišča, atraktivnim zabijanjem in si prislužil tudi hvalospeve superzvezdnika Nikole Jokića, njegovega največjega prijatelja v Denverju.

V letošnji sezoni je odigral že precej več minut, kot v prejšnjih treh skupaj. Dosegel skoraj dvakrat toliko točk. Dvignil svoj odstotek meta iz igre, meta za tri točke in prostih metov. Uveljavil se je kot zelo hvaležen obrambni košarkar in še bolj učinkovit strelec, ko ga najde kakšna izmed žog iz rok srbskega virtuoza. V povprečju sicer v slabih 17 minutah igre prispeva 5,8 točke, 2,4 skoka in 1,5 asistence. Na 48 tekmah, na katerih je nastopil letos, je Denver vpisal 33 zmag.

Še bolj kot s samim napredkom, je Vlatko v enournem pogovoru navdušil z razmišljanjem. Spregovoril je o potrpežljivosti in razlogih, zakaj si želi prav v Denverju tudi skleniti kariero. Ni ovinkaril, da se je s košarko že preskrbel za življenje, čeprav je v ligi NBA med slabše plačanimi. Predvsem pa je v ospredje postavil ekipno razmišljanje, v katerem ni prostora za ego in samohvalo.

Preberite si nekaj najzanimivejših izsekov iz pogovora z Vlatkom Čančarjem.

O košarki v Sloveniji:

“Goran Dragić bil prvi pravi zvezdnik, kar je sprožilo večje zanimanje za košarko. Enako je zdaj z Luko Dončićem. Prvi šport je bil vedno nogomet. Igral sem ga tudi jaz, bil sem napadalec, čeprav vsi mislijo, da sem bil v golu, a sem se bal, da bi me zadela žoga. Pomembni so tudi zimski športi. Po letu 2017, ko smo postali evropski prvaki in seveda od prihoda Luke Dončića, pa mislim, da je košarka šport številka 1. Moj najljubši šport, ko sem odraščal, je bil nogomet. Še danes mi je najljubši za gledati. Več gledam nogometa kot košarke. Moja ekipa je AC Milan. Če imate zame dres Milana, pošljite mi ga!

O delavnosti, ki ga krasi že vso kariero:

Vedno sem se moral dokazovati, najprej sebi in nato ostalim. Ko si večji otrok, te poskušajo postaviti na položaj centra, a tukaj (v Ljubljani) je bilo drugače. Uporabljali so nas bolj kot krila in nam dali žogo v roke. V Olimpiji sem bil takrat najmanj talentiran, recimo temu najslabši, zato sem moral trenirati petkrat več. Nekaterim fantom, ki so jim napovedovali preboj v ligo NBA, žal ni uspelo, tudi zato, ker so jih nosili po rokah. Tam pa sem bil jaz, ki mi je bilo je**** vseeno in sem le treniral. Ničesar ne jemljem za samoumevno, treba je garati, saj se vložek prej kot slej obrestuje.

O tem, kaj Evropa počne dobro v razvoju glede na ZDA:

Vedno, ko kakšen Evropejec zaigra v NBA, vsi govorijo, da igra inteligentno. Od malega več delamo na taktiki in ekipni igri, poskušamo tudi brati igro. Tako je prehod v večje lige lažja. A ko si perspektiven igralec v Evropi, te ne bodo kar vrgli v ogenj. V ZDA je tako, da mlajši kot si, več potenciala vidijo v tebi in več igraš. V Evropi si po eni napaki na klopi.

O naboru lige NBA leta 2017:

Moj agent Miško Ražnatović mi je povedal, da me želi Denver izbrati s 49. izborom, da je zadeva zagotovljena. Rekel sem mu, da je to super, a že številni Evropejci, ki so bili izbrani, nato niso zaigrali v ligi. Izbor sem zamudil, ker so bile ravno takrat reklame. Nato sem videl tabelo in ob številki 49 in Denverju izpisano Čančar.

O posebnih občutkih po naboru:

Nikoli se nisem rad hvalil. Če verjamem, da spadam sem? Da. Ne bom se hvalil, a bom raje pokazal, da spadam sem.

O tem, če je z Nikolo Jokićem do prihoda v Denver že kaj govoril:

Ne, nikoli. Je bila pa moja tranzicija lažja, ker sem v njem imel igralca z Balkana, s katerim se lahko pogovarjam. Ne le on, vsa njegova družina. Pomagali so mi, kadarkoli je bilo treba. Tudi, če me je bilo treba samo nekam zapeljati. Res so mi olajšali stvari.

O kemiji v Denverju:

Srečo imam, da sem tukaj že štiri leta. Nikoli nisem opazil ene slabe stvari, ali da bi kdo sebe postavljal pred ekipo. Vsi se zavedajo, da je najpomembnejši naslov. Jasno je, da služimo milijone. Smo preskrbljeni za življenje? Smo. Ne potrebujemo 20 ali 30 milijonov. Že pogodba za začetnika je več, kot bi zaslužil v Evropi. Igralci se preveč obremenjujejo z denarjem, če igrajo dovolj, če so zadeli dovolj metov … Sprašujejo se, če ostali dovolj naredijo za njih in ne, kaj lahko sami doprinesejo moštvu. Nagrajen boš, če igraš na pravi način. Če spoštuješ košarko. Tukaj smo zaradi košarke in ne zaradi lova na slavo. Ko končam kariero, si ne želim biti slaven. Povsod te spremljajo in sodijo. Želim le igrati košarko in živeti v trenutku. Ne skrbi me za prihodnost, saj imam izjemno družino in dekle, ki me podpirajo. Obkrožam se s pozitivnimi osebami. To sem poskušal razložiti Reggieju Jacksonu, saj ne gre za naključje. Vsi smo osredotočeni na vse nas skupaj in ne le nase.

O boju na naziv najkoristnejšega igralca sezone:

Ves čas ga sprašujejo o tem. Najraje bi rekel, ‘fantje, utihnite, prekleto!’ Mislim, da mu tega ni potrebno poslušati. Želi si le zmagovati. S tem se nanj le ustvarja nepotreben pritisk, on pa se ves čas ponavlja z odgovori. Ko igraš dobro, te imajo vsi radi. Ko igraš slabo, je neverjetno, koliko dreka se zliva po tebi. Za nekatere je to težko, ker preberejo preveč negativnih komentarjev. Moraš ostati na tirnicah, ostati zvest samemu sebi in trenirati ter se ne sekirati, kaj je nekdo napisal na spletu.

O primerjavi Dončića in Jokića:

Ponavljam se kot zlomljena plošča. Luka je zelo temperamenten, kot sami vidite. Če ne boš igral dobro, bo jezen nate in te bo preklel. Moraš zadevati mete. Tako pač je. On je vodja ekipe in ti to tudi pokaže. Jokić je bolj tih. Če bi ju primerjal z glasnostjo, je Luka na 100 in Nikola na 15. Jokić se nate ne bo jezil, a ga bo to zmotilo, saj ne zmore vsega sam. Lahko imamo slab večer, a ko se začne končnica, moramo zadevati, saj s tem razbremenimo njega. Luka je bolj raznovrsten, na parketu lahko počne vse. Jokić je tudi spreten z žogo in te lahko preseneti s kakšnimi triki. Oba pa imata izjemno košarkarsko inteligenco.

O tem, če bi ostal v Denverju do konca kariere:

Da! Sicer verjetno zdaj ne bi bil več tukaj. Po tem, kar sem do zdaj tukaj dal skozi … večina bi verjetno odšla po enem letu. Poglejte, dela se mi pleša od stresa. Ostajam pripravljen in potrpežljiv, čeprav sem poslušal dvome, če lahko igram tukaj. Sem zvest sebi in trdo garam. Ne iščem bližnjic in sem zato s seboj pomirjen. Obožujem Denver, želim si ostati z ekipo, ki me je izbrala in mi izkazala zaupanje. Sem pozitiven in profesionalec, ko pride priložnost, pa dam od sebe največ, kar lahko.

Celoten pogovor Vlatka Čančarja v podcastu DNVR Nuggets