Zlati kapetan odslej le navijač Slovenije

Zdi se, da dvomov o reprezentančni prihodnosti zlatega kapetana slovenske reprezentance Gorana Dragića ni več. Ne izključuje poti na Japonsko, a le v vlogi navijača na svetovnem prvenstvu.

Po nepozabnem finalu EuroBasketa 2017 je Goran Dragić večkrat dejal, da je njegova reprezentančna kariera končana. Lani je le pojedel nekaj zarečenega kruha. Vrnil se je. Sprva le zaradi domnevne poslovilne tekme proti Hrvaški v Stožicah. Nato je dodobra odmrznil reprezentančno upokojitev, si znova nadel kapetanski trak in zaigral na EuroBasketu 2022.

Zgodba v Berlinu se je končala dokaj klavrno, s četrtfinalnim porazom proti Poljski. Po tekmi se Gogi ni ustavil pri slovenski sedmi sili. Med sezono je dal vedeti, da so reprezentančna vrata priprta. Še celo pred dnevi. Zdaj jih je, kot kaže, zaprl. Ob obisku Beograda, kjer si je ogledal polfinalni obračun lige ABA med Cedevito Olimpijo in Partizanom, je namreč srbskim novinarjem dejal, da je bilo 16 let v reprezentanci dovolj.

Na svetovnem prvenstvu 2023 ne namerava igrati. Ne izključuje poti na Japonsko in Filipine, a le v vlogi navijača. Do takrat pa naj bi bila znana tudi njegova klubska usoda. Kariere namreč še ne namerava končati. Javna skrivnost pa je, da bi rad zadnja poglavja spisal v Miamiju.

partizan, olimpija, dragić — Goran Dragić na tekmi v Beogradu. Foto: Dragana Stjepanović/Liga ABA

Za državno izbrano vrsto je v šestnajstih letih nastopil na treh svetovnih in šestih evropskih prvenstvih. Skupaj s kvalifikacijskimi tekmami je za Slovenijo zbral tudi 80 nastopov, v kadru pa je bil na 90 tekmah. Skupno je dosegel kar 1095 točk in je edini košarkar, ki je presegel tisočico.

Ni bil klasični produkt sistema, ki bi po logičnem in vnaprej predvidenem konceptu prijadral do članske reprezentance. Ta status si je moral izboriti na drugačen način. Z več dela, z več dokazovanja. Preko Ilirije in pozneje Slovana, v močni konkurenci in brez pravih ”botrov”. Tudi s kakšno buško, zlomljenim zobom ali predrto ustnico. In z vsako novo dobljeno bitko se mu je odpirala nova fronta. Na klubski in na reprezentančni ravni. Na slednji je prvo zmago slavil s prebojem v člansko vrsto. Kmalu zatem ni bil le ”eden od dvanajsterice”, temveč je iz tekmovanja v tekmovanje prevzemal vedno večjo odgovornost. Ko je leta 2013 na domačem EuroBasketu že deloval kot nekdo, ki bi bil lahko dovolj zrel in močan za vodjo pri pohodu na sam vrh, je pregorel in se zaletel v zid. Potreboval je tri leta, da se je povsem pobral, vmes spisal nekaj lepih klubskih poglavij, nato pa v projekt EuroBasket 2017 vložil vse. Znanje, čas, vpliv, energijo … Vložil je – sebe. In bil za to na koncu bogato nagrajen. Tudi s statusom večnega zlatega kapetana.

Na vrhuncu kariere je bil organizator igre, ki je videl več. Ne le koša, tekmečeve obrambe in gibanja soigralcev. Njegovo košarkarsko obzorje je vsebovalo tudi idejo. Razumel je širino košarkarskega procesa, ki je v svojem jedru presek različnih disciplin in ved. Zato sta bila lahko njegova košarka in reprezentančni odnos vključevalna. Večkrat smo poudarjali način, na katerega je na soigralce pred petimi leti prenesel zmagovalno miselnost. Pa na vodenje procesa vključevanja Luke Dončića. Na razbremenjevanje soigralcev, a hkratno zaupanje in posredovanje vlog. Tudi zaradi tega so Jaka Blažič, Aleksej Nikolič in Klemen Prepelič v tistih zadnjih minutah finala evropskega prvenstva proti Srbiji, ko sta tako Luka kot Goran obsedela na klopi, znali odigrati tako odločno in samozavestno. Na trenutke se je zdelo, da se presegli sebe. Pot pa jim je pokazal … Goran Dragić.

Čeprav EuroBasket 2022 ni ponudil želenega in pričakovanega nadaljevanja, temveč se je sprevrgel v zapravljeno priložnost generacije in posledično veliko razočaranje, pa zlata zgodba in večni status legende ostajata.