Boharja Šimundža (še) ni poklical, Jurčević išče staro formo

Foto: Uroš Skaza

Sončno sobotno popoldne v Poreču je sto in še nekaj zanesenjakom okroglega usnja ob spremljanju tekme med Olimpijo in Osijekom ponudilo praktično idiličen zimski nogometni dan. Prej kot ostali, so prizorišče s klubskim avtobusom zapustili nosilci igre ponosa Slavonije, ki so v prvem polčasu dvakrat zatresli mrežo zmajev, nato pa svoje mesto prepustili rezervistom in se vrnili v hotel.

Devet nogometašev Osijeka je ekipa Sportkluba mirno “spustila mimo”. Dva sta nas nekoliko bolj zanimala. Za tretjeuvrščeno ekipo hrvaškega prvenstva namreč igrata slovenska reprezentanta Damjan Bohar in Mario Jurčević, ki sta si vzela čas in z nami pokramljala o nekaterih nogometnih temah.

V drugem delu sezone od sebe pričakuje precej več

Le štiri minute so na pripravljalni tekmi potrebovali nogometaši Osijeka, da so zatresli mrežo Olimpije. Z bele točke je v polno meril ravno Damjan Bohar. Za 30-letnega Prekmurca doseganje zadetkov proti zmajem ni bilo nič novega, kot nogometaš Mure in Maribora je na uradnih tekmah štirikrat premagal vratarja Ljubljančanov. Več zadetkov je dosegel le proti Triglavu in Kopru (5).

Na žalost v prvem delu sezone slovenskemu reprezentantu stvari niso šle po načrtih. Na štirinajstih tekmah v hrvaškem prvenstvu je za Osijek dosegel tri zadetke in prispeval eno asistenco. Za primerjavo, v lanski sezoni je za Slavonce odigral 31 tekem, dosegel sedem golov in petkrat podal za zadetek. Bohar priznava, da z doseženim v nogometni jeseni ne more biti zadovoljen.

“Strinjam se, prvi del je bil preslab za moja pričakovanja in želje. V zadnjih dveh krogih, ko sem znova dobil nekaj več priložnosti za igro, sem to dobro izkoristil in se nekoliko pobral. Enostavno sem bil v nekakšni črni luknji, ki jo še sam ne znam pojasniti. Zimske priprave izkoriščam za trdo delo, da se znova dokažem trenerju,” samokritično razmišlja nogometaš, ki je doslej šestnajstkrat oblekel dres članske slovenske reprezentance.

Nasmejani Damjan Bohar. Morda tudi zato, ker je znova dosegel zadetek proti Olimpiji. Foto: Uroš Skaza

Če je slovenska liga v tej sezoni izenačena, je hrvaško nogometno prvenstvo čisto pravi triler. Jesenski del so na vrhu s po 40 točkami skupaj končale ekipe Dinama (tekma manj), Rijeke in Osijeka. Daleč ni niti splitski Hajduk (35 točk in tekma manj). Boj za naslov je tako povsem odprt, je lahko celo Osijek tisti, ki konča niz Dinama in sploh prvič v zgodovini osvoji državno krono?

“Napovedi so vedno nehvaležne, dejstvo pa je, da želimo narediti vse za ta uspeh. Če smo po polovici sezone tako blizu Dinama, potem je mogoče marsikaj. Dobili smo nekaj novih okrepitev, nekaj jih še pričakujemo. Konkurenca v ekipi bo prava, moštvo je še boljše, kot je bilo v lanski sezoni. Zagotovo se bomo borili do konca, je pa v konkurenci štirih precej izenačenih klubov zares težko napovedati, kdo bo na koncu prvak.”

V zimskem prestopnem roku je Osijek že okrepil Ukrajinec Jevgen Čeberko (LASK), iz Orijenta je prišel Kristijan Fučak, za katerega so se resno zanimali tudi pri Rijeki. Petar Bočkaj se je za skoraj tri milijone evrov preselil v Dinamo.

O Šimundži lahko pove samo najlepše

Čeprav že nekaj let igra v tujini, Bohar še vedno spremlja tudi dogajanje v slovenski ligi. Vemo, da naše nogometno okolje v marsičem zaostaja za hrvaškim, nenazadnje je bila tudi pripravljalna tekma med Osijekom in Olimpijo (3:0) nov dokaz tega, koliko hitrejša, močnejša in tudi nogometno kvalitetnejša je tretjeuvrščena ekipa hrvaškega prvenstva, če jo primerjamo z moštvom, ki v slovenski ligi zaseda isto pozicijo na lestvici.

“Že v enem izmed prejšnjih intervjujev sem delal, da je hrvaška liga enostavno močnejša od slovenske. To moramo priznati. Dokler nisem odšel na Hrvaško, pošteno povedano lige niti nisem toliko spremljal. Zdaj pa iz tekme v tekme opažam, kako zahtevno je to prvenstvo, ogromno je kakovostnih nogometašev. Hrvati res veliko vlagajo v nogomet, vse več je zelo dobrih tujih nogometašev. Ni kaj, liga je zares vse močnejša,” realno opisuje Damjan Bohar.

Tudi na obračunu z zmaji je Bohar nekajkrat dokazal, da je precej prerasel okvirje slovenske lige. Foto: Uroš Skaza

A tudi slovenska liga je v zadnjem obdobju (znova) dokazala, da se lahko preko nje z dobrimi rezultati prebiješ na mednarodni nivo. Ante Šimundža je namreč velik uspeh Mure vnovčil za odhod v bolgarski Ludogorec. Z Boharjem se seveda odlično poznata, nenazadnje sta sodelovala že pri Muri, nato pa skupaj pisala tudi krasne evropske zgodbe Maribora. Kako 30-letnik gleda na uspeh svojega nekdanjega trenerja? Ga je morda Mariborčan že poklical in povabil v Razgrad?

“Ne, ni me poklical (smeh). O Anteju lahko rečem res samo najlepše. Njegovi rezultati govorijo o tem, kakšen karakter, trener in človek je. Mura je izgubila zelo pomemben člen v boju za naslov, ampak Ante si je s svojim delom absolutno zaslužil tak prestop. Vemo, kakšen klub je Ludogorec, finančno je zelo stabilen, ambiciozen, kvaliteta igralcev je zares vrhunska. Želim mu res vso srečo in da bi tudi v Bolgariji nadaljeval z dobrimi rezultati,” pogovor zaključuje Bohar.

Najprej se želi dokazati v klubu, da bi lahko razmišljal o reprezentanci

Mario Jurčević je z odhodom v Osijek naredil velik korak v svoji karieri. Glede na to, da se pri Olimpiji nikakor ni uspel ustaliti, je bila njegova selitev v ambiciozni ponos Slavonije morda celo nekoliko presenetljiva, a Ljubljančan je v lanski sezoni dokazal, da je sposoben igranja na višjem nivoju, postal je tudi slovenski reprezentant. V nogometni jeseni pa žal tudi njemu ni šlo vse po načrtih.

“Jesenski del je bil dober za ekipo, zame osebno nekoliko slabši. Imel sem težave s poškodbo, presekala me je tudi okužba s koronavirusom, tako da sem se za nekaj časa oddaljil od začetne enajsterice. Zdaj je to preteklost, intenzivno se pripravljam na drugi del sezone in verjamem, da bo boljši, kot je bil prvi del,” pojasnjuje bočni branilec.

Mario Jurčević je odločen, da znova postane standarden člen udarne enajsterice Osijeka. Foto: Uroš Skaza

Potem ko se je njegova pot v Olimpiji končala, je torej Jurčević dobil priložnost za dokazovanje pri naših južnih sosedih. Kako težko se je nogometašu iz slovenske lige uveljavljati med hrvaško nogometno elito?

“Moram priznati, da preskok ni tako zelo velik, kot sem morda pričakoval. Zagotovo je stopnička višje, liga je težja, ampak sam sem mnenja, da se lahko privadiš na vsako novo okolje.”

Otrok ljubljanske Olimpije se je v soboto torej pomeril s klubom svoje mladosti, kjer pa praktično nič več, z izjemo fizioterapevta Klemna Pavliniča, ni več tako, kot je bilo ob njegovem odhodu. Vseeno Jurčević ostaja navezan na okolje, iz katerega se je prebil na višjo raven.

“Seveda spremljam dogajanje v Olimpiji, igral sem za ta klub, odrastel sem v Ljubljani. Upam da bo klub tam, kjer si zasluži. To pa vemo, kje je, v takšnem klubu štejejo samo lovorike.”

Olimpija ostaja njegov klub, a trenutno je Jurčević povsem osredotočen na Osijek. Foto: Uroš Skaza

Štirikrat je Jurčević v svoji karieri že oblekel majico slovenske reprezentance, kakšni so njegovi načrti v dresu s Triglavom na prsih?

“Vsak si želi igrati za reprezentanco, ampak najprej moram biti znova standarden v klubu in prikazati dobre igre, da me selektor znova doda na svoj seznam,” zaključuje Jurčević in za las še ujame avtobus Osijeka, ki se je med našim kratkim pogovorom skorajda že odpeljal s parkirišča.