Diplomsko delo Marka Šulerja, športnega direktorja NK Maribor

Foto: Uroš Skaza

Komentar o tem, zakaj je prestop Žana Vipotnika velik uspeh športnega dela NK Maribor, ki ga vodi nekdanji nogometaš vijolic Marko Šuler.

Če bi nekdo pred dobrim letom dni dejal, da bo NK Maribor Žana Vipotnika trinajst mesecev kasneje prodal za več milijonsko vsoto, bi se mu verjetno pošteno nasmejali in ga označili za malce prismuknjenega. A dobili smo nov dokaz tega, da v nogometu niti približno ne moremo napovedati niti naslednjega meseca, kaj šele leta. Po drugi strani pa tudi dokaz tega, da nobene, še tako drzne napovedi v nogometu ne moremo označiti kot neumne.

Ko je s kranjskim Triglavom v nevihtnem nedeljskem popoldnevu 29. maja lani Vipotnik zanesljivo izgubil boj s sežanskim Taborom za uvrstitev v Prvo ligo Telemach, si tudi sam verjetno ni mislil, kaj ga čaka v naslednjem letu. Dvajset prvenstvenih in en reprezentančni zadetek ter naziv kralja strelcev in najboljšega posameznika slovenske lige kasneje je 21-letnik prerasel okvirje NK Maribor. Včeraj je bil uradno zapečaten prestop, ki je oziroma ki bo podrl klubske prestopne rekorde, pod katere se je dolga leta s svojimi varovanci podpisoval Zlatko Zahović.

Prodajali tako dobro, kot da smo Hrvati

Saga okrog prestopa Žana Vipotnika se je za slovenske razmere vlekla nenavadno dolgo. Še bolj nenavadno je bilo število klubov, ki so se pojavljali kot interesenti za usluge mladega napadalca. Skorajda na dnevni bazi so tako v javnost curljala imena snubcev 21-letnega napadalca, medijski stroj se je zagnal s polno paro, zgodba je dobivala vse večje in večje razsežnosti.

Tak način “prodajanja” igralcev je v razvitem nogometnem svetu nekaj normalnega, v pogosto preveč skromni in v svoj vrtiček zaprti Sloveniji pa prej izjema kot pravilo. Da je nenehno prilivanje medijskega olja na ogenj učinkovito sredstvo za višanje nogometaševe cene na trgu, nam nenazadnje iz prestopnega roka v prestopni rok dokazujejo naši južni sosedje.

Ob imenu Žan Vipotnik se je tako v zadnjih mesecih zvrstilo malo morje imen ekip, ki naj bi v Ljudski vrt prišle po podiralca strelskih rekordov v nižjih starostnih selekcijah. Bundesliga, Serie A, pa Celtic, Dinamo in Crvena Zvezda ter celo snubci iz elitne Premier lige. Vse ta zveneča imena so poskrbela za to, da je končna destinacija – francoski Bordeaux – v očeh marsikaterega navijača predstavljal celo razočaranje. Tudi ko je govora o odškodnini, so številke v javnosti letele v nebo. Tri, štiri, pet in celo šest milijonov evrov so bile številke, ki so se vrtele okrog prestopa kralja strelcev minule sezone Prve lige Telemach.

Kruta realnost vrednosti slovenskega nogometa

V trenutni realnosti slovenskega nogometa so se te številke zdele kot utopija. Zakaj bi nekdo za nogometaša iz slovenske lige plačal pet milijonov in več? Tako kot skorajda vsaka druga stvar v kapitalistično usmerjeni družbeni realnosti je namreč tudi slovenski nogomet produkt, ki ima na globalnem trgu svojo vrednost. In na prestop Žana Vipotnika je potrebno pogledati skozi prizmo položaja slovenskega nogometa kot celote.

Koliko je slovenski nogomet sploh vreden na mednarodnem trgu? Resnici na ljubo, ne prav veliko. Zakaj bi sploh bil? Evropska era NK Maribor, ko so vijolice ne le sodelovale, ampak tudi resno tekmovale na visokem mednarodnem nivoju, je mimo. Od zadnje uvrstitve slovenske reprezentance na veliko tekmovanje bo počasi minilo petnajst let. Od velikega podviga Mure in zmage proti Tottenhamu je tako evropsko okolje o slovenskem nogometu slišalo zelo malo. Vmes pa so denimo v evropskih tekmovanjih igrali tudi predstavniki Lihtenštajna, Estonije, Kosova, Litve in Latvije. To so torej države in prvenstva, s katerimi se, hočemo ali nočemo, trenutno primerjamo.

Denar, ki se v Sloveniji vrti okrog nogometa, je za evropske razmere pošteno povedano … smešen. Financiranje tega športa, ki ga v resnih nogometnih deželah močno poganjajo državne institucije, multinacionalke, prodaja televizijskih pravic in stavniške hiše, je pri nas kljub najdonosnejšemu poslu za odkup televizijskih pravic doslej omejeno bolj ali manj na posamezne entuziaste, ki svoj osebni kapital vlagajo v delovanje nogometnih klubov.

Osnovna sredstva zagotavlja Nogometna zveza Slovenije, manjka pa dotok sponzorskega denarja. Podjetja pri nas redko nogomet prepoznajo kot orodje za dosego svojih marketinških ciljev. Nogomet pač ni slovenski nacionalni šport, kot so denimo smučarski skoki. Politične odločevalce oziroma državo pa nogomet tako ali tako zanima le takrat, ko se lahko na kakšni pomembnejši tekmi oblečejo v državne simbole in paradirajo na častni tribuni. Ampak to je tako ali tako žal problem večine športov pri nas.

Vse to so razlogi, da so slovenski klubi pravzaprav prisiljeni prodajati svoje talente predvsem v luči boja za golo preživetje. In posledično je tudi cena teh nogometašev bistveno nižja, kot bi bila v nogometno urejeni državi. Tujina zelo dobro ve, da lahko v Sloveniji za nizko vsoto dobi sorazmerno visoko kvaliteto. Dokaz tega je ponudba švedskega AIK-a za slovenskega reprezentanta in kapetana trenutno najboljše ekipe lige Timija Maxa Elšnika. Klub iz švedske prestolnice zanj Olimpiji ponuja pol milijona evrov. In s tem slovenskemu nogometu pošilja jasno sporočilo – toliko oziroma tako malo ste vredni.

Izjemno premišljeno sestavljen posel

Upamo, da smo uspeli ustvariti sliko oziroma kontekst, skozi katerega moramo torej gledati na prestop Žana Vipotnika v francoski Bordeaux. In ker je kontekst vselej (najbolj) pomemben, je pod potegnjeno črto Mariboru uspel dober, celo zelo dober posel.

Športni direktor Mariborčanov Marko Šuler se je skozi zadnje mesece naposlušal kritik. Nekatere izmed njih so celo stopile na rob dobrega okusa. Bodimo pošteni, marsikatera izmed teh kritik je bila tudi še kako upravičena, kadrovanje v lanski sezoni je bilo polno “strelov v prazno” (Vidaković, Rafiu, Baturina, Kryeziu, Alijagić). Tega se Šuler verjetno zelo dobro zaveda. In leto dni kasneje se zdijo njegove poteze bolje načrtovane in premišljene. Še posebej to velja za Vipotnikov prestop.

Oglejmo si torej strukturo posla, po katerem je Maribor v Francijo poslal svojega ostrostrelca. Osnovna odškodnina se giblje okrog treh milijonov evrov, a umetnost nogometnih prestopov so v zadnjih letih postavljeni bonusi. In te so v Ljudskem vrtu postavili izjemno pametno. 700 tisočakov bodo tako pospravili v blagajne na Mladinski ulici, če se Bordeuax uvrsti v prvo ligo. Še nekaj sto tisočakov je vezanih na Vipotnikove nastope in zadetke v novi sezoni.

Ker predvidevamo, da bo Bordeaux v novi sezoni dominantna sila druge francoske lige, bo verjetno tudi Vipotnik pridno zbiral minute in (upamo) polnil mreže nasprotnikov. Uvrstitev v ligue 1 se za žirondince zdi zelo realna, v tem kontekstu pa bo postal toliko bolj pomemben še en parameter sklenjenega posla. Vijolice so so namreč izpogajale tudi petnajstodstotni delež od naslednje prodaje Konjičana. Da bi se Vipotnikova tržna cena oziroma potencialna vrednost naslednjega prestopa v primeru uvrstitve Bordeauxa v prvo ligo močno povečala, je odveč poudarjati.

Šulerjevo diplomsko delo

“Kar se Marko nauči, to Marko zna.” Vipotnikova prodaja namreč močno spominja na posel, s katerim je Maribor lani Cagliariju prodal Antoineja Makoumbouja. Dolgoročni učinki le tega že kažejo. Zaradi uvrstitve kluba s Sardinije med italijansko elito in standardnega mesta reprezentanta Konga v prvi ekipi so vijoličasti z bonusi približno podvojili vsoto, ki jo je Cagliari v osnovi odštel za prodajo izvrstnega vezista.

So se pa tudi v tem primeru Mariborčani nekaj naučili na napakah. Za razliko od Makoumbouja so namreč posel z Vipotnikom izpeljali še pred in ne med evropskim poletjem. Ko je namreč lani nogometaš iz Konga po uvodnem krogu kvalifikacij za ligo prvakov zapustil Ljudski vrt, je sledil popoln mrk ekipe, ki se je pred tem pri grajenju svoje ekipe v zelo veliki meri naslanjala ravno na kvalitete nekdanjega nogometaša sežanskega Tabora.

Ker Vipotnik odhaja še pred začetkom evropskega poletja, njegov odhod ne bo spremenil načrtovane nogometne podobe NK Maribor na začetku nove sezone. Priprave so, tudi zaradi udeležbe na reprezentančni akciji, minile brez Konjičana, vijolice pa so na nogometni tržnici že našle njegovi zamenjavi – Hrvata Marka Kolarja in Albanca Xhuliana Skuko. Ni pa izključeno niti, da ne bodo Šuler in sodelavci na Mladinsko ulico pripeljali še kakšnega “kapitalca”. Koliko bodo novi napadalci uspešni pri nadomeščanju zadetkov, ki jih je v lanski sezoni pridno dosegal Vipotnik, je spet drugo vprašanje.

Če torej povzamemo. Vse bolj se zdi, da je Marku Šulerju uspelo izpeljati zares dober posel. Posel, ki potrjuje mantro, ki jo sicer Korošec tako rad ponavlja: “Maribor je še vedno Maribor.” Takšni prestopi tujini pošiljajo jasno sporočilo – v slovenskem nogometu največjih talentov ne prodajamo s popusti. Še posebej ne v Mariboru. Domačim klubom pa dajejo dokaz, da se tudi v slovenski ligi lahko s prestopi zaslužijo zelo resni denarci. In za to lahko športnemu direktorju vijolic samo čestitamo.