Enajst let pozneje: kje so danes dragulji domačega spektakla?

Foto: NZS

4. maj 2012 je bil velik dan za slovenski nogomet. Slovenska izbrana vrsta do 17 let je namreč kot prva slovenska reprezentanca nastopila na domačem velikem tekmovanju. Več kot 8.000 gledalcev je v Ljudskem vrtu pospremilo obračun Slovencev in Nizozemcev, ki so ga kasnejši evropski prvaki dobili s 3:1. Ob vrnitvi v časovni stroj enajst let kasneje preverjamo, kakšne so bile nadaljnje usode takrat najbolj perspektivnih slovenskih nogometašev.

Ko je ples kroglic v Nyonu določil, da se bo slovenska izbrana vrsta na domačem evropskem prvenstvu reprezentanc do 17 let v skupini pomerila z Nizozemci, Belgijci in Poljaki, je nogometna javnost po tihem upala na to, da se varovanci Miloša Kostića lahko osvojili eno izmed prvih dveh mest v skupini in se uvrstili v polfinale.

A realnost je bila drugačna, Slovenija je na domačem turnirju osvojila eno samo točko, za remi s Poljaki, ob porazih s kasnejšimi prvaki Nizozemci in Belgijci pa hitro zaključila z evropskim prvenstvom. Kje so danes fantje, ki so pred enajstimi leti kot prvi predstavljali nogometno Slovenijo na domačem turnirju in kateri veliki zvezdniki današnje ere so takrat igrali na turnirju? Preverimo v nadaljevanju.

Selektor: Miloš Kostić

Miloš Kostić je po končanem Euru kljub številnim kritikam zaradi zadnjega mesta v skupini isto generacijo vodil še v selekciji U-19, kasneje pa sprejel vabilo Slaviše Stojanovića in ga kot pomočnik spremljal pri vodenju Crvene Zvezde, s katero sta osvojila srbski naslov, in belgijskega Lierseja.

Kasneje je kot glavni trener deloval v Bosni in Hercegovini, Albaniji, Grčiji, na Cipru ter nazadnje v Belgiji, kjer je v drugi polovici sezone 2019/202 vodil Sint Truiden.

Vratar

Gregor Zabret (Domžale)

Leta 2012 je Gregor Zabret veljal za enega največjih talentov slovenskega nogometa. Povsem logično je bilo, da je v kadetski reprezentanci zasedel mesto številke ena, leto dni po turnirju, ko je imel na svojem računu tudi že 14 nastopov v Prvi ligi Telemach, pa ga je v svoje vrste pripeljal takratni premierligaš Swansea.

A njegova kariera se ni nadaljevala po željah in pričakovanjih. Za labode iz Walesa je Zabret igral zgolj v drugi ekipi, nič bolje mu ni šlo niti na posojah. Leta 2020 je zapustil klub in igral v nižjih ligah na otoku, nazadnje za valižanski Aberystwyth. Od začetka letošnje sezone je brez kluba.

Gregor Zabret je ostal neizkoriščen potencial slovenskega nogometa. Foto: Profimedia

Branilci

Simon Hvastija (Bravo), Emir Dautović (Maribor), Damjan Vuklišević (Maribor), Dino Paljušić (Zagreb)

V zadnji vrsti je Kostić povsem v njenem osrčju najresneje računal na štoperski par Vuklišević-Dautović. Takratna člana Maribora sta veljala za velika talenta, Dautovića je po poročanju angleških medijev v svoje vrste vabil celo otoški velikan Chelsea. Toda iz selitve na otok ni bilo nič, namesto tega se je osrednji branilec preselil v OFK Beograd, kasneje pa igral v Belgiji in na Nizozemskem, a zbral malo članskih nastopov. Trenutno je član avstrijskega nižjeligaša Tillmitsch.

Drugačna je bila pot Damjana Vukliševića, ki je zbral nekaj članskih nastopov za Maribor, nato pa se uveljavil v Krškem in pri velenjskem Rudarju. Po kratki avanturi na Češkem je oblekel dres Domžal, danes pa je član Celja in je med slovensko elito zbral že 145 nastopov.

Damjan Vuklišević ni padel v brezno prepada med mladinskim in članskim nogometom.

Ne Hvastija in ne Paljušić skozi članski karieri nista opozorila nase in nogometa ne igrata več na profesionalnem nivoju. Hvastija je nekaj časa preživel v avstrijskih nižjeligaših, Paljušić, ki je bil tedaj naturalizirani Slovenec in kot Hrvat nikoli ni bil član kakšnega slovenskega kluba, pa se je dokazoval v nemški nižjeligaški konkurenci.

Vezisti

Sven Dodlek (Maribor), Petar Stojanović (Maribor), Daniel Vujčić (Maribor), Dino Hotić (Maribor), Domen Črnigoj (Koper)

Karier Petra Stojanovića, Domna Črnigoja in Dina Hotića vam verjetno ni potrebno posebej predstavljati. Stojanović je po uspešnem prehodu v člansko ekipo Maribora vrsto let branil barve zagrebškega Dinama, danes pa je član Empolija v Serie A in nepogrešljiv člen slovenske reprezentance. V Serie A za Salernitano igra tudi Črnigoj, ki pa je letos ob številnih zdravstvenih težavah med italijansko elito zbral le sedem nastopov in je izpustil tudi marčevsko akcijo slovenske reprezentance.

Dino Hotić je ime, ki je pred leti precej razburkalo slovensko nogometno javnost. Ker je član Maribora ocenil, da zanj ni perspektive v slovenski reprezentanci, je za nastopanje na članski ravni izbral reprezentanco Bosne in Hercegovine, katere dres je doslej oblekel štirikrat. Na klubski ravni je zadnje tri sezone nosil dres Cercle Brugga, a njegovo obdobje v Belgiji se verjetno počasi izteka.

Dino Hotić je na članski ravni izbral dres Bosne in Hercegovine. Foto: SPS

Za menjavo reprezentančnih barv se je že v mlajših selekcijah odločil Sven Dodlek, ki pa se mu v majici hrvaške reprezentance ni uspelo prebiti do članske ravni. Tudi njegova klubska kariera še zdaleč ni impresivna, po nastopanju v majicah Rudarja in Ankarana je danes soigralec Dautovića pri avstrijskem nižjeligašu Tillmitschu. Nižjeligaški avstrijski nogomet danes igra še en nekdanji up Maribora Danijel Vujčić.

Napadalci

Bian Paul Šauperl (Maribor), Luka Zahovič (Maribor), Maks Barišič (Koper), Roy Rudonja (Sheffield Wednesday)

Na Euru 2012 je bila “devetka” slovenske reprezentance Bian Paul Šauperl. A na žalost danes govorimo o še enem talentu, ki mu predvsem zaradi številnih poškodb ni uspel preboj na člansko raven. V prvi ligi je Šauperl sicer debitiral za Maribor, kasneje pa deset nastopov zbral v majici Celja, a pravega preskoka mu nikoli ni uspelo narediti. Po nekaj letih v nižjih avstrijskih ligah je lani nogometu pomahal v slovo.

Bian Paul Šauperl se danes namesto z nogometom ukvarja z dentalno medicino.

Podobna je tudi zgodba Roya Rudonje, sina nekdanjega slovenskega reprezentanta Mladena Rudonje. Potem ko se je kar nekaj časa selil po različnih slovenskih klubih in je del kariere preživel celo na Malti, je Rudonja danes že upokojeni nogometaš, ki začenja glasbeno kariero.

Povsem drugače se je razpletla kariera še enega sina člana zlate slovenske generacije. Luka Zahović je skozi dokazovanje pri Mariboru za vijolice dosegal pomembne evropske gole in z vijolicami osvojil pet državnih naslovov. Od leta 2020 je nepogrešljiv člen poljskega Pogona iz Szczecina in slovenski reprezentant. To bi kaj kmalu postal tudi Maks Barišić, a mu je lani marca vpoklic v reprezentanco preprečila huda poškodba kolena, po kateri se v vrstah Kopra počasi znova vzpenja proti vrhu.

Luka Zahović je bil na tekmi proti Nizozemski pred enajstimi leti edini slovenski strelec ob porazu s 3:1. Foto: Guliverimages

Na turnirju kar nekaj današnjih velikih nogometnih zvezdnikov

Seznam tedanjih velikih talentov evropskega nogometa, katerih imena danes nekaj pomenijo na najvišji ravni. Francijo so tako zastopali Mike Maignan (Milan), Thomas Lemar (Atletico Madrid) in Antony Martial (Manchester United), Nemčijo Niklas Sule (Borussia Dortmund), Leon Goretzka (Bayern) in Timo Werner (Leipzig), Nizozemsko, ki je osvojila naslov, pa Nathan Ake (Manchester City).

Najboljši strelec turnirja je bil Schalkejev talent Max Meyer, ki danes igra za švicarski Luzern.