Le Olimpija in Maribor sta v drugem delu sezone zbrala več točk kot nogometaši Radomelj. Uspešna nogometna pomlad mlinarjev nosi podpis Oliverja Bogatinova, ki se v Sportklubovem pogovoru ozira na opravljeno delo v prvih mesecih leta 2023, hkrati pa pogleduje proti naslednjim izzivom, ki njegovo moštvo čakajo do konca sezone.
Nogometno jesen so Radomljani zaključili v rdeči coni in globoko zakopani v boj za obstanek v Prvi ligi Telemach. Potem ko je Nerminu Bašiću lani uspel zgodovinski dosežek in so mlinarji sploh prvič v zgodovini obstali med slovensko nogometno elito, je prvi del nove sezone po veliki zmagi proti Mariboru v prvem krogu hitro prinesel streznitev. Dolg niz brez zmage je Bašića odnesel s klopi rumeno-črnih, ki so se v iskanju njegovega naslednika obrnili na Oliverja Bogatinova, ki je sicer v zadnjih letih igrišča zamenjal za klubske pisarne Maribora in Kopra. Odločitev vodstva kluba se je hitro izkazala za pravilno.
“Klubu, na čelu s predsednikom Marinškom, hvala za ponujeno priložnost, da znova delujem na igrišču. Ko greš enkrat v pisarno, se ni enostavno vrniti v trenerski posel. Ideja je bila, da v ligi obstanemo s kadrom, ki je na voljo. Ta fante sem poznal, saj sem redno spremljal prvo ligo, in če ne bi verjel vanje, bi mi bilo težko vstopiti v to zgodbo. Prepričan sem bil, da lahko skupaj nekaj naredimo. A pred nami je še osem tekem, cilj še ni izpolnjen,” v pogovoru za Sporklub razmišlja novi trener Radomljanov.
Prvi ukrep? Dvig samozavesti
Bogatinov ima v teh dneh precej razlogov za dobro voljo. Njegovi varovanci so v drugem delu sezone na osmih tekmah trikrat zmagali, štirikrat remizirali in izgubili le v Stožicah proti vodilni Olimpiji. Naš sogovornik nam razkrije nekaj detajlov, s katerimi je poskrbel za občuten dvig forme ekipe, ki pred tem vse od konca julija ni okusila slasti zmage.
“Prvi korak je bila stabilizacija obrambe. Preko prijateljskih tekem, ki smo jih imeli precej, smo želeli ponuditi priložnost vsem igralcem v kadru. Včasih smo igrali na tri dni, iskali pa smo premagljive nasprotnike, da igralci znova pridobijo na samozavesti in jim vrnemo vero v to, kar delamo. To sta bila nekako prva ukrepa, s katerimi smo želeli obrniti rezultatsko krivuljo.”
Nismo pragmatični, smo tekmovalni
Pred drugim delom sezone smo Radomljane obiskali tudi v naši nogometni oddaji Pod prečko. Takrat je Oliver Bogatinov razmišljal o tem, da bo v zasledovanju zastavljenih ciljev potrebno biti tudi pragmatičen. To je beseda, ki ima v nogometu včasih malce slabšalni pomen, ampak v določenih okoliščinah je to morda edina pot do rezultata.
“Vedno je lepo zmagovati na način, ki je všečen oziroma napadalno usmerjen. Na koncu koncev pa je nogomet igra dveh ekip, kjer ni vse odvisno samo od tebe, ampak tudi od kvalitete nasprotnika. Bolj kot si rezultatsko uspešen, več lepote se lahko najde v načinu zmage. Vsi si želimo zmagovati, bolj kot izraz pragmatičen, mi je bližu izraz tekmovalen. Beseda pragmatičen ima v slovenskem prostoru negativen prizvok. Morda sem imel takrat bolj v mislih besedo tekmovalnost,” razmišlja naš sogovornik.
Ustvarjamo pogoje, da dosežemo gol več od nasprotnika
A ni samo pragmatizem tisti, ki je Radomljam prinesel boljše rezultate. Pod potegnjeno črto so mlinarji v drugem delu sezone dosegli več zadetkov, kot denimo Celje in Koper ter enako število kot Mura (9). Strelsko se je prebudil predvsem Ester Sokler, ki je v nogometni jeseni dosegel en sam zadetek, zdaj jih ima na svojem računu že šest.
“To je ta tekmovalnost, o kateri govorim. Po eni strani moraš nasprotniku onemogočiti izpeljavo njihovih idej, po drugi strani pa ustvariti pogoje, v katerih lahko dosežeš gol več od nasprotnika. Sokler je dobro začel drugi del sezone, najboljši strelec pa je bil že skozi priprave in zdaj to nadaljuje. Čakam še na nekatere druge fante, ki dobro delajo, a jim manjka nekaj športne sreče, da bi lahko opozorili nase. Upam, da bodo na ključnih tekmah sezone dodali svoj delež, da bomo dosegli zastavljen cilj. To pa je obstanek v ligi.”
Naša liga ni razvojna liga
Oliver Bogatinov se ni prvič v svoji karieri znašel v situaciji, ko mora reševati prvoligaško usodo določenega kluba. V sezoni 2017/2018 mu je to uspelo na klopi Aluminija, kjer je prav tako ekipo prevzel v zimskem premoru in sezono končal na varnem 8. mestu, pred Triglavom in Ankaranom. Koliko mu ta izkušnja pomaga pri podobnem izzivu, s katerim se zdaj sooča v Radomljah?
“Izhajam iz tega, da trenerja ustvarjajo izkušnje. V tem poklicu sem od leta 2007, ko sem v tretji ligi prevzel Izolo. Deloval sem tako v različnih kategorijah od otroškega do članskega nogometa, kot v različnih vlogah, od pomočnika trenerja, glavnega trenerja, športnega direktorja in tudi člana uprave v klubu ter geografsko v različnih okoljih in kulturah. Ideja, kako vidim nogomet, je skupek vseh mojih služb, v katerih sem deloval. Pritisk ali izziv, ko se boriš za obstanek, je podoben kot takrat, ko se boriš za prvo mesto ali za Evropo. V vsakem primeru imaš tekme, ki jih moraš nujno zmagati. Da ne bo pomote, največ zaslug za rezultate dajem vedno igralcem. Oni so tisti, ki igrajo na igrišču in oni so tisti, ki sprejemajo tisoče različnih odločitev in izvajajo vse to z ali brez žoge v nogah. Oni krojijo tempo in kvaliteto igre in oni razveseljujejo navijače s svojimi potezami na igrišču,” razmišlja naš sogovornik.
In pojasnjuje svoje razmišljanje o tem, zakaj naša liga ni razvojna liga.
“V ligi imamo pet ekip, ki želijo igrati v Evropi in imamo štiri ekipe, ki se borijo za obstanek. Nimamo vmesne cone, kjer bi se ustvarilo stabilno okolje, v katerem bi bilo lažje sprejemati kompromise in razmišljati o razvoju. Koliko bi podjetje Krka lahko namenilo za razvoj, če bi razmišljalo o tem, kako izplačati mesečne plače in preživeti leto? Koliko bi Pipistrel lahko razmišljal o razvoju, če ne bi ustvarjal dobička in velik del dobička namenjal razvoju in če ne bi država ali druga državna podjetja razpisovala razvojne projekte, na katere se podjetja prijavljajo in da ne bo pomote, tudi zmagovalo. Težko verjamem, da lahko o razvoju razmišljaš, ko si močno odvisen od naslednje tekme v borbi za prvaka ali Evropo, ki nosi evropski denar, od katerega si eksistencialno odvisen ali ko se boriš za obstanek, kjer izpad praviloma pomeni polovični kolaps ali razpad kluba. Razvoj sam razumem kot investicijo, ki bi sadove želo v prihodnjih letih.”
“Naša liga je v povprečju resda najmlajša v Evropi in nekdo bi mislil, da veliko razmišljamo o razvoju. Mislim, da ni tako, saj ponujeno priložnost za igro mlademu igralcu ne smemo enačiti z njegovim razvojem, tako kot ne starost z znanjem. Več let dela še ne pomeni nujno več znanja. Je pa po drugi strani res, da je za razvoj nogometašev pomembna tudi tekmovalnost. Saj veste, kako pravijo, železo se kuje v ognju. 2. SNL je po mojem mnenju bolj razvojno naravnana od 1. SNL. 16 ekip v drugi ligi omogoča bolj stabilno okolje in daje večjo možnost razmišljanja o razvoju in prihodnosti, ne da bi se ozirali na pomembnost rezultata. V takem okolju sta se mimogrede kalila tudi naša reprezentanta Slovenije, ki sta zadela pred kratkim proti Kazahstanu in s tem povečala možnosti za uspeh reprezentance in uvrstitev na Evropsko prvenstvo ter dala upanje vsem nam v ta uspeh. Brekalo in Vipotnik sta članske izkušnje nabirala v drugo ligaškem tekmovanju.”
V tem delu svojega razmisleka Oliver Bogatinov ponuja zanimivo izhodišče za nadaljnjo debato.
“Kdo ve, kako bi izgledala prva liga s šestnajstimi klubi? Zagotovo bi imela za 60% več prvoligaških igralcev, kot jih je sedaj. Sam v tem vidim mnogo več prednosti kot slabosti za slovenski nogomet. Kdo ve, kako bi izgledal razvoj mladih nogometašev, ki bi trenirali pod vodstvom 40 profesionalnih trenerjev, ki ne bi bili plačani s strani vadnin v klubih, ampak s strani države. Bolj stabilno in bolj razvojno naravnano. 40 novih plačanih učiteljev v masi 20.000 je kaplja v morje za državo, a predstavlja veliko klubom prve in druge lige.”
Ne smemo postati odvisni samo od stricev iz Amerike
Kakorkoli obrnemo, sta paradna konja in gonilo slovenske lige v zadnjih letih Olimpija in Maribor. Oba največja slovenska kluba sta šla v zadnjih letih skozi vrtinec sprememb, zaradi katerih je tudi konkurenca ujela korak z zmaji in vijolicami. Izenačenost lige pa ne pomeni, da se dviguje tudi raven kvalitete. Oliver Bogatinov v zaključku pogovora odkrito razmišlja o tem, kakšna je perspektiva slovenskega nogometa v prihodnosti.
“Vse se začne in konča pri denarju. Smo v obdobju, ko slovenski nogomet kumulativno vsako sezono ustvari med pet in sedem milijonov minusa in to dolgoročno ni vzdržno. V primerjavi z Evropo je naš standard po finančnih vložkih neprimerljiv. Poglejmo samo, koliko zaostajamo za hrvaško ligo. Da ne govorim o Madžarih, pa Avstrijcih, ki jih morda ne cenimo, ampak povprečna letna plača prvoligaša v avstrijski ligi je 200.000 evrov, v slovenski pa 27.000 evrov. Skoraj desetkrat manj in ljudje pravijo, da si vreden toliko, koliko te plačajo. Po tem kriteriju so slovenski klubi svetovni rekorderji, saj z malimi vložki dosegajo nadpovprečne rezultate. Slovensko okolje ni nogometno okolje v primerjavi z našimi sosedi in ne napovedujem lepih časov za nogomet pri nas, ob predpostavki seveda, da se v bodoče nič ne spremeni oziroma ostane okolje tako, kot je danes.”
“Potrebne bodo korenite spremembe, saj se tranzicijski časi v Sloveniji zaključujejo, pripravljenost na novo realnost pa je lahkomiselna in vse prevečkrat odvisna od nogometnih entuziastov, ki trošijo svoj denar za ohranjanje slovenske nogometne časti in tradicije. Olimpija in Maribor sta največja kluba v državi in bi morala biti gonilo razvoja. Prvi je bil odvisen od strica iz Amerike ali Črne gore in je navadno več potrošil kot ustvaril, kljub prodajam Šporarja, Zajca, Bajrića, Hentija, Oblaka … Drugi pa je temeljil na nogometnem znanju in pravilu v evropskih tekmovanjih, ki je favoriziral prvake v manjših državah. Stricev je vedno manj in tudi pravilo, da ima prvak Slovenije zagotovljenih 6 tekem v Evropi, se v sezoni 2024 ukinja,” razmislek o širši problematiki slovenskega nogometa zaključuje Oliver Bogatinov.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!