Sporočilo Sloveniji: Zaupajte Keku, saj ve, kaj dela

FOTO: Profimedia

Pred nadaljevanjem evropskega nogometnega prvenstva v Nemčiji smo se pogovarjali z nogometno ikono Srečkom Katancem. Nekdanji slovenski selektor je v ekskluzivnem pogovoru za N1 oziroma Sportklub možnosti za zmago na tekmi med Slovenijo in Srbijo porazdelil polovično, ocenil svoje delo v vlogi selektorja Uzbekistana in se skupaj z nami spominjal prve uvrstitve na veliko tekmovanje.

Soavtorja prve slovenske nogometne pravljice smo zmotili na kolesu in se dogovorili, da se z njim slišimo malce pozneje. Ko je odpeljal svoj načrtovani krog, pa se s Srečkom Katancem, ki zelo redko spregovori za slovenske medije, preprosto nismo mogli izogniti kratki debati o kolesarstvu.

Ampak jasno, rdeča nit pogovora je bilo evropsko prvenstvo v Nemčiji, debatirali pa smo tudi o Katančevi vlogi trenerja oziroma selektorja Uzbekistana in zaključni fazi azijskih kvalifikacij za preboj na mundial v Severni in Srednji Ameriki.

Seveda se nismo mogli izogniti niti kramljanju o “čudežu” tistega tako odmevnega večera 13. junija 2000 v Charleroiju, ko je Slovenija proti takratni ZR Jugoslaviji odigrala prvo tekmo na velikih nogometnih tekmovanjih.

Srečko Katanec

Ekskluzivni intervju s Srečkom Katancem

Glede na to, da smo vas ujeli ravno med kolesarjenjem in je to vaš hobi, začnimo v tem kontekstu. Danske navijače smo v nedeljo spraševali o zmagovalcu prihajajoče kolesarske dirke po Franciji in so nam vsi po vrsti kot zmagovalca brez pomisleka napovedali Jonasa Vingegaarda. Mnenje?

Ah, kje pa, ne more! Ta je čisto predober.

Kdo je predober?

Ja, Tadej Pogačar. Pogačar je za vse čisto predober.

Pred vrati je tekma s Srbijo na Euru, srečanje si bo v Münchnu ogledalo ogromno število ljudi, vsi odštevamo ure do začetka. Kako vi vidite ta spopad dveh ekip iz iste regije?

Kako jaz vidim tekmo, je povsem nepomembno (smeh). Po pravici povem, da treh četrtin fantov sploh ne poznam več. Ekipe nisem podrobno spremljal, nisem več tako močno osredotočen nanjo. Je pa to le ena tekma, vse se lahko zgodi. Gre le za eno tekmo, pri kateri so možnosti v odstotkih izraženo 50 proti 50.

Ste gledali tekmi Slovenije in Srbije v prvem krogu predtekmovanja?

Moram priznati, da so me Srbi na prvi tekmi pozitivno presenetili, saj tako, kot so izgledali na prijateljskih tekmah pred prvenstvom izgledali … To ni bilo gledljivo, čeprav so se zbrali vsi najboljši. Proti Angliji so delovali organizirano, bili so kompaktni. Čaka nas težka tekma.

Kako pa ste videli tekmo Slovenije z Dansko?

Niti ena niti druga reprezentanca me nista impresionirali. Seveda, šlo je za prvo tekmo na evropskem prvenstvu, nobena ekipa ne želi izgubiti. Bo pa potrebno še nekaj malega dodati, če želiš dobiti tekmo.

Srečko Katanec v dresu Sampdorie. FOTO: Guliverimages.

Se pomakniti bližje golu, več tvegati?

Ne, ne, ne. Jaz se v taktičnem smislu ne mislim vtikati. Matjaž Kek je super trener, uvrstil se je na Euro in že sam ve, kaj je najboljše ter česa so fantje sposobni. Vsi Slovenci imajo svoj pogled in želje, samo fantje pa vedo, kako se počutijo in kaj je prav. Oni so tisti, ki selektorja delajo dobrega ali slabega.

V kakšnem smislu?

Da boste bolje razumeli. Erik Janža bi lahko žogo tudi “štopal”, pa z golom ne bi bilo nič. Trenerji smo tu za to, da igralcem svetujemo, kaj naj bi naredili, oni pa nato v delčku sekunde sprejmejo odločitev, ali bodo naredili to ali pa nekaj drugega.

Torej morate biti tudi neke vrste psihologi in ne le taktiki?

Taktika absolutno mora biti. Slovenija se ne sme “goniti” in se odpreti, to nima smisla. Fantje so pokazali, da imajo kakovost, in ko imaš v devetdesetih minutah tistih nekaj trenutkov, jih moraš izkoristiti. Benjamin Šeško je igralec, ki so se ga – vsaj jaz sem dobil tak občutek – Danci bali. V bistvu so s svojo postavitvijo kazali spoštovanje obema našima napadalcema, tudi Andražu Šporarju. Verjetno enako lahko pričakujemo od Srbov.

KATANEC — Zaradi svoje neposrednosti je bil pri slovenskih medijih vedno zaželen; FOTO: Aleš Fevžer

Upajmo, da nas bodo predvsem spet podcenjevali …

Poslušajte, v to ne verjamem! Po tej prvi tekmi, kar berem in poslušam, res težko verjamem. Prej bi rekel, da jih bo to stanje dodatno mobiliziralo.

Imamo odlično iztočnico za vrnitev v preteklost. Pred 24 leti to sicer ni bila Srbija, a jo vsi dojemamo kot isto državo. Slovenijo ste kot selektor popeljali na prvo veliko tekmovanje in se srečali z ZR Jugoslavijo ter v Charleroiju odigrali tisto famozno tekmo, ki se je končala z remijem, potem ko ste vodili že s 3:0. Kako se po skoraj četrt stoletja spominjate tistih časov?

Sem že skoraj pozabil na to, ker gre življenje tako hitro dalje. Star sem že, pa pozabljam.

No, takrat so vas nasprotniki vsekakor podcenjevali, zato pa se jim je primerilo to, da so skoraj izgubili, kajne?

To bi morali vprašati njih. Sami sebe dostikrat ne cenimo dovolj, takrat smo imeli res izjemno reprezentanco, tekaško ekipo. Uh, ko bi vam zdaj povedal, kaj vse smo takrat počeli na treningih. Tem fantom moram samo čestitati za to, kako noro dobro so bili fizično pripravljeni.

Ste jih na treningih “ubijali”, kajne? Kar priznajte.

Seveda sem jih. Ampak, saj sem držal njihov tempo, vsak trening sem odtekel z njimi. Žal nismo napredovali iz skupine, vseeno pa odigrali tekmo proti ZR Jugoslaviji, kjer smo vodili in nas je potem treh točk stala absolutno samo neizkušenost.

Kaj točno se je takrat zgodilo z vašega zornega kota?

Tekmo smo izgubili samo zaradi pomanjkanja izkušenj. Nekatere stvari v življenju se ti pač morajo zgoditi, da se iz njih kaj naučiš. Mi pred tisto tekmo nikdar nismo bili v takšnem položaju, da bi imeli vodstvo s 3:0, za nameček imeli še igralca več. V trenutku, ko je sodnik Siniši Mihajloviću pokazal rdeč karton, so vsi naši igralci dvignili roke. In v tistem trenutku smo prenehali igrati. Nogomet je seveda takšen … Srbi so imeli takrat v ekipi ogromno kakovosti. Bi rekel, da celo več kot trenutno.

Imate koga posebej v mislih?

Pri Ljubinku Druloviću recimo v igri ena na ena nisi smel ostati sam, vedno je bilo potrebno vsaj podvajati. V trenutkih, ko intenzivnost spustiš le za 10 odstotkov, si bil kaznovan. Kdaj so tudi kakšne druge še večje ekipe vodile 3:0, pa potem izgubile s 4:3 ali 5:3. Takšno izkušnjo moraš dati skozi. Se pa taka srečanja lahko odločajo na eni žogi. Samo to bom rekel, da je kdaj pač najbolj pametno žogo, namesto jo zadržati, z vso silo poslati z igrišča čez tribuno.

Takrat bi s tem res lahko kupovali čas.

Seveda. Pa saj Italijani to redno počno. Ampak veste kaj, očitno je že moralo biti tako. Nikoli ne želim izpostaviti samo enega igralca, ker zmeraj – pade ali zmaga – na koncu kolektiv.

Navežimo se še na Uzbekistan. Spremljamo vaše tekme in uspehe. Uspelo vam je priti v zaključno fazo kvalifikacij za preboj na svetovno čez dve leti, napredovali ste skupaj z Iranom. Verjetno že nestrpno pričakujete žreb tretje faze, ki bo prihodnji teden v Maleziji?

Ravno nestrpno ne, bo pa žreb kar pomemben. V Aziji so izjemnega pomena velikanske razdalje in to, ali greš igrat spet v Iran ali pa te čaka pot v močno oddaljeno Avstralijo. Tu lahko nastane velika težava, ker imaš enako dolgo reprezentančno okno kot ostali, razdalje so pa različne. Recimo v ponedeljek je reprezentančni zbor, v četrtek je pa tekma že zgodaj v Avstraliji. Če imaš dobre letalske povezave, potuješ en dan tja, potem še nazaj, igralci so ‘ubiti’, potem pa moraš še nazaj domov na novo zahtevno tekmo. Žreb nas bo moral malce “pogledati”.

Torej so vaše želje povezane predvsem s čim manj nepotrebne logistike kot pa s kakovostjo, kajti to je pa zdaj že taka faza kvalifikacij, kjer so vse reprezentance zelo kakovostne.

Res je. Fantje in vsi v Uzbekistanu vedo, da smo dobri. Veliko bo odvisno tudi od tega, ali imam v reprezentančnih obdobjih na voljo vse svoje najboljše igralce. Če bodo vsi zdravi in bo vse dobro, imamo realno možnost za preboj na svetovno prvenstvo.

To je težava takšnih reprezentanc. Vsaka odsotnost se še kako pozna.

Absolutno. Toliko jih spet nimam, vseeno pa ima Uzbekistan nekaj reprezentantov, ki so vajeni igranja kvalifikacij, nekakšna zanimiva mešanica. Generacija U-20 je lani postala azijski prvak, nogometaši do 23. leta so se uvrstili na olimpijske igre, tako da sem optimističen.