Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
ULEB Eurocup
NBA
Slovenija
Turška liga TBL
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
"Vselej povem, kaj si mislim in stvari ne zavijam v celofan, da so videti lepše," pravi Damir Skomina. Koprčan, ki je kot nogometni sodnik dosegel vse, kar se doseči da, je v intervjuju za Sportklub med drugim spregovoril o evropskem prvenstvu, izzivih, s katerimi se srečujejo sodniki, brez dlake na jeziku pa tudi o Zvezi nogometnih sodnikov.
Ko je Damir Skomina pred treni leti zaključil kariero, se je od nje poslovil z nazivom najboljšega slovenskega sodnika vseh časov. Samo v prvi slovenski nogometni ligi je sodil na 354 tekmah, bogata in odmevna pa je tudi njegova bera tekem na mednarodni ravni, kjer je pravico delil na vseh največjih tekmovanjih. Vrhunec je predstavljalo sojenje v finalu lige prvakov 2019 med Liverpoolom in Tottenhamom, dosežek, ki ga je letos ponovil njegov rojak Slavko Vinčić.
“Slavko je imel ves čas tekmo v rokah. Odsodil je zelo dobro, a se o tem po tekmi ni nič pisalo. Vso priznanje za njegovo delo,” je svojega nekdanjega stanovskega kolega pohvalil Damir Skomina.
Sedeminštiridesetletnik je sicer v nogomet ostal vpet tudi po slovesu od nogometnih zelenic in nov izziv, čeprav le za krajši čas, našel kot predsednik tretjeligaša iz Izole. Zdaj deluje kot nogometni zastopnik in išče obetavne igralce predvsem v Nigeriji, zadnji dve leti pa je tudi nepogrešljiv gost sodniškega pogleda v oddaji Pod Prečko, kjer podrobno analizira odločitve sodnikov na tekmah prve slovenske lige.
Letos minevajo tri leta, odkar ste končali kariero nogometnega sodnika. Je sedaj manj potovanj?
Ravno sem bil službeno v Nigeriji, kamor smo odšli na “skavting” nogometašev. Potovanja ostajajo. Sicer v manjšem obsegu, a me nogomet z drugega zornega kota še vedno zelo zanima. Zdaj živim od drugih stvari, medtem ko je iskanje talentov moja velika strast in moja izbira.
Vas bo v naslednjih dneh pot vodila tudi v Nemčijo?
Ogledati si grem tekmo med Slovenijo in Srbijo v München.
Končno kot navijač.
Tudi kot sodnik sem vedno navijal za Slovenijo. Da navijaš za svojo reprezentanco, ni nič spornega. Seveda pa, ko si aktiven sodnik, ravno ne hodiš po navijaških trgih.
Pogrešate adrenalin, ki ga prinaša sojenje velikih tekem?
Vrhunska tekma kot dogodek je nekaj prekrasnega in teh občutkov ne moreš kupiti. A da bi te stvari pretirano pogrešal, jih ne. Vsega se po določenem času zasitiš, zato mi je sedaj povsem v redu, da sem na zdajšnjih obratih.
Občuti sodnik razliko, ko sodi klubsko ali reprezentančno tekmo?
Ne. Je praktično enako. Tudi če sodiš tekmo druge ali tretje slovenske lige, si vsaka ekipa želi zmagati. Glava sodnika mora biti na mestu, ne glede na rang tekmovanja. Seveda znajo reprezentančne tekme na noge dvigniti celotno državo. Ravno sedaj lahko vidimo, da je vseh vstopnic za tekme Slovenije premalo. Če drži podatek, ki sem ga prebral in bi bilo na voljo dovolj vstopnic, bi imeli na vsaki tekmi po več deset tisoč gledalcev. To je neverjeten podatek.
Na letošnjem evropskem prvenstvu smo priča nekaterim novostim. Med drugim se na ekranu gledalcem nudi razlaga odločitve ob uporabi sistema VAR, s sodnikom pa sme govoriti le kapetan ekipe oziroma točno določen igralec.
Gre za navodilo, ki bo v pomoč sodnikom. Tisti, ki tega ne zmore, ima zdaj to pomoč. Sam s tem nikoli nisem imel težav. Če si bil dosleden in bil spoštovan, pomoči Evropske nogometne zveze (Uefa) nisi rabil. Vodenje in upravljanje z ljudmi je stvar, ki jo imaš v sebi ali pa ne. Generalno pa to ni nič takšnega in še ena opornica, ki je nismo imeli. Kar se tiče razlage sistema VAR, v tem ne vidim nobenih sprememb.
Vas preseneča, ker z uveljavitvijo sistema VAR polemike glede sodniških odločitev ne pojenjajo?
Ne, saj se v nogometu vsi na vse spoznajo in ima vsak svoje mnenje. Toliko, kolikor je državljanov, je tudi selektorjev. VAR je zelo jasen, a upam si trditi, da v 95 odstotkih ljudje ne vedo, za kaj se gre. Vsak si stvari razlaga pavšalno, po svoje. Izguba časa.
Na zadnjem svetovnem prvenstvu smo gledali zelo dolge sodniške dodatke. Lahko pričakujemo ponovitev trenda tudi v Nemčiji?
Mislim, da ne, čeprav je vse skupaj malo paradoksalno. Sam sem bil pristaš, da se izgubljeni čas tudi primerno in precizno nadoknadi. Po drugi strani so na Uefi mnenja, da se igralce še bolj izčrpava. S pravilom, ko zadetek v gosteh več ne velja, so podaljški še bolj pogosti in igralci se takrat enormno izčrpajo. Zadeve se da različno interpretirati in znova ima glede tega vsak svoje mnenje. Gre za še eno izgubo časa. Nogomet v svoji obliki mora ostati. Izvoren in takšen kot je, z minimalnimi prilagoditvami.
Vseeno se zdi, da je bilo v zadnjih letih teh prilagoditev zares veliko. Od uvedbe sistema VAR, petih menjav, zdaj se govori o morebitni uvedbi modrega kartona, v Angliji pa so za prihajajočo sezono potrdili polavtomatski sistem za določanje prepovedanega položaja.
Polavtomatski sistem za določanje prepovedanega položaja je v uporabi že nekaj časa. Anglije ne smemo jemati za referenco. Čeprav so si nogomet izmislili, to še ne pomeni, da so najbolj primerni. Če pogledamo njihove sodnike … Velika večina je v njihovi najmočnejši ligi videti grozno. Po njih se nikakor ne bi zgledoval.
Nogomet kot igra je zelo zanimiva, a je sedaj postal velik posel. Ravno zaradi tega se išče, kako bi lahko postal čim bolj pravičen. Ne moreš vsega prepustiti le sodnikom, ki so s strani Fife in Uefe še vedno obravnavani kot največji amaterji, pričakovanja do njih pa so vse višja. VAR je zato pripomoček, kjer se jasne in čiste napake lahko odpravijo. Je zelo dober za nogometno igro, za vse udeležence in nenazadnje tudi za sodnika, ki je odgovoren za vse. V vrhunskem profesionalizmu, ko je sodnik plačan in obravnavan amatersko, ima vsaj to pomoč, da si reši živo glavo.
Zakaj menite, da so sodniki obravnavani kot amaterji?
Kolikor te nekdo plača, toliko veljaš. Mislim, da sem s tem povedal vse.
Na evropskem prvenstvu bodo znova tudi slovenski sodniki.
Super je, da je Slavko (Vinčić, op. p.) po finalu lige prvakov znova na Euru. Delegiran je že za prvo tekmo med Madžarsko in Švico. Nekdo bo rekel, da gre za neugledno tekmo, a gre za golo podcenjevanje. Madžari enormno vlagajo v nogomet, Švica je standardni udeleženec velikih tekmovanj. Zelo zahtevna tekma, zato mu želim obilo sreče in da si izbori še drugo, tretjo tekmo na prvenstvu, po možnosti pa še kaj več.
Gre torej za novo priznanje slovenskim nogometnim sodnikom?
Ne, to je priznanje Slavku Vinčiću in ne slovenskemu sojenju. To si je izboril sam. Stvari ne moremo tako generalizirati. Sodniki so precej prepuščeni samim sebi. A naj ponovim: kolikor te nekdo plača, toliko te ceni. Zahteve so čedalje večje, a se o tem ne govori, saj se vsi bojijo za svoj status.
V nogometu je enormno denarja, sodniki pa tega ne občutijo, oziroma se jim v denarnicah to ne pozna. V poslovnem svetu to ne obstaja, obstaja pa v nogometu. Če pogledamo sodnike v najmočnejši košarkarski ligi, ligi NBA, so ti neprimerno bolje obravnavani in tudi plačani za svoje delo. Po drugi strani je liga prvakov največje športno tekmovanje na svetu … Tu zadeve ne gredo skupaj. A tako je, ker so vsi tiho in si nihče ne upa nič povedati.
So si sodniki torej krivi sami?
Kar se tiče plačil, ne. Enostavno smo le servis. Veliko je lepih besed in pravljic, da so elitni sodniki “creme de la creme”, v resnici pa je to tako kot delo za tekočim trakom. Bo že prišel naslednji. Dejstvo pa je, da so ljudje v Uefini sodniški komisiji plačani zelo dobro.
Se strinjate, da ste pomagali postaviti slovenske sodnike na nogometni zemljevid?
Na to ne bi gledal tako. Vsak je svoje usode krojač. Tudi zato si pri Slavkovi karieri ne bi pripisoval zaslug. Oba sva bila najbolj vztrajna, najbolj pri stvari in sva v to največ vložila ter zato priplavala na površje. Verjamem, da so bili v Sloveniji tudi boljši od naju, a v danem trenutku je treba dati vse od sebe. Zelo pomemben je tudi X faktor in da, ko se drugi ustavijo, greš ti naprej.
Bi znali natančneje opredeliti ta X faktor?
Veliko je X faktorjev. Eden je, da imaš smisel za komunikacijo, upravljanje in vodenje množic. X faktor je lahko tudi to, da ko se stvari zalomijo, te stvari prebrodiš in greš dalje. Tu so tudi fizične predispozicije, ko je nekaterim z genetskega vidika in same kondicije dano več. Podobno je pri nogometaših. Imamo veliko talentov, ki ne uspejo, saj ko naletijo na ovire, se z njimi ne znajo spopasti
Pravite, da so uspehi, ki sta jih dosegla s Slavkom Vinčićem, plod individualnega dela. A vendarle, če pogledamo le nekaj kilometrov južneje, lahko vidimo, da Hrvaška, ki velja za veliko nogometno nacijo, nima tako uspešnih sodnikov. Še več, njihove največje derbije po novem sodijo tujci.
To so njihove interne stvari, v katere se ne bi poglabljal. A tudi mi imamo svoje slabosti, a si marsikdo pred tem zatiska oči. Treba je gledati na svoje dvorišče in ne okoli.
Nedolgo nazaj ste bili ravno v oddaji Pod prečko zelo kritični do slovenskega sojenja.
Nisem kritičen, samo povem tako, kot je. Če nekdo pričakuje, da bom takšen, kot je bil v oddaji moj predhodnik Darko Čeferin, ki je stvari potvarjal in govoril tako, da so bile všečne odgovornim v sodniški organizaciji, se zelo moti.
Zadnji krogi so jasno pokazali, kakšno je slovensko sojenje. Vidimo tudi paradoks, ko je sodnik, ki je na tekmi Celje – Koper delal ogromne napake, nato pa bil že na naslednji tekmi prisoten v Kopru, za nagrado pa je dobil tudi finale slovenskega pokala. V normalnem, poslovnem, športnem svetu to ne obstaja. Pri nas pač.
Tudi za slovensko sodniško organizacijo ste v naši oddaji dejali: “Ob misli, na kakšno raven je prišla, dobim cmok v grlu.”
Povem, kar si mislim. Razumem, da je nekdo zavisten in ogovarja kolega drugemu kolegu, ne morem pa verjeti, da imamo sodnika, ki razlaga odločitve ostalih sodniških kolegov direktorjem in predsednikom klubov. Ne morem verjeti, da so takšne stvari dovoljene in sprejemljive ter da za to ni sankcij. Vse to dovolj pove o sodniški organizaciji.
Kaj se lahko stori, da se stvari spremenijo?
To ni vprašanje zame. Svoje delo opravljam profesionalno in se nanj zelo dobro pripravim. Velikokrat slišim s strani klubskih funkcionarjev, da sodnikom moje razlage niso všeč in da sem nekompetenten. Govorijo, da nisem zraven in ne vem, za kaj se gre. A to, kar jaz vem, sami ne bodo nikoli. Izkušenj in znanja ti nihče ne more vzeti.
Večkrat sem že dejal, da pri vsaki situaciji, ki jo komentiram, ne presojam sam. Imam svoje mnenje, a o tem povprašam tudi eminentne sodnike, ki so bili mednarodno zelo uveljavljeni. Kar povem, ni samo moje mnenje, ampak tudi mnenje zelo, zelo uglednih sodnikov.
Povprašajte klube in boste dobili odgovor. Klub sicer vedno gleda nase, a še nisem slišal, da bi kateri dejal, da so zmagali zaradi sodnika, temveč le izgubili. Nisem na strani klubov, zelo dobro poznam eno in drugo stran.
Predvsem pogrešam jasnost, transparentnost in odgovornost. Za dobre stvari moraš biti nagrajen, za slabe pa ne nujno kaznovan, temveč, da se napake zavedaš. Zdaj imamo na eni strani nekoga, ki se postavlja s pozicije moči in se kljub napakam skuša izgovarjati na moj račun.
Je težava tudi preslaba komunikacija sodniške organizacije z javnostjo?
Dejanja so jasna, a tudi novinarji znate napihniti stvari in jih narediti senzacionalne. Če pogledamo spletno stran časnika Ekipe, je ta kot revija Lady in ne športni časopis. Gre za “trič trač” rubriko, ki je na spletu v posmeh sami Ekipi. Dejansko je to slovenski The Sun in ne Ekipa. Vselej povem, kaj si mislim in stvari ne zavijam v celofan, da so videti lepše. Šport športnikom, trače pa množici, ki uživa v tem.
Zavrtiva še čas tri leta v preteklost, ko ste zaključili sodniško kariero in postali predsednik nogometnega kluba Izola. Kako bi opisali izkušnjo?
Dal sem vse od sebe, čeprav sem bil precej naiven. Tu priznavam svojo napako. Prevzel sem klub, ki tri desetletja životari in ima popolnoma neprimerne pogoje. Bil sem preslabo pripravljen in to tudi drago plačal. Vse svoje dolgove sem poplača in klub pustil v boljši kondiciji, kot je bil. Seveda to ne pomeni, da nekoč ne poskusim znova. Pustimo času čas.
So sodniki lahko dobri predsedniki?
Mislim, da ja. Biti predsednik je tudi zelo povezovalna funkcija. V tistem letu sem se veliko naučil. Med drugim tudi, da ne smeš gledati stvari le z lastnega zornega kota, saj sem drugačen, zato se moram prilagoditi okolju, v katerem živim. Na to gledam kot na življenjsko lekcijo, za katero sem hvaležen. Zdaj sem bogatejši za izkušnjo več.
Letos bodo tudi volitve za predsednika Nogometne zveze Slovenije. Se vidite na tem položaju?
Niti najmanj. To so funkcije, ki me sploh ne zanimajo. Kdor ima to željo, naj se je loti.
Koliko ste še v stikih z nekdanjimi, sedanjimi sodniki?
Z mednarodnimi sem, z lokalnimi že zaradi narave svojega dela ne. Poleg tega bi bil vsak, ki bi želel ostati v stiku z mano, v nevarnosti za svoj status. Sodniška organizacija si ne želi nekoga, ki je zelo neposreden in pove, tako kot je. Verjamem, da nisem ravno “persona grata”. Do domačih sodnikov gojim distanco.
Kot predsednik nogometne zveze bi te stvari morda lažje spremenili.
V tem svetu sem naredil vse, kar se je dalo. Sodil sem na vseh možnih klubskih finalih, na reprezentančni ravni pa od svetovnega do evropskega prvenstva in olimpijskih iger. Sem realiziran in me ta zadeva sploh ne zanima. V tem sodniškem svetu zagotovo ne bom več deloval.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje