Kje so razlogi za klavrno mariborsko nogometno poletje?

Foto: Jure Banfi

[KOMENTAR] Če bi pred sezono trdili, da bo Maribor po štirih krogih povsem na dnu lestvice Prve lige Telemach, bi vas verjetno imeli za malce norega. A situacija v nogometnem mestu ob Dravi je te dni prav takšna. Vijolice so v hudi krizi, rešitve pa za zdaj ni na vidiku. Kaj je šlo narobe?

Julija in avgusta smo že vajeni, da je v nogometnem Mariboru tema pogovorov le ena – Evropa. In ko so vijolice po treh letih znova skočile na prestol slovenskega nogometa, so navijači znova zavohali nogometno jesen. Jesen, po kateri je tako močno, predvsem pa redno, dišalo v nekih drugih, ne tako zelo oddaljenih časih.

Ko si državni prvak, so vrata v Evropo zares na široko odprta. Še posebej potem, ko je Maribor v prvem krogu kvalifikacij za Ligo prvakov izločil beloruski Soligorsk. Tu pa se je stvar postavila na glavo. Maribor je nanizal štiri zaporedne poraze, končal sanje o Ligi prvakov, si z domačim porazom proti Helsinkom (0:2) močno zaprl vrata v Ligo Evropa in bo tudi v želji po tem, da nastopi vsaj v Konferenčni ligi, očitno dobil izjemno neugodnega tekmeca. Za nameček pa je po porazu na večnem derbiju zadnji v domačem prvenstvu.

Razlog #1: Nogometna (ne)sreča

Eden izmed razlogov za to, da navijači Maribora v teh dneh po svetu hodijo zelo poklapanih obrazov, je zagotovo nogometna sreča. Ta je v minulem obdobju precej obrnila hrbet četi Radovana Karanovića. Zapravljale so se lepe priložnosti, tresli nasprotnikovi okvirji vrat, zadetke pa so vijolice prejemale v izdihljajih srečanj ali po prekinitvah.

A izgovarjati se ne nogometno srečo je navada poražencev. To pa, to lahko trdimo, vijolice niso. Za nedavne neuspehe Maribora so krivi precej bolj konkretni razlogi.

Razlog #2: Prepozno kadrovanje

“Želja je bila, da se okrepimo čim hitreje. Ni mi sicer uspelo vsega izpeljati do začetka priprav, bodo pa vseeno novinci do prve tekme že nekaj tednov trenirali z ekipo. Želeli smo se izogniti lanskemu scenariju, ko smo ekipo sestavljali šele nekaj dni pred prvo tekmo,” je približno pred mesecem dni v intervjuju za Sportklub razmišljal športni direktor vijolic Marko Šuler.

Maribor sicer resda ekipe ni sestavljal nekaj dni pred prvo tekmo, jo je pa nekaj dni pred vsako naslednjo. Najprej je (pričakovano) odšel Antoine Makoumbou, ki je imel glede na kasnejše strmoglavljenje krivulje forme vijolic v Mariboru celo pomembnejšo vlogo, kot se je morda zdelo. Potem je odšel (bolj nepričakovano) Nino Žugelj, ki je lepo napolnil mariborsko blagajno in ki si je z prestopom v norveškega prvaka zagotovil naslednji korak v svoji karieri.

Novinci Vladan Vidaković, Andraž Žinič in Marin Laušić so bili iz anonimnosti potisnjeni v ogenj nogometne Evrope. Razumljivo je, da so in da še bodo imeli na tem nivoju precejšnje težave. Skorajda ponarodela je že izjava Zlatka Zahovića, da se ekipa za Evropo sestavlja januarja. Maribor je tu zamujal, zamujal in (vsaj zdi se) zamudil.

Takoj po sezoni je krpal vrzeli, nastale po odhodu Ognjena Mudrinskega, Đorđeja Ivanovića in Marka Alvirja. Ko so sta se zgodila prej omenjena odhoda Makoumbouja in Žuglja, četudi sta bila morda res nujna za finančno preživetje Maribora, pa je bilo za reševanje kadrovskih vprašanj, z vidika večje konkurenčnosti v Evropi, že zelo pozno.

Razlog #3: Poškodba Martina Milca

Dva poletna odhoda nosilcev igre pa pravzaprav nista največji težavi vijolic. Maribor je najbolj zabolela poškodba kapetana, ikone, vodje na igrišču in v slačilnici Martina Milca. Četudi gre za igralca na poziciji bočnega branilca, ki bi jo bilo po nogometni logiki relativno enostavno nadomestiti, je 30-letnik mnogo več kot le prva izbira na desnem bočnem položaju.

Gre za igralca z ogromno evropskimi izkušnjami, za katere vemo, da štejejo dvojno. Hkrati gre za enega zadnjih simbolov tistega “dobrega starega” dominantnega Maribora. Maribora, ki je znal v Evropi premagovati tudi precej kvalitetnejše tekmece. Maribora, ki je poosebljal navijaško geslo “ni predaje”. Milec je Mariboru, še posebej na tekmi proti Helsinkom, močno, močno manjkal.

Razlog #4: Neizkušenost Radovana Karanovića

“Trenerjev status nikdar ni bil vprašljiv, vztrajamo pri svojih smernicah, zaupamo v uspešno nadaljevanje skupnega projekta in ne dvomimo, da se bomo znova dvignili,” je včeraj za klubsko spletno stran zatrdil Marko Šuler in stopil v bran trenerju, ki je lani v mesto ob Dravi vrnil naslov državnih prvakov.

Šuler rad v nogometnih krogih poudari, da ima Radovan Karanović izjemen občutek za igralce. Ravno to, kar je po njegovem mnenju manjkalo njegovemu predhodniku Simonu Rožmanu. “Žuti” je lani uspel zložiti mariborski mozaik do te mere, da je na koncu prvi prečkal ciljno črto v Prvi ligi Telemach. Brez kakšnega padca ali dveh sicer ni šlo, a Maribor je tudi po zaslugi spodrsljajev tekmecev osvojil državno krono.

Potem pa je prišla Evropa. Ekipa je na tekmah s Šahtarjem iz Soligorska delovala zelo dobro, ob rotacijah pa nato trpela v domačem prvenstvu (poraz z 0:3 doma proti Radomljam). Ko pa so se začeli odhodi in poškodbe, je podoba vijolic vse bolj bledela.

To so trenutki, ko bi moral tehtnico na stran Mariborčanov nagniti tudi trener. A je Karanović, še posebej na tekmi proti Helsinkom, padel na zrelostnem izpitu. V drugem polčasu je namesto stopnjevanja tempa sledil nerazumljiv padec. Padec, ki bi vijolice lahko stal Evrope. Zelo, zelo podoben scenarij je nato sledil še na večnem derbiju z Olimpijo, kjer je mariborskega stratega taktično dodobra nadigral trenerski “zelenec” Albert Riera.

Kako naprej?

S tem, ko Marko Šuler še naprej zaupa v delo Radovana Karanovića, tvega tudi “svojo glavo”. Nobena skrivnost ni, da je ob trenutni sestavi strokovnega štaba članske ekipe Maribora nekdanji nogometaš vijolic močno vpet v delovanje prve ekipe. Na pomembnejših tekmah sedi na klopi, med odmori in po tekmah je del sestankov v slačilnici.

Šulerjeve izkušnje na mestu športnega direktorja niso pretirano bogate. Morda bi bilo bolje, da bi poiskal bolj samostojnega trenerja, ki bi popolnoma prevzel vajeti nad dogajanjem na terenu, sam pa bi nekoliko bolj razbremenjen lahko še več dela opravil v pisarnah, kjer mu sicer v zadnjem obdobju pomaga Marcos Tavares. A to so interna vprašanja, ki pa jih bodo Mariborčani v naslednjem obdobju morali znati rešiti.

V vsakem primeru ne pozabimo. Maribor je znova edini klub, ki rešuje precej klavrno podobo slovenskega klubskega nogometa v Evropi. Verjamemo, da se vijolice niso predale in bodo v Helsinkih iskale preobrat ter pot v naslednji krog kvalifikacij za Ligo Evropa. Kvalitete aktualnemu državnemu prvaku ne manjka.

A tudi preostali trije slovenski predstavniki v Evropi, Koper, Mura in Olimpija, so bili boljši od svojih nasprotnikov. Pa so vseeno žal izpadli. Za dobro slovenskega nogometa upamo, da bo v četrtek vendarle drugače. Naj končno v slovenski nogomet znova posije nekaj prepotrebnega sonca. Četudi skandinavsko hladnega. Potem bodo v najtrofejnejšem slovenskem klubu bistveno lažje reševali nastale izzive. Nekateri bodo čez noč enostavno izginili.

Komentar avtorja ne odraža nujno stališča celotnega uredništva.