Konec kariere? Kapetan razmišlja le o tem, da bo dvignil lovoriko

Foto: Jure Banfi

V Sportklubovem intervjuju smo tokrat gostili kapetana NK Maribor Martina Milca. Z njim smo odkrivali, kako zahtevno je okrevanje po poškodbi hrbta, zaradi katere že nekaj mesecev ne more pomagati svojim soigralcem. Skozi pogovor je nogometaš, za katerega lahko mirno zapišemo, da je postal simbol kluba, odkrito priznal tudi, da je prvič razmišljal celo o koncu kariere, a ga nazaj na zelenice vleče še ena velika neizpolnjena želja. Kot kapetan vijolic želi v zrak dvigniti lovoriko.

Deset let je Mladinska ulica oziroma stadion Ljudski vrt drugi dom Martina Milca. Njegova vijolična zgodba ima dve poglavji. Prvo je zaznamovalo serijsko osvajanje državnih naslovov in igranje v ligi Evropa, drugo pa malce manj suverena podoba na domačih zelenicah, a po drugi strani igranje v najmočnejšem klubskem tekmovanju na svetu – ligi prvakov.

Že preden je 32-letnik uradno postal kapetan Maribora je v veliki meri opravljal to vlogo. In brez njega si je bilo v zadnjih letih Maribor nemogoče predstavljati. Oziroma bolje rečeno, uspešen Maribor je vselej nosil podpis Martina Milca. Kadar ga ni bilo na igrišču, v zadnjih treh sezonah ga je v prehodu med poletjem in jesenjo vselej od njega oddaljila poškodba, so bile vijolice v težavah.

“V zadnjih letih se je menjalo veliko stvari. Športni direktorji, trenerji, igralci. Normalno je, da igralci, ki niso iz tega okolja, ne morejo čutiti tiste ljubezni do kluba, kot jo čutim jaz. To razumem. Ampak vsak, ki pride, mora vedeti, kam je prišel in za koga igra. Tu stvari morajo biti jasne. To naj bi bil DNK Maribora. Odnos do grba, do navijačev, do mesta. Da daš na vsakem treningu in tekmi svoj maksimum,” o tem, kje se je izgubil šampionski duh štajerskega ponosa razmišlja Martin Milec.

Tem za debato s kapetanom najtrofejnejšega slovenskega kluba je bilo res ogromno. Tako v nadaljevanju izveste, kakšno je trenutno zdravstveno stanje mariborske dvaindvajsetice, kdaj ga lahko znova pričakujemo na zelenicah, pogovor pa je tekel tudi okrog vseh velikih slovenskih trenerjev, s katerimi je deloval v svoji kariere in okrog velikega uspeha slovenske reprezentance, del katerega bi bil, če bi bil zdrav, morda tudi Martin Milec.

Ogromno derbijev je za vami. Tokratni je specifičen v tem, da na igrišču ne boste pomagali ekipi. A vendarle, še čutite pred derbiji tisto posebno vznemirjenje, da prihaja največja tekma v Sloveniji?

Derbi je derbi. Pred vsakim je nestrpno pričakovanje. Moja situacija je zaradi poškodbe malo drugačna, je zato, ker ne morem igrati in pomagati ekipi nervoza še malo večja. Ko igraš, si osredotočen na tekmo, zdaj pa vem, da razen z besedami in spodbudo soigralcem ne morem pomagati. To je še težje, kot takrat, ko igraš.

Derbi se ne igra, derbi se zmaguje. Upam, da se bo krivulja za nas obrnila v pozitivno smer, če gledamo zadnje tekme proti Olimpiji. Verjamem, da smo trenutno na začrtani poti, kot si jo je začrtal nov strokovni štab. Verjamem pa tudi, da bodo soigralci dali vse od sebe, da tri točke ostanejo doma.

Ko omenjate smer, ki si jo je zadal strokovni štab, kaj vse se je v klubu z vašega zornega kota spremenilo, odkar se je vrnil Ante Šimundža?

Vemo, da je bil Ante v klubu že kot igralec, nato kot pomočnik in kot glavni trener. Vemo tudi, da je tu dosegal velike uspehe. Zelo pomembno je, da trener pozna situacijo v klubu, mesto, ljudi, našo mentaliteto, ki je drugačna od ostalih. V tej smeri se je največ spremenilo.

Velikokrat govorimo o tem mariborskem DNK-ju, morda ga že celo preveč izpostavljamo in ga ostali, ki niso del našega mesta, ne razumejo. Mi pa vemo, za kaj gre. To je tisto, na čemer smo gradili vse naše uspehe.

Ante Šimundža se je to jesen vrnil v Ljudski vrt. Foto: Jure Banfi

S tem mariborskim DNK-jem smo z njim zunanji opazovalci vedno povezovali tudi šampionski duh, zmage, rezultate, ki so klub vlekli naprej. Kje se je to v zadnjem obdobju izgubilo?

V zadnjih letih se je menjalo veliko stvari. Športni direktorji, trenerji, igralci. Normalno je, da igralci, ki niso iz tega okolja, ne morejo čutiti tiste ljubezni do kluba, kot jo čutim jaz. To razumem. Ampak vsak, ki pride, mora vedeti, kam je prišel in za koga igra. Tu stvari morajo biti jasne. To naj bi bil DNK Maribora. Odnos do grba, do navijačev, do mesta. Da daš na vsakem treningu in tekmi svoj maksimum.

Na tak način smo dosegali uspehe. Jasno, če govoriva še o nogometnem delu, nas je krasila tudi prava taktična kultura. To pa je skupek vsega, kar ima zdajšnji trener.

Koliko je vam kot kapetanu lažje, da je zdaj trener nekdo, ki dobro razume to, o čemer govoriva? Velikokrat ste bili namreč predvsem vi tisti, ki ste morali to mentaliteto širiti po slačilnici.

To je morda največja razlika, na kateri moramo graditi. Trener pozna klub, mesto, naš DNK. Je pa to širjenje duha odvisno od karakterja igralca, ki pridejo. Nekateri se vklopijo hitreje, drugi počasneje.

Kvaliteta, ki jo imamo v klubu, ne bi smela biti vprašljiva. Maribor ne pripelje nogometaša, ker lepo izgleda oziroma samo zato, ker je Hrvat ali Brazilec. Zdaj imamo neke temelje, na katerih lahko gradimo. Začeti pa moramo z osnovami. In delati osnovne stvari pravilno, je včasih najtežje.

Martin Milec je v Mariboru dosegel vse, kar se v slovenskem klubskem nogometu lahko doseže. Foto: Jure Banfi

Je morda dejstvo, da ni iz tega okolja in da ni tako hitro razumel tega mariborskega DNK-ja razlog, da Damirju Krznarju ni uspelo obrniti krivulje navzgor? Vidimo, da gre za trenerja, ki ima veliko nogometnega znanja, a v Mariboru ni bil uspešen, kje vi vidite razloge?

Iskreno, ne vem. Ne samo do trenerja Damirja Krznarja, tudi z ostalimi, ki so delali v klubu, sem imel dobre odnose in do njih gojim spoštovanje, ki mora biti na relaciji trener-igralec. Je pa dejstvo, da se z nekaterimi trenerji zbližaš bolj, z nekaterimi manj.

S trenerjem Krznarjem sva imela res dober odnos, v nadaljnji karieri mu želim samo najboljše, razen ko bo igral proti Mariboru. Marsikateri trener na svetu je drugod dosegal velike uspehe, v nekem klubu pa so se mu nato odrekli po nekaj mesecih. Veliko stvari se mora poklopiti. Kaj pa je šlo narobe, ne vem. Če bi dobili tisti pokal z Olimpijo, bi bilo verjetno marsikaj drugače. Za pogled nazaj pa je tako ali tako prepozno. Gledati moramo naprej. V Mariboru bo vedno vse prišlo na svoje mesto. Želim si, da bi to bilo čim prej.

Ko govoriva o vas, se morava trenutno ustaviti pri trenutni poškodbi hrbta. Te so lahko zelo neugodne, sploh kar se tiče dolžine okrevanja. Kakšen je trenutno zdravstveni status Martina Milca, ki ga soigralci še kako pogrešajo na igrišču?

V zadnjih letih sem imel precej smole s poškodbami. Vse tri večje poškodbe so se zgodile v približno istem času, torej poleti, ko je ritem tekem najbolj naporen. Zakaj se je to zgodilo, ne vem. Prve tedne po poškodbi me je res močno bolelo. Vsako jutro me je bolelo tako zelo, da mi je morala hčerka pomagati pri oblačenju, ker se nisem mogel skloniti.

Potem je šlo na bolje, naredil sem nekaj tekalnih treningov, nato pa me je znova zagrabila bolečina in spet sem se moral ustaviti. Iskreno, natančnega datuma vrnitve ne morem napovedati. Delam terapije in vaje, da bi bil čim prej nazaj. Res si želim igrati, sploh ker vidim, da ekipa ni v najboljši situaciji. Ko je najtežje, bi najraje igral. Rad bi bil z njimi. Upam in želim si, da bi po novem letu začel prihajati nazaj v trenažni proces.

Zadnjo tekmo je za NK Maribor odigral konec avgusta. Foto: Jure Banfi

Niti približno vas ne pošiljamo v nogometni pokoj, a vendarle. Vam je v tem obdobju dolge poškodbe kdaj misel ušla v smeri, kako naprej? Koliko nogometnih let je še pred vami?

Vse bo odvisno od zdravja. Je pa res, prvič doslej se mi je zgodila poškodba hrbta, doslej s tem nisem imel težav. Moram biti iskren, zdaj sem prvič razmišljal o tem, kaj bi se zgodilo, če ne bi več igral. Ampak takšne misli so ob takšni poškodbi normalne. Sprašuješ se marsikaj.

Vseeno pa upam in si želim, da mi bo zdravje služilo in da lahko še dve ali tri sezone odigram na visokem nivoju. Pomagati želim ekipi, če ne bo šlo drugače morda ne na vsaki tekmi, a nisem še na točki, ko si ne bi želel več igrati nogometa. Daleč od tega. Želja je še vedno. V prvi vrsti zato, ker želim kot kapetan svojega kluba dvigniti kakšno lovoriko. To je nekaj, kar me res žene naprej.

To vas sprašujemo tudi zato, ker se vam izteka pogodba z Mariborom. Iz kluba sicer dobivamo določene signale, da je zadeva že podpisana, a zanima nas iz prve roke. Kakšna je vaša prihodnost v Ljudskem vrtu?

Vse je bolj ali manj dogovorjeno. Ostajam v Mariboru. Če ne bo konec moje kariere zaradi poškodb pred poletjem 2024, kar verjamem, da ne bo, ostajam tukaj.

V Maribor je leta 2010 prišel iz Aluminija, nato je tri sezone igral v Belgiji in na Nizozemskem. Od leta 2017 je znova del štajerskega ponosa. Foto: Jure Banfi

Če se vrneva na derbije, so ti vedno nekaj posebnega. Zdaj veliko razmišljamo o tem, da bi lahko bil prelomnica, ko se stvari za Maribor lahko obrnejo navzgor. Za Celjem sicer zaostajate za štirinajst točk, a to je lepa priložnost, da se vrne vsaj upanje o boju za vrh lestvice. Je po vašem mnenju Maribor v tej sezoni še lahko prvak?

Mislim, da je lahko. Do konca je še veliko tekem. Bo pa to zelo težko, moramo biti iskreni. Stvari bomo morali obrniti na glavo. Najbolj pomembno bo, da bomo igrali boljše iz tekme v tekmo. Da bomo rasli. Razmišljanje o tem, kaj bo ob koncu sezone, ni prava pot.

Nismo v najboljši situaciji, rezultati niso takšni, kot si želimo. In takrat moraš iti iz tekme v tekmo. Najprej Olimpija, nato Koper, Radomlje in Aluminij. Te štiri tekme so priložnost, da se priključimo. Potrebujemo pa serijo zmag, da lahko začnemo upati. Vsak bo moral prevzeti del odgovornosti in pokazati, da si zasluži nositi ta grb. S takšnim odnosom moramo graditi iz tekme v tekmo. Druge ni.

Večni derbi bo tudi osrednja tema naše jutrišnje oddaje Pod prečko, v kateri gostimo Mitjo Vilerja in Nejca Skubica, prek videopovezave pa bo v debati sodeloval tudi tvorec vseh velikih uspehov Maribora v zadnjem desetletju in pol Zlatko Zahović.

Foto: Uroš Skaza

Prihajate iz zelo nogometnega okolja. Tudi v Belgiji ste igrali v klubu, za katerega to nesporno velja. Na drugi strani pa imamo klube, kot je pri nas Celje, ki z drugačnimi prijemi, predvsem pa velikimi vložki pridejo v nogometni vrh. Kako tekmovati z nasprotnikom, za katerega veš, da lahko z denarjem rešuje ogromno stvari?

To je res. Proti Celju je zaradi finančnega vložka trenutno težko tekmovati. Po drugi strani pa se vedno vračamo na to, kar je Maribor že dosegal. Tudi mi smo v času največjih evropskih uspehov igrali proti finančno še bistveno močnejšim tekmecem, a smo jih vseeno premagovali. To ne sme biti izgovor. Je pa zagotovo lažje delati, ko trener dobi vsakega igralca, ki si ga zaželi.

A kot igralec raje igram pred navijači, kakršni so v Mariboru. Četudi to pomeni, da bom v krizi rezultatov s tribune slišal ogromno kletvic. To je vseeno bolje, kot nekje drugje, kjer ne slišiš niti zvoka s tribune. Takšen pač sem, to mi ustreza. Toliko časa sem že v nogometu, da sem se tega navadil. Rad igram v takšnem vzdušju, ker lahko samo v takšnih okoliščinah nogometaš da tisto nekaj več, kar morda niti sam ne ve, da ima v sebi.

Ne ostane nam drugo kot delo in treningi. To je predpogoj, da dosežeš karkoli.

Nogomet je lahko hkrati tako lep in tako krut. Slovenski reprezentanci je pred dnevi uspel zgodovinski uspeh, ki je navdušil vse, ki smo povezani s slovenskim nogometom. V vas pa se je verjetno zbudilo vprašanje, kaj bi bilo, če bi bilo. Če bi bili namreč zdravi, je precej verjetno, da bi tudi sami pisali ta zgodovinski uspeh naše izbrane vrste. S kakšnimi občutki ste spremljali ta uspeh?

Seveda sem vse skupaj spremljal, po zadnji tekmi sem bil takoj v stiku z nekaterimi igralci. Res sem zelo vesel za vse igralce, za celoten strokovni štab, za celotno državo. Res lep uspeh, čestitke vsem, ki so bili del te zgodbe.

Sam bi bil izjemno ponosen, če bi lahko bil zraven. Izjemen uspeh. Ne vem, bomo videli, morda pa se Martin Milec v spomladanskem delu znova izkaže in bo nekoč spet zraven. Morda že junija, ne vem. Trenutno ne razmišljam o tem, ampak samo o tem, da bom zdrav in dobro fizično pripravljen. Reprezentanci pa vedno želim samo najboljše in vsem še enkrat res, res čestitam za ta uspeh.

Za slovensko reprezentanco je doslej zbral osem nastopov. Nazadnje je igral na tekmi z Norveško (0:0) junija 2022. Foto: Guliverimages

V zadnjem času smo se malo poigravali z mislijo, kdo je največji slovenski trener v samostojni državi. Pravzaprav ste vi morda celo najboljši naslov za to vprašanje. Sodelovali ste s Srečkom Katancem, Matjažem Kekom, Antejem Šimundžo, Darkom Milaničem … Kdo od njih je največji?

Uh, zelo težko vprašanje. Zagotovo današnji selektor spada med njih. Zaradi uspehov z reprezentanco in izjemne zgodbe z Rijeko. Še kot trener Maribora je bil zelo uspešen. Je tudi naš človek iz Štajerske in smo izjemno ponosni nanj.

V ta izbor zagotovo spada tudi Ante. Od njega sem se ogromno naučil že, ko je bil še pomočnik Darka Milaniča. Tudi z Muro je spisal res izjemne podvige. Ko pa sva pri tej temi, bi bilo nepošteno, če ne bi izpostavil tudi Darka. Morda je bil zaradi vseh uspehov in odnosa celo moj najljubši trener. Izjemno ga cenim. Vedno sem upal, da bova morda še kdaj sodelovala.

Je torej v bližnji prihodnosti odprta možnost, da se preselite v Združene arabske emirate?

Mislim, da ne. Tam verjetno iščejo mlade napadalce, ne vem, zakaj bi nekdo v arabski svet poklical desnega bočnega branilca. (smeh)

Mislim, da je tujina zame zaključeno poglavje, morda le, če se pridružim Rokoma Kronavetru in Sirku v Avstriji. Ampak zaenkrat ne razmišljam o tem, moj osebni cilj ostaja ta, da kot kapetan Maribora v zrak dvignem lovoriko.