Njegova “agenta” sta bila tudi Zeljković in Handanović

Nogomet 11. Maj. 20227:00
Delite:
Andraž Kirm
Foto: Uroš Kokol

Čeprav sodi med najstarejše nogometaše v slovenskem nogometnem prvenstvu, Andraž Kirm še ne želi razkriti, ali bo letošnja sezona tudi njegova zadnja. Z nekdanjim slovenskim reprezentantom in vezistom Brava smo se pogovarjali pred današnjim finalom pokala, v katerem se bo njegov klub pomeril s Koprom. Za nogometaša bo to še druga priložnost, da osvoji lovoriko, potem ko je brez nje ostal pred petimi leti, ko je z Olimpijo izgubil proti Domžalam.

Na prste dveh rok bi lahko prešteli nogometaše, ki so za reprezentanco odigrali več tekem kot Andraž Kirm. Nekdanji član Domžal, Olimpije, Wisle, Gröningena in sedaj Brava je za Slovenijo zbral 71 nastopov ter se z njo udeležil tudi svetovnega prvenstva leta 2010 v Južnoafriški republiki. Igranje za slovenski grb mu je od nekdaj predstavljalo veliko čast in ga šteje kot enega največjih dosežkov v karieri.

Teh skozi leta ni bilo malo, saj se je v letih 2006 in 2007 razveselil dveh naslovov slovenskega prvaka, štiri leta pozneje pa je z Wislo Krakow slavil tudi v močnem poljskem prvenstvu. “Lepo je, da sem doživel veliko lepih zgodb, ki se jih rad spominjam,” pravi nogometni vezist, ki je od nekdaj veljal za izjemnega garača tako na kot izven nogometnih igrišč.

Da kljub 37 letom nanj še ne gre pozabiti, je opozoril minulo soboto, ko je v Spodnji Šiški zadel proti Mariboru in svoji ekipi pomagal do prepričljive zmage proti Mariboru s 3:1. Gol je tedaj proslavil v slogu Cristiana Ronalda, za katerega pravi, da je eden od nogometašev, po katerih se velja zgledovati. Bržkone tudi zaradi njegove vztrajnosti, saj Kirm podobno kot Portugalec o slovesu od nogometnih zelenic ne razmišlja.

Za vami je izvrstna tekma proti Mariboru, na kateri ste presenetili tudi vašega trenerja Dejana Grabića.

Glede na zadnje predstave, smo potrebovali dobro tekmo. Še toliko bolj, ker nas čaka finale pokala s Koprom. Mislim, da smo en del cilja izpolnili, a jasno, čaka nas še bolj pomembna tekma, na kateri želimo biti vsaj podobno dobri kot proti Mariboru.

Ste morda presenetili tudi samega sebe?

Niti ne. Vseskozi sem z ekipo in dogovor je, da če me trener potrebuje, sem mu na voljo. Tekma me motivira, da dobim še dodatno energijo. Niti nisem razmišljal, ali bom zdržal vseh 90 minut, saj s fizično kondicijo nimam težav. Seveda pa je tako, da če dolgo ne igraš, ni enostavno. A mislim, da je za nekoga mlajšega to bistveno težje.

Sam imam za sabo že kar nekaj let nogometa in na te stvari gledam drugače. Tudi psihično sem drugače pripravljen kot nekdo, ki čaka na svojo priložnost. Je drugače, kot če bi bil star 20, 21 let, saj lahko stavim na izkušnje.

Če podatki držijo, je v prvenstvu od vas starejši le še Marcos Tavares.

Na nek način si štejem v čast, da sem še vedno zraven. Nisem si mislil, da bo moja kariera trajala tako dolgo. Ponosen sem, da so me v Bravu sprejeli tako lepo. Tudi počutim se dobro. No, če se ne bi, bi verjetno že zaključil z igranjem nogometa.

Andraž Kirm

Kaj vas motivira, da vztrajate?

Predvsem igrišče in pa seveda soigralci, saj smo super druščina. To je motiv, ki me žene naprej.

Koliko imate še moči?

Za finale pokala zagotovo, nato pa bomo videli. V klubu sem že vključen v trenerske procese, saj se zavedam, da je konec kariere blizu. Če sem iskren, ne razmišljam dolgoročno, ampak bolj sproti. Ne želim reči, da je to moja zadnja sezona in karkoli napovedovati, saj ne vem, kaj se bo zgodilo.

Z zaključkom kariere ste se že spogledovali.

Res je. Mislil sem, da bom že zdavnaj zaključil, a še kar vztrajam. Predvsem po odhodu iz Olimpije, ko sem bil tudi nekaj časa brez kluba. Nato sem se pridružil Domžalam, od tam pa prišel v Bravo.

S katerim ste nastopali tudi v drugi ligi.

Ravno pred kratkim sem se pogovarjal z znancem in mu dejal, da bi bilo marsikomu izpod časti in bi na to gledal kot na napačno odločitev. A sem vesel, da sem šel v drugo ligo in znova izkusil tudi to. Zdaj sem v klubu že toliko časa, da smo le še trije ali štirje, ki smo igrali tudi v drugem kakovostnem razredu slovenskega nogometa.

Andraž Kirm
Foto: Uroš Kokol

Se sedaj, ko ste v zrelejših letih, večkrat zazrete v preteklost?

Mislim, da je to nekaj običajnega. Dobri spomini, dobre tekme hitro privrejo na plan. Tudi ko gledam kakšno tekmo, postanem nostalgičen. Ni pa tako, da bi živel v preteklosti. Rad se spominjam in sem ponosen predvsem na reprezentančno zgodbo, ki ima pri meni posebno mesto.

Kako je z manj prijetnimi trenutki?

Tudi teh je bilo kar nekaj, a zaradi njih so lepi trenutki še toliko slajši. Mislim, da vsak prej ali slej izkusi tudi to. Sedaj to dojemam kot nekaj normalnega in kar me je še utrdilo. Morda sem se iz njih naučil še več kot iz tistih lepih.

Priznam, nekatere stvari me še danes pogrejejo in se ob njih naježim. Spomnim se, kako smo na zadnji tekmi kroga ostali brez naslova poljskega prvaka ali pa na svetovnem prvenstvu, ko smo v zadnjih minutah ostali brez napredovanja v izločilne boje.

Ali pa morda sam odnos Olimpije do vas, ko ste bili njen član?

Tudi, a to obdobje je za mano. Jasno, takrat sem bil nezadovoljen. Sam sem imel svojo vizijo, ki se je razlikovala od njihove. Takšne reči moraš sprejeti in jih prebroditi. Na koncu sem vesel, da se je izteklo, kot se je.

Andraž Kirm je leta 2016 prišel v Olimpijo, potem igral za Domžale, še danes pa je član Brava.

Niste zamerljiva oseba?

Daleč od tega. Mi pa ni težko izraziti nezadovoljstva. Sicer nisem oseba, ki bi ob prvi stvari skočila v zrak in lahko trpim kar dolgo časa. A ko imam dovolj, to povem in pokažem. Se pa zavedam, da vedno obstajata dve plati zgodbe.

Kako se je skozi leta spremenil vaš pogled na nogomet?

Težko rečem. Mislim, da se je spremenil predvsem nogomet sam po sebi in pogled drugih nanj. Sam nanj še vedno gledam z igralskega vidika. Zdaj, ko sem zašel tudi v trenerske vode, vidim, da je vse skupaj nekoliko drugače. A to je nekaj običajnega. Tudi družba je sedaj drugačna in ko se ozrem okoli sebe, vidim, da so mlajši soigralci drugačni, kot smo bili mi v njihovih letih. Prej, ko te stvari sprejmeš, lažje je.

Sloveli ste kot nogometaš, ki je prvi prihajal na treninge in jih zadnji zapuščal. Od kod vam ta delovna etika?

Mislim, da gre to pripisati predvsem želji po uspehu. Bil sem priden in niti v enem trenutku nisem pomislil, da bi prenehal. Tudi ko sem šel v tujino, sem se sprijaznil s tem, da mi ne bo lahko. A naprej me je gnala ta velika želja. Nikjer drugje se nisem videl kot le v nogometu. Zato sem napravil vse, da uspem. Če pogledam zdaj za nazaj, vem, da bi se lahko trudil še bolj.

V enem od intervjujev ste dejali, da se niste nikoli sprijaznili z besedami “ne”, “ne moreš”.

Če želiš uspeti na kateremkoli področju, se ne smeš sprijazniti s tem, da nekaj ne moreš. Še posebej pa v to ne smeš prepričati samega sebe.

Andraž Kirm je v Bravo prišel januarja 2019. Dejan Grabić je tam od leta 2017.

Skušate vašo delovno etiko prenesti tudi na mlajše generacije, ki jih sedaj pomagate trenirati?

Zaenkrat še nisem tako intenzivno vključen v njihove procese treninga, da bi jim svetoval. Zdaj jim skušam predvsem skozi nogomet prenesti svoje izkušnje in znanje. Tudi nisem oseba, ki bi filozofirala. A če me nekdo kaj povpraša, mu z veseljem odgovorim.

Vaš nekdanji soigralec Mustafa Nukić je lani za naš medij dejal, da ste igralec, po katerem bi se moral zgledovati vsak mlad nogometaš.

To si štejem v veliko čast. Vsak rabi vzornika oziroma nekoga, na katerega se lahko zanesejo. Zdaj, ko se moja kariera končuje, so me ljudje začeli gledati v drugačni luči kot včasih. Drugače gledajo na mojo delovno vnemo, zaradi katere sem bil deležen tudi kritik.

Kakšna je mlada generacija nogometašev, če jo primerjate s svojo?

Ni jim lahko. Velikokrat jih obtožujemo zaradi takšnih in drugačnih stvari, a dejstvo je, da živijo v družbi, ki se je od časa mojega odraščanja močno spremenila. Precej več je zunanjih dejavnikov, ki vplivajo na njih in od katerih smo bili mi bolje izolirani. A tiste najboljše to le še bolj utrdi.

Po drugi strani pa imajo boljše pogoje za treninge. Zdaj imajo večinoma tudi individualne trenerje. Če si želel včasih sam trenirati, si vzel žogo in šel na igrišče. Če želiš napredovati danes, so ti stvari precej bolj dostopne.

Andraž Kirm
Foto: Uroš Kokol

Vseeno se zdi, da šolska igrišča danes precej bolj samevajo kot nekoč.

Včasih se tudi sam vprašam, kje so vsi ti blokovski otroci. Sami smo bili na igriščih po cele dneve. Mislim, da bi bila lahko situacija glede nogometnega procesa v Sloveniji bistveno boljša.

Kar nekaj vaših nekdanjih reprezentančnih kolegov je sedaj vključenih v številne reprezentančne kategorije.

Jih je kar precej. Zdi se mi smiselno in pozitivno, da so jim ponudili priložnost. Seveda ni rečeno, da bodo tam tudi ostali, saj na koncu vedno šteje le rezultat. Mislim pa, da so si zaslužili priložnost in da nam tega v nogometu primanjkuje. Želim si, da bodo uspešni.

Imate tudi vi trenerske ambicije?

Dokler nisem bil zraven in videl, kako stvari potekajo, sem imel večje. (smeh) Vem, da pot do tja ni lahka in da je povsem drugačna od nogometne kariere. Čaka me še veliko dela in kdo ve, morda bom nekoč tudi jaz trener glavne ekipe.

Se glede tega pogovarjate tudi z vašim trenerjem Dejanom Grabićem?

Nedolgo nazaj sva se pogovarjala, da imaš lahko kot igralec v Sloveniji višje ambicije in lahko dosežeš več, kot če si trener. Res pa je, da je bilo v zadnjem času kar nekaj trenerjev uspešnih tudi v tujini. Da se, a je seveda težje.

Kakšen izziv bo pokalni finale za Bravo?

Veseli smo, da smo se prebili tako daleč. Pot je bila letos zaradi epidemije koronavirusa nekoliko lažja, saj je bilo manj tekem. Izziv bo velik, a si ne smemo naložiti prevelikega bremena. Jasno želimo si zmagati, saj igramo v finalu. Predvsem pa bo pomembno, da odigramo dobro tekmo. Če bomo pravi, bo prišel tudi rezultat.

Pokalni finale bo tudi neke vrste sosedski dvoboj, saj ste tako vi kot trener Kopra Zoran Zeljković iz ljubljanskih Novih Jarš.

Se pozdraviva, a zdaj ima vsak svoje življenje. Skupaj sva igrala in se tudi vozila na treninge. Na nek način sta bila on in Samir Handanović ob mojih začetkih tudi moja agenta, saj sta me pri Domžalah priporočila Nenadu Protegi. Imela sva in imava dober odnos. Vesel sem, da mu gre dobro v Kopru. Ni mu bilo vedno lahko, še posebej po lanski sezoni s Krko. Sedaj je sestavil ekipo, ki igra dober in gledljiv nogomet ter dosega dobre rezultate.

Komentari

Vaš komentar