Ko je odšel Zahović, je izgubil voljo za trošenje denarja

Milan Mandarić. Foto: SK

V tokratnem Sportklubovem intervjuju gostimo nekdanjega predsednika ljubljanske Olimpije Milana Mandarića, ki se je v teh dneh vrnil v nogometni svet.

Dobrih šest let je trajala era Milana Mandarića na čelu ljubljanske Olimpije, s katero je osvojil dva državna in tri pokalne lovorike, predvsem pa končal nesporno dominanco NK Maribor, ki je pod Zlatkom Zahovićem desetletje vladal slovenskem nogometnem prostoru.

Njegov prihod na čelo zmajev so v Ljubljani sprejeli z optimizmom, ki je po naslovu Olimpije v sezoni 2015/2016, nanj so zmaji čakali kar dvajset let, prerasel v evforijo. A konec Mandarićeve nogometne zgodbe v slovenski prestolnici je bil precej manj pompozen. Po kritikah javnosti se je oktobra 2021 srbsko-ameriški poslovnež umaknil in klub predal nemškim lastnikom, na čelu z Adamom Deliusom.

Z njimi ima še danes neporavnane račune. Tudi o tem je govoril v tokratnem pogovoru za Sportklub, še pred njim pa precej razočarano ugotovil, da slovenski nogomet v zadnjih letih pada.

“V Olimpijo sem prišel, ker je bil v Mariboru Zlatko Zahović. Vselej sva v debatah ugotovila, da sva takrat potrebovala drug drugega, to je bil čas pravega rivalstva med Olimpijo in Mariborom, obe ekipi sta bili odlični,” se spominja 85-letnik, ki mu preden prižgemo snemalnik zvoka zazvoni še telefon.

Pogovor s sogovornikom na drugi strani je zelo prisrčen, sproščen, prijateljski. “Klical me je Dario Srna,” nam zaupa in doda: “Bil je sijajen nogometaš, a še boljši človek, zdaj pa mu gre odlično tudi v nogometnem poslu. Ko sem bil v Angliji, sem ga želel pripeljati na Otok, a mu je Shaktar vselej ob moji ponudi pripravil še boljšo. Neverjetno, kako zelo ga tam cenijo.”

In nato z izkušenim poslovnežem začnemo debato. O spominih na Olimpijo in aktualnem dogajanju v zmajevem gnezdu. Pa o njegovem novem projektu v Vojvodini, s katerim se vrača h koreninam. Milan Mandarić pa nam je med drugim razkril tudi to, da je bil nedavno znova blizu vrnitve v angleški nogomet.

G. Mandarić že nekaj časa vas ni več v slovenskem nogometnem prostoru. Kakšen je vaš pogled nanj zdaj, s časovne distance?

Iskreno, zelo mi je žal, kar se dogaja v slovenskem nogometu. Nivo pada. Odkar ni več Zlatka Zahovića in Milana Mandarića, ki sta se trudila, da igramo dober nogomet ter konkuriramo evropski konkurenci, gredo zadeve na slabše. Ampak sam enostavno nisem mogel nadaljevati. Nisem imel podpore župana, Nogometne zveze Slovenije, sponzorjev, javnosti … Nikakršnega spoštovanja ni bilo, zato sem dvignil roke.

Kakšen je s te distance, o katerih govoriva, vaš pogled na obdobje pri ljubljanski Olimpiji? Po dvajsetih letih ste v Ljubljano vrnili naslov prvaka, odšli pa ste kot nekdo, ki ga nihče več ni želel ne mestu predsednika kluba.

Dobro veste, da smo že v prvi sezoni osvojili državni naslov in da je bila Olimpija vseh šest let na vrhu ali blizu njega. Težav ni bilo, finance so bile urejene, klub je deloval na profesionalnem nivoju.

Žal mi je, ko vidim, kaj se dogaja zdaj. Ko srečam v mestu igralce in se z njimi lepo pozdravimo, a mi na vprašanje, kako je v klubu, žalostno odgovorijo, da je slabo in da plače zamujajo. Olimpija je trenutno v slabem stanju, a upam, da se ti ljudje izvlečejo iz krize in Olimpijo vrnejo na nivo, ki si ga Ljubljana in slovenski nogomet zasluži.

Mandarić Delius — Milan Mandarić je oktobra 2021 predal posle Adamu Deliusu. FOTO: Aleš Fevžer.

Kakšen je danes vaš odnos z lastniki Olimpije? Vemo, da se je ta predaja poslov vlekla dolgo časa …

Dialog z njimi žal ne obstaja. Z vsakim klubom, ki sem ga zapustil, sem še danes v pristnih stikih, vsa vrata so mi odprta. Razen v Olimpiji.

Zdaj, ko sem prišel v Vojvodino, sem zelo srečen, odnosi so odlični. Moj Portsmouth se počasi vrača nazaj proti eliti, Leicester je žal po smrti lastnika zapadel v krizo, a se tudi pobira. Angleški nogomet je res nekaj posebnega, zame je to domovina nogometa. Tega obdobja nikoli ne bom pozabil.

Po naših informacijah, ko govorimo o Olimpiji, zadeve z vaše strani še niso zaključene oziroma še niste dobili vsega, kar vam je ob predaji kluba pripadalo …

Razočaran sem, ker doslej še nisem dobil tistega, kar je v pogodbi. V njej je tudi postavka, v kateri mi pripada določen delež nagrade ob uvrstitvi Olimpije v skupinski del evropskih tekmovanj. Verjel sem, da bo Olimpiji to uspelo, saj sem jo pustil povsem blizu vrha. V Evropi pa vemo, da se zasluži veliko denarja.

Kasneje smo na željo novih lastnikov podpisali aneks in zmanjšali odstotek, ki ga dobim od te nagrade, hkrati pa v zameno zapisali, da mi pripada celotna odškodnina ob prodaji Michaela Pavlovića in Timija Maxa Elšnika. Ne želim si nikakršne vojne z vodstvom Olimpije, ampak z odvetniki zadevo že pregledujemo, da dobim, kar mi pripada.

Če torej prav razumemo, vam pripada celotna odškodnina, ki jo Olimpija dobi za Timija Maxa Elšnika …

Ko se Timi Max Elšnik proda, ta denar pripada meni. To piše v pogodbi. To je zamena za to, ker sem se odpovedal določenemu delu nagrade za uvrstitev Olimpije v skupinski del evropskih tekmovanj.

V zadnjem letu smo sicer znova mediji malce napeljevali na to, da se boste vrnili v slovenski nogomet, opaženi ste bili na tekmah Gorice. Kakšne so bile možnosti, da se vključite v delovanje tamkajšnjega drugoligaša?

Enostavno sem spoštoval klice ljudi, ki so me povabili, da pridem na obisk. Gorica mi je bila vselej simpatičen klub, ogledal sem si eno tekmo, a povedal sem jim, da imam trenutno odprte druge projekte. Angleži so zelo pritiskali, da se vrnem k njim, še posebej v Leicestru, kjer je v letalski nesreči preminil moj prijatelj Vichai. A sem njihovo ponudbo zavrnil, enako velja še za nekatere projekte v Srbiji. Sem se pa strinjal, da bom na nogometnem področju pomagal Vojvodini.

Koliko blizu ste torej bili vrnitvi v Anglijo?

Precej blizu. Ampak obveza bi bila prevelika. V to bi moral dati celega sebe, sedeti bi moral v pisarni in ves dan sestankovati ter voditi ljudi, postavljati strategijo in skrbeti, da bi bila udejanjena. Tako sem delal v vsakem klubu, v katerem sem bil. Drugače ne gre. Toda zdaj se ne vidim več v tej vlogi, zdaj si želim delati z nekoliko manj obveznostmi.

Leicester City Takeover — Takole je leta 2010 Milan Mandarić posle v Leicestru predal tajskim poslovnežem. Foto: Guliverimages

Toda vendarle se lotili nove nogometne zgodbe, postali ste član uprave in podpredsednik Vojvodine. To je vaš domači klub, je to glavni razlog, za začetek vašega novega projekta?

V Novem Sadu sem odrasel, tu sem kot otrok skakal preko ograje, da bi gledal tekmo in navijal za Vojvodino. Večina igralcev, legende klube, so moji prijatelji. Nekateri so žal pokojni, drugi so, k sreči, še živi. Zelo srečen sem, da sem se pridružil klubu, kot je Vojvodina.

Sem iz Novega Sada, igral sem tudi za mlado ekipo in verjetno smejali, ampak bil sem najbolj talentiran nogometaš na svetu. Veste, kje je bil problem? Trenerji tega niso videli. (smeh) Tako da sem po končanem mladinskem stažu sklenil, da bom inženir in ne nogometaš.

Kakšna bo vaša vloga in kakšni so cilji v Vojvodini?

Trideset let so me vabili, da se pridružim klubu. Povabili so me na slavje ob 110. obletnici kluba, res so me zelo lepo sprejeli. Ponudili so mi mesto člana uprave in strinjal sem se, da postanem podpredsednik kluba, odgovoren za nogometni del.

Čaka me veliko dela, moja naloga je, da sestavimo dobro ekipo. Po eni strani želimo narediti kakšen dober posel s prodajo igralcev, po drugi pa pripeljati nogometaše, ki bodo delali razliko. Na kratko, moja naloga je, da Vojvodina naredi korak naprej, kakršnega si zasluži.

V Srbiji je, odkar ste prišli v Vojdvodino, velika tema tudi ta, da bi se v klub vrnil srbski reprezentant Dušan Tadić. Kakšne so realne možnosti za to?

To so naše sanje. Vojvodina je vselej imela odlične igralce, Dušan je eden od njih. Ampak še vedno ima trdno pogodbo in obveznosti v tujini. Je pa Novi Sad njegovo mesto, tu se je rodil, odrastel in igral kot otrok. Verjamem, da bo nekega dne, ko se bo odločil, da je počasi čas za konec kariere, prišel, da pomaga Vojvodini. Zagotovo se bova pogovorila.

Če primerjate vaš vstop v Vojvodino s tistim, v kar ste pred slabim desetletjem vstopali v Olimpiji. So tu kakšne podobnosti, kje so morda razlike?

Tu ni nikakršnih podobnosti. Vojvodina je urejen klub, dela se dobro, dolgov ni, proračun je zagotovljen. Finance so urejene, ve se, kam gre denar in koliko. To je čisti nogometni profesionalizem. Vojvodino vodijo tako, kot moraš voditi uspešno podjetje. Če delaš drugače, v nogometu ne moreš biti uspešen.

Prevečkrat pa se zgodi, da klubi samo razmetavajo z denarjem, ki ga dobijo, ko pa ga zmanjka, ne vedo, kako naprej. Če ni načrtnega porabljanja denarja, kar imenujemo investicije, potem je to metanje denarja skozi okno.

Čeprav ste odšli iz slovenskega nogometa, pa ste verjetno vseeno spremljali, kar se je dogajalo v njem. Lani je Olimpija izredno suvereno osvojila dvojno krono z Alberom Riero, kar je uspelo vam z Igorjem Bišćanom. Kako ste gledali na to, kar je on prinesel klubu?

Navdušen sem bil nad njegovim načinom dela in vodenja ekipe. Ni slučaj, da je bil tako uspešen. Ampak kaj mu to pomaga, če tega niso videli tisti, ki vodijo klub. Če bi bil zadovoljen v Olimpiji, zagotovo ne bi odšel.