Dober mesec dni po presenetljivem odhodu iz Domžal in prihodu na klop enega najuspešnejših klubov iz Bosne in Hercegovine, Sarajeva, smo se pogovarjali s Simonom Rožmanom. Slovenski nogometni trener se je razgovoril o prilagajanju na novo okolje, izzivih in visokoletečih ciljih ter tudi razlogih za prekinitev sodelovanja s klubom ob Kamniški Bistrici.

Olimpija dobila še en derbi v Stožicah, Maribor že dolgo ni bil tako nebogljen

Nogomet

16. Sep 2023 1

Nogomet

16. Sep 2023 1

PLT: Olimpiji prvi večni derbi sezone (VIDEO)

Nogomet

16. Sep 2023 0

Nogomet

16. Sep 2023 0

V začetku avgusta je v domžalskem nogometnem prvoligašu močno završalo. Nedolgo po nenadejanemu izpadu v prvem krogu kvalifikacij konferenčne lige so iz kluba sporočili, da ju na lastno željo zapuščata tako športni direktor Senijad Ibričić kot glavni trener Simon Rožman. Dvojec je praktično čez noč dobil mamljivo ponudbo Sarajeva, o kateri nista prav dolgo razmišljala.

“Ko se ponudi tako lepa priložnost, da lahko s sabo v klub pripelješ športnega direktorja, svojo trenersko ekipo – od kondicijskega trenerja, trenerja vratarjev in dveh pomočnikov –, je to izjemna stvar,” pojasnjuje Simon Rožman.

Za 40-letnika je po Domžalah, Celju, Mariboru in Rijeki Sarajevo peti klub v karieri in drugi tuji, ki ga je prevzel. A glede na osvojene lovorike tudi daleč največji. Klub iz bosanske prestolnice se poleg petih naslovov državnega ter sedmih pokalnega prvaka lahko pohvali tudi z dvema, ki jih je leta 1967 in 1985 osvojil v Jugoslaviji.

Temu primeren je tudi pritisk, trdi sogovornik. “Tu bi lahko vlekel vzporednice z Rijeko. Strast do kluba je velika, tudi navijači so zelo neposredni. V nekem trenutku vlada evforija, spet v drugem depresijal. Bolj ko se seliš proti jugu, večja je čustvena komponenta. Pred mano je zares velik izziv,” dodaja Rožman, ki je v prvenstvo vstopil sijajno. Njegov klub je doslej na šestih tekmah osvojil 13 točk in se nahaja na prvem mestu prvenstvene razpredelnice. Tudi na račun sinočnje zmage na derbiju proti Zrinjskemu (1:0).

Gospod Rožman, kako poteka spoznavanje nove lige, nove okolice?

Sarajevo je precej velik klub, z ogromno zaposlenimi. Je zelo organiziran, zagotovo na ravni Maribora, oziroma še nekoliko višje. Tu je nato še navijaška baza, ki je izjemno velika, kar se pozna tudi na velikem obisku domačih tekem. Na vsaki se zbere po več kot 10.000 ljudi. Tudi liga je zelo tekmovalna. Vsaka ekipa ima zelo veliko izkušenih nogometašev. V BiH sicer velja pravilo, da mora imeti vsako moštvo vsaj enega igralca do 21 let. A prvi vtis je, da gre v tem primeru za manj kakovostne igralce, saj je cilj klubov bolj, da zadostijo omenjenemu pravilu kot pa, da bi bila njihova vizija nudenje priložnosti mlajšim.

Kako dobro ste pred prihodom v Sarajevo poznali bosansko prvenstvo?

Predvsem prek iskanja novih talentov na tem področju, ki smo ga opravljali v slovenskih klubih, saj je bil tu vedno prisoten talent. Dokler smo bili v Sloveniji še finančno močnejši, smo lahko vse te talente privabili k nam. Zdaj jih ogromno odhaja tudi v močne klube v Turčijo in drugam na vzhod, kar je dokaz več, da je liga kakovostna. Nenazadnje pa o tem priča tudi uvrstitev Zrinjskega v konferenčno ligo.

Res je, da je Slovencem tukajšnje prvenstvo manj poznano, a se je v zadnjem obdobju začelo ogromno vlagati v igrišča in ostalo infrastrukturo. Liga se razvija in tudi vložek najboljših klubov s pomočjo tujih vlagateljev je velik. Lahko rečem, da je za slovenske razmere govora o zavidljivih proračunih.

Vas je to presenetilo?

Je, predvsem del, ki se tiče vložkov in prepoznavnosti lige, saj jo spremlja zares veliko ljudi. Klubi imajo široko navijaško bazo, ki je zelo strastna. Seveda so tudi klubi, ki so organizacijsko nekoliko šibkejši, a če gledam generalno, se liga hitro razvija, vložki pa so iz leta v leto višji.

Kako vas je sprejel klub, tamkajšnja nogometna javnost?

Sarajevo velja za enega večjih klubov na Balkanu in morda celo največjega v BiH, kar pomeni, da lahko v nadaljevanju računam na stvari, ki si jih kot trener vedno želim. Tu mislim predvsem na boj za najvišja mesta. To je najvišji tekmovalni izziv, ki mi ga ta klub lahko tudi omogoči, da ga izpolnim.

A kot sem uspel videti v prvem mesecu, je v klubu še ogromno rezerv. Ima izjemno upravo, na čelu z zelo ambicioznim predsednikom. Zastavili smo si projekte, v katerih se vsi vidimo, zato verjamem, da lahko s tem klubom naredimo nekaj velikega. Da bi bil še bolj prepoznaven v regiji, predvsem pa, da bi nas krasili rezultati in postali redni udeleženci evropskih tekmovanj.

To za sabo prinaša precejšen pritisk, ki ga vsaj v zadnjem obdobju pri Domžalah niste bili vajeni.

Se strinjam, a v podobnih okoliščinah sem bil v preteklosti že vajen delati. To mi z mojim celotnim trenerskim osebjem predstavlja predvsem velik izziv, ki pa se ga zelo veselimo. Pričakovanja navijačev in ostalih ljudi, ki so zelo gorečega temperamenta, se sicer čutijo na vsakem koraku. Zdaj je na nas, da poskušamo nekaj napraviti. Predvsem prvo obdobje sezone mislim, da bo zelo občutljivo, saj igralce čaka prilagajanje na zelo drugačen pogled in način treniranja.

Je cilj, da že v prvi sezoni napadete naslov državnega prvaka?

Zagotovo so ambicije Sarajeva sam vrh, tega se niti ne skriva. Nenazadnje smo zaradi tega tudi prišli sem. Četudi je že zelo zgodaj v sezoni prišlo do spremembe na trenerski klopi, se cilji za nas niso spremenili. To je osvajanje lovorik, a po drugi strani tudi že selekcija in priprava za naslednjo sezono, ko bo cilj napad na dvojno krono in posledično igranje v ekipnem delu enega od evropskih tekmovanj. V letošnji sezoni si želimo osvojiti vsaj eno lovoriko, a prioriteta je zagotovo Evropa.

Ekipo ste prevzeli v precej nehvaležnem obdobju, na uvodu domačega prvenstva in po izpadu iz Evrope. V kakšnem stanju vas je pričakala?

To nam v tem trenutku predstavlja največji izziv. Vedno, ko poteka prestopni rok, je ogromno obljub. Ekipa je bila selekcionirana nekoliko drugače, kot bi si želeli, sam pa niti nisem imel veliko možnosti za poseganje vanjo in delanju večjih sprememb. Zaradi prehitrega izpada iz Evrope je vladalo precejšnje razočaranje, ko nato igralci za nameček razmišljajo še o prestopih, ki niso bili obljubljeni, je jasno, da stanje ni bilo najboljše.

Kakorkoli, v prvenstvo smo vstopili dobro, vzpostavili drugačen sistem dela, ki je bil med igralci dobro sprejet. Delamo z roko v roki, si pa v prvem obdobju sezone želimo, da ne bi prišlo do prevelikega točkovnega zaostanka. Zaenkrat nam kaže dobro, po štirih tekmah imamo na računu tri zmage in remi, kar je spodbudno.

Vas je ob vsem naštetem presenetil tako dober vstop v prvenstvo?

Ne, pa čeprav smo morali rešiti in spremeniti ogromno stvari na ravni same organizacije in modela delovanja. Je pa gotovo lažje, če nato za vse opravljeno delo dobiš potrditev v rezultatu. Stvari se začnejo posledično hitreje odvijati, hitreje pride do medsebojnega zaupanja. Sprva smo igralcem želeli dati samo začetno energijo in osnovno usmeritev. To nam je dobro uspelo, zato bo nadaljnje delo precej lažje.

Vašo ekipo sestavlja kar nekaj igralcev, ki so pred tem pečat pustili tudi v slovenski ligi.

Slovenski ljubitelji nogometa zagotovo poznajo kapetana Almedina Ziljkića, Daniela Avramovskega, iz Domžal je Edin Julardžija, tu sta tudi Amar Beganović iz Mure in Ivan Borna Jelić Balta, ki pa je v iskanju novega kluba. Zagotovo je dobrodošlo, da nas je nekaj, ki smo se pred tem poznali bodisi na bodisi ob igrišču in je bilo medsebojno prilagajanje ter začetno vzpostavljanje stanja veliko lažje. To je bilo zagotovo olajševalna okoliščina.

Vam je v pomoč, da je športni direktor Senijad Ibričić?

Gotovo je on prva znamka tu v Sarajevu in vrh piramide. Bil je tudi glavni člen, ki je poskrbel, da je bil naš prestop izpeljan. Vidi se, da je tu zelo prepoznaven in cenjen ter skrbi za povezavo med upravo in strokovnim delom naše ekipe. Super je, da smo ostali ista ekipa in se dobro poznamo. Vsi natanko vemo, kaj si želimo, kam gremo. Naš način dela je bil zaenkrat sprejet z odprtimi rokami.

Vaš prestop v Sarajevo se je zgodil precej iznenada. Kako se je vse skupaj odvilo?

Zgodilo se je praktično čez noč. Pri Sarajevu so si zaželeli spremembe. Tako kot igralci so tudi trenerji in športni direktorji na prestopnem seznamu. S predsednikom Domžal Stanetom Oražmom smo se odkrito pogovorili in mu dejali, da za celotno osebje to predstavlja korak naprej. Klub je za nas prejel tudi nadomestilo. Verjamem, da smo pustili za sabo ogromno dobrih stvari, po drugi strani pa smo mi dobili v roke ekipo, ki se bori za sam vrh in ima na dolgi rok realne možnosti, da se uvršča v skupinski del evropskih tekmovanj.

Časa za tehten premislek in nenazadnje tudi pogovor z družino torej ni bilo?

Ne. Tako kot pri igralcih se tudi pri trenerjih stvari včasih odvijejo zelo hitro in nepričakovano. Res je, to je bil tudi šok za vse naše družine, saj smo se z danes na jutri preselili. A takšen je naš posel. Ko se ponudi tako lepa priložnost, da lahko s sabo v klub pripelješ športnega direktorja, svojo trenersko ekipo – od kondicijskega trenerja, trenerja vratarjev in dveh pomočnikov –, je to izjemna stvar. Tudi za slovenski strokovni kader, ki se lahko dokazuje v tujini. Moja želja je bila vedno, da v primeru odhoda v tujino s sabo peljem tudi čim več naših strokovnjakov, saj verjamem, da je to osnova dobrega delovanja. Te ponudbe preprosto nismo mogli zavrniti.

Ni skrivnost, da je po izpadu Domžal iz Evrope završalo v klubskih pisarnah.

Predvsem zaradi prihodnosti Domžal si ne želim, da bi klub zmanjšal svoje ambicije. Cilj Domžal mora vedno biti Evropa. Seveda na trenutke prihaja do nesoglasij, a poudarjam, da je s stani naše strokovne ekipe po neuspehu proti Balzanu vladalo kvečjemu razočaranje. S klubom smo se razšli na zelo prijateljski in pošten način, za kar gre velika zahvala predsedniku, da je vse skupaj razumel in nam omogočil, da smo odšli. Kar se tiče ostalih stvari, ki so se dogajale znotraj štirih sten, pa je bilo pri meni vedno tako, da so tam tudi ostale.

Pa vendarle, je bil razlog za nesoglasje zgolj neuspeh v Evropi, ali je do razhajanja prišlo tudi zaradi različnih pogledov pri vodenju kluba?

Mislim, da smo v minuli sezoni presegli pričakovanja in ambicije. V Evropi smo imeli svoje cilje, zgodbo želeli še nadgraditi, a v tem času, ko bi morali te stvari še natančneje doreči, je na naš naslov prišla ponudba Sarajeva. Mislim, da se je na koncu vse skupaj zelo dobro razpletlo. A ponavljam, želim si, da Domžale še naprej hodijo po začrtani poti, za katero menim, da je prava. Verjamem, da jo bodo peljali tudi naši nasledniki.

V zadnjih letih ste zamenjali kar nekaj klubov, kar verjetno predstavlja določen stres.

Tako je v trenerskem poklicu, ki je odvisen od ogromno dejavnikov. Vesel sem za spisano zgodbo v Rijeki, kjer pa je v zelo kratkem obdobju prišlo do preobremenitve. Nepričakovano hitro, morda celo prehitro, da bi lahko strnil misli in se odpočil, je nato prišel Maribor. Tam so bile stvari dobro nastavljene, dobro smo kadrovali, a so se nato zgodile določene stvari, preko katerih nisem želel iti.

Sam sem bolj pristaš tega, da se dela, kot pa čaka na priložnost iz tujine, zato sem bil v razmeroma kratkem obdobju najprej pripravljen pomagati Celju in po klicu Senijada še Domžalam. Ambicija je bila sicer tujina, saj sem v slovenski ligi že tako dolgo, da se zaradi podobnih vzorcev vsega skupaj kar nekoliko nasitiš. A ne glede na finančne ponudbe, sem vedno želel delati.

Obžalujete, da ste se po epizodi z Rijeko vrnili v slovensko ligo?

Ne bom rekel, da ravno obžalujem, saj je vsaka izkušnja za manjšega trenerja dobrodošla. Je pa dejstvo, da bi si moral po odhodu z Reke vzeti odmor, saj sem bil zelo utrujen. Verjetno bi bilo bolje, da bi takrat naredil daljšo pavzo in čakal na angažma v tujini. A nikoli mi ni bilo težko delati in pomagati. Predvsem sem bil delavec kluba in nisem toliko gledal na svojo kariero. Tako pa sem gledal na interese kluba in se vsaj navzven ni razpletlo tako, kot bi si mogoče želel.

Vam je zaradi tega žal?

Iskreno, se s tem niti ne obremenjujem. Živim iz dneva v dan, iz tedna v teden. Nisem sebičen, da bi gledal le na svojo kariero, ampak želim, kjerkoli že sem s svojimi sodelavci, pustiti pečat. Napredek igralcev, ekipe in samega kluba mi pomeni več od preračunavanja, plače ali gledanja na lasten „imidž“. Morda je to moj minus, a ne morem iz svoje kože. Če bi jutri ostal brez službe in bi me nekdo poklical, da vodil selekcijo do 14 let, bi morda celo sprejel. Na tak način delujem.

#related-news_0