Reševanje usode trenerja: če si tega sploh želijo

Roman Pilipčuk; Foto: Uroš Skaza

Pred nogometaši Celja je danes tekma sezone. Ambiciozni prvoligaš iz mesta ob Savinji je v prvenstvu zakockal vse možnosti v boju za naslov, z ruskimi milijoni podkrepljeni grofje pa so prišli do točke svojega bliskovitega razvoja v zadnjih letih, ko enostavno morajo napadati lovorike. Če mu danes spodleti, pa bo bržkone brez kosa srebrnine svojo pot na klopi ekipe iz knežjega mesta končal Roman Pilipčuk.

Mnenje avtorja komentarja ne odraža nujno mnenja celotnega uredništva.

14. marca, ko je denimo Matjaž Kek prvič v slovensko reprezentanco vpoklical Žana Vipotnika, so na Brdu pri Kranju zaplesale kroglice z imeni osmih ekip, ki so čakale na nasprotnike v četrtfinalu pokala Pivovarne Union. Takoj po žrebu je bilo popolnoma jasno – najtežje pričakovan obračun te faze tekmovanja bo spopad Olimpije in Celja.

A medtem ko zmaji mirno plujejo proti državnemu naslovu in zanje morebitna pokalna lovorika, čeprav si tudi to postavljajo kot cilj sezone, pomeni predvsem prestiž po imenu dvojna krona, je za grofe pokal tekmovanje, v katerem že drugič zapored rešujejo sezono. Lani jim je spodletelo, na Bonifiki jih je v tekmi realiziranih in zgrešenih enajstmetrovk premagal Koper. Rane po tistem porazu se pravzaprav niso zacelile vse do konca sezone, ko se je s klopi poslovil Simon Rožman, ki se je nekaj mesecev pred tem v klub vrnil kot težko pričakovani “izgubljeni sin” in rešitelj vseh težav in tegob, s katerimi so se soočali na stadionu Z’Dežele.

Rožmanovo drugo obdobje na celjski klopi je bilo kratko in nič kaj sladko. FOTO: Aleš Fevžer

Poimensko bi moralo biti Celje povsem pri vrhu

Čeprav se je vmes koledar obrnil na številko 2023, te iste oziroma vsaj podobne težave celjskega prvoligaša niso preteklost. Da je letošnja sezona vendarle precej bolj uspešna kot lanska, ki so jo grofje končali šele na 8. mestu, je neizpodbitno dejstvo. A v povsem enaki meri velja, da z njo nihče od odločevalcev v prvoligašu iz mesta ob Savinji ni zadovoljen.

Razlogov za to, da Celjani tudi letos niso povsem pri vrhu lestvice, je več. Zagotovo bi lahko rekli kakšno o kadrovanju in zakaj se je na istih igralnih mestih nakopičilo za tri ekipe nogometašev, na drugih pa je vse bolj ali manj odvisno od enega posameznika.

Če pa smo že pri kadrovanju, zagotovo velja po drugi strani omeniti koncentracijo kvalitete, ki je v ekipi grofov res ne manjka. Ker lahko Celje nogometašem ponudi plače, kakršnih ne zmoreta niti Maribor niti Olimpija, so v knežjem mestu sestavili poimensko zares močno moštvo, ki jo včasih poimenujemo tudi slovenska “all-star” ekipa. Nosilci igre so namreč večinoma ali bivši oziroma celo aktualni reprezentanti ali pa nekdanji člani idealne postave državnega prvenstva, ki jo ob koncu sezone s pomočjo navijačev in novinarjev sestavi SPINS.

Na papirju izjemno močna ekipa na igrišču ne daje tistega, kar se od nje pričakuje.

Kje se je izgubila tista iskrica v očeh?

“Celje ima kvaliteto, pa tudi širino kadra in izkušnje. Kaj jim manjka za naskok na sam vrh? Zdi se, da energija, motiv, želja. Bodimo pošteni, novačenje igralcev z zajetnimi pogodbami je lahko dvorezen meč. Dobiš seveda kvaliteto, po drugi strani pa je vprašanje, koliko so nekateri fantje, ki so že izkusili tudi višjo raven nogometa, še motivirani za “grizenje trave” in neizprosen boj za celjski dres.”

Te vrstice smo zapisali v naši analizi nogometne jeseni in pravzaprav se lahko pod njih le še enkrat podpišemo. In če ekipi manjka prava energija, prava želja in tisti tako iskani pozitivni duh, ki letos krasi Olimpijo, potem je za to vsaj do neke mere kriv trener.

Roman Pilipčuk, ki se redko pojavlja v medijih, pred in po tekmah vneto poudarja, da njegovo ekipo od boljših rezultatov loči predvsem bolj učinkovita realizacija pripravljenih priložnosti. Vprašanj o tem, da fantje niso motivirani oziroma da nimajo prave energije, ne sliši rad. A se ta v zadnjem obdobju vseeno čedalje pogosteje pojavljajo …

Trener je tisti, ki mora ekipo pregnati iz cone udobja, v katero so se očitno trenutno ujeli celjski nogometaši. Za marsikoga v tej zasedbi velja, da mu, roko na srce, v trenutni fazi kariere ne manjka prav nič. Pritiska navijačev v Celju že dolgo ni, grofje hkrati niso tisti, ki bi jih ob vselej zanimivih takšnih in drugačni prigodah Olimpije, Maribora pa tudi Mure in Kopra, mediji ob vsaki priložnosti “pribijali na križ”. Plače nogometašev pa so najboljše v ligi. In če si ekipa pritiska ne nalaga sama, potem to pade pod naloge in zadolžitve trenerja.

Bo Roman Pilipčuk končal sezono na klopi Celja?

Vse lahko (spet) spremeni ena sama tekma

Današnja tekma z Olimpijo (prenos na Sportklubu 1) bo s celjskega vidika odločala o marsičem. Po naših informacijah sicer (še) ne o usodi Romana Pilpčuka na klopi grofov. Za reševanje trenutne krize ima Rus na voljo vsaj še obračun z Muro. Bi pa Celjani z morebitno zmago in napredovanjem v polfinale znova hitro in učinkovito utišali razmišljanja nogometne javnosti o tem, da v trenutni zasedbi niso sposobni mešati štrene tistim, ki se borijo za lovorike.

To pa je seveda velika in iskrena želja vodstva, na čelu z generalnim direktorjem Valerijem Kolotilom. On je tisti, ki zagotavlja resen denar za karseda uspešno delovanje kluba. In nedvomno ga še kako jezi, da za slovenske razmere zelo visoke investicije nikakor ne prinesejo rezultata.