Slovenija, glavo gor: zdaj ne spijo mirno niti Angleži

Foto: Profimedia

Komentar o tem, kako je Slovenija spet postala nogometna dežela, ki se lahko na krilih neverjetnih navijačev kosa zares z vsakim.

Izbirati besede po tem, kar se je zgodilo včeraj na Allianz Areni v Münchnu, je po eni strani presneto težko, po drugi pa pravzaprav precej enostavno.

Ponos. To je skupni imenovalec tistega, kar je več kot 20.000 glava množica Slovencev doživela v bavarski prestolnici. Ampak hkrati lahko zapišemo celo – samo ponos, kajti dišalo je po evforiji in deliriju, kakršnih slovenski šport ne pomni.

A kakorkoli obrnemo, to, kar slovenska reprezentanca kaže na tem prvenstvu, je vredno pohvale, aplavza in tudi zahvale. Ni bilo malo tistih, ki so kljub uvrstitvi na Euro godrnjali o tem, da smo del evropske elite samo zato, ker smo pač imeli lahko kvalifikacijsko skupino.

Vsi ti imajo danes zaprta usta. Slovenija je na prvih dveh Eura tekmah dokazala, da se lahko (vsaj) enakovredno kosa z nasprotniki na papirju višjega kakovostnega ranga. Enotnost, požrtvovalnost, tisti tako iskan ekipni duh, da si pripravljen za soigralca preteči dodatni meter ali dva, ko jih on več ne more. Vse to ima ta slovenska reprezentanca.

Naša izbrana vrsta pa ima tudi kvaliteto, kakršne še, to bomo zdaj zapisali, vi pa povejte, ali se strinjate ali ne, nikoli v svoji zgodovini ni imela. O Janu Oblaku ni treba izgubljati besed, Benjamin Šeško ustvarja priložnosti iz nič, Adam Gnezda Čerin je motor na sredini igrišča, Žanu Karničniku in Timiju Maxu Elšniku pa ob predstavah, kakršna je bila včerajšnja, nihče ne bi verjel, da igrata v slovenski ligi.

Slovenska nogometna reprezentanca — Foto: Profimedia

Petar Stojanović je poosebljanje vsega dobrega, kar ima ta reprezentanca, Andraž Šporar in njegova borbenost ter razdajanje za ekipo sta postali pregovorni lastnosti. Jaka Bijol je tako ali tako poveljnik v polju, kakršnega si lahko samo želiš, agentu Vanje Drkušića pa bo v naslednjih dneh pregorel telefon.

V vsem tem skupku dobrega pa ne smemo pozabiti selektorja in njegovih sodelavcev. Matjaž Kek je mojster svojega poklica. Njegovo ponavljanje, da bo ta generacija kmalu še boljša, kot je zdaj, na ekipo hkrati deluje sproščujoče in ohrabrujoče. Vsak ljubitelj slovenskega nogometa je seveda selektor s svojim pogledom, kako in zakaj ter s kom bi morala Slovenija igrati. Da o nas novinarjih sploh ne govorim. Matjaž Kek pa je edini, ki ima popoln vpogled v to, koga in zakaj poslati v nekem trenutku na igrišče. Oziroma zakaj nekoga ne.

“Menjaj Šporarja!” so Keku v en glas na obeh tekmah kričali navijači. A pri tem pozabili, da je na prvi tekmi napadalec Panathinaikosa nenehno prihajal v priložnosti in takšnega napadalca se verjetno pač ne menja. Na tekmi s Srbijo pa je daleč od slovenskih vrat zadržal kar nekaj pomembnih žog in se ves čas ‘tepel’ s trojico srbskih branilcev, ki so po pojavi in izgledu spominjali na varnostnike v zelo dvomljivih nočnih barih.

Kekova mala mojstrovina, ki bi bila ob zmagi še bolj opevana, pa je včerajšnji vstop Jona Gorenca Stankovića, pri čemer je član graškega Sturma zamenjal Jana Mlakarja. “Brani remi!” so spet vpile množice za domačim računalnikom. A čeprav nimamo natančnega vpogleda v Kekov razmislek, se zdi, da je Mariborčan zelo dobro ocenil, kako zelo Timija Maxa Elšnika vleče proti nasprotnikovim vratom in kako v težkih trenutkih tekme za Slovenijo potrebujemo stabilnost v zvezni vrsti. Načrt, ki se je uresničil skorajda do popolnosti.

Naj zaključimo s krajšim hvalospevom navijačem. To, kar se je zgodilo včeraj, je sporočilo svetu – Slovenija je nogometna država, predvsem pa je Slovenija dežela neponovljivih navijačev. Predstavniki obeh spolov in vseh generacij so uživali v spektaklu na in ob tribunah. Enostavno fantastično pa je bilo v münchenskem večeru uživati ob skupnem navijanju, prepevanju in trepljanju po ramenih slovenskih in srbskih navijačev.

Jasno, med tekmo so bile strasti napete, po zraku je letelo marsikaj, ampak splošni vtis je, vsaj z našega vidika, jasen. To je bil športni, nogometni oziroma navijaški praznik, o katerem bomo pripovedovali generacijam in generacijam, ki prihajajo. Žal pa tudi o tem presnetem golu Luke Jovića, ki je prav tako nemudoma postal del (žalostnega dela) slovenske folklore.

Nato pa … Noč ima svojo moč in ob prizorih veseljačenja, ki so nas malce pred polnočjo spremljali, ko smo zapuščali München, naj vsem navijačem zaželimo le srečno pot domov in se vidimo v torek. Če že ni bil München, pa naj bo Köln mesto, kjer se bo pisala slovenska nogometna zgodovina. Ti nogometaši in ti navijači si to zaslužijo. Angleži, pripravite se, prihaja Slovenija!