Slovenija, se sploh zavedaš, kakšna priložnost je pred tabo?

Foto: Aleš Fevžer

Komentar o tem, kakšno priložnost ima slovenski nogomet, da se znova vrne na svetovni nogometni zemljevid, in hkrati razmislek o tem, zakaj ni razloga za to, da se v dan D 'zjamrani' Slovenci znova zbujamo s preveč pesimizma.

Komentar avtorja ne odraža nujno mnenja celotnega uredništva.

Danes zvečer bo stadion Stožice nabito poln. Ne toliko v kontekstu zasedenosti sedežev kot v kontekstu že tolikokrat dokazane slovenske navijaške energije, ki jo bodo s tribun pošiljali vsi tisti, ki so željni novega uspeha našega nogometa. Že dolgo, zelo dolgo se na največjem stadionu v državi ni tako mrzlično iskala ‘karta več’, kot se bo za nocojšnjo odločilno tekmo v boju za Euro 2024, ko v Ljubljani gostuje Kazahstan.

Razprodane Stožice so žal izraz, ki ga veliko pogosteje uporabljajo novinarji s področja glasbe, kulture ali družabne kronike. Športni novinarji to besedno zvezo uporabimo (pre)redko. Smo se pa na to razvadili na zadnjih tekmah slovenske reprezentance. Sijajni rezultati in prav takšne predstave na igrišču, vrnitev združenih navijačev, težko opisljiva pozitivna energija, ki se je ustvarila v četi Matjaža Keka, čista vratarska kvaliteta Jana Oblaka in vzpon kariere enega največjih draguljev nogometne Evrope Benjamina Šeška. To je tisto, kar navijače žene na stadione. To je tisto, na krilih česar Slovenija leti proti četrtemu velikemu tekmovanju v svojih zgodovini.

Generacija, ki si zasluži veliko tekmovanje. Foto: Aleš Fevžer

Biti del Eura 2024 bi bila za slovenski nogomet velika, zelo velika stvar. Odveč je poudarjati, kaj ta šport pomeni v globalnem pomenu in kakšen zagon za celotno državo je biti del takšnega dogodka. Evropsko prvenstvo je mnogo, mnogo več kot le nogometno tekmovanje in bi ga veljalo izkoristiti tudi kot orodje za ustvarjanje novih poslovnih povezav, partnerstev in sodelovanj.

Biti del Eura 2024 pomeni tudi večmilijonsko finančno spodbudo za slovenski nogomet na vseh ravneh. Poleg tega pa sodelovanje na globalno tako odmevnem dogodku privabi tudi sponzorje. Ti bodo morda kakšen evro več, ki bi ga sicer vložili v zelo lokalno omejene, toda pri nas tako cenjene in negovane zimske panoge, vložili v najmočnejšo blagovno znamko svetovnega športa. To pa je, obračajte kakorkoli želite, nogomet.

Na njegovem zemljevidu je sicer Slovenija spet zapisana z relativno majhnimi črkami. Daleč je zadnja slovenska udeležba na svetovnem prvenstvu, vse dlje so tudi odmevni uspehi evropskega Maribora. Zadnji res velik preblisk je bila zmaga Mure v konferenčni ligi proti Tottenhamu. A tudi ta je bila zgolj to, preblisk. Čas je torej, da spet postanemo nekdo in nekaj v svetu nogometa in da nas ne bodo poznali le po tem, da je naše gore list predsednik Uefe Aleksander Čeferin.

Razumem, da bodo za marsikoga vrhunec poletja olimpijske igre v Parizu, a se s tem ne strinjam .Foto: Profimedia

Biti del Eura 2024 pa bi pomenilo predvsem nov zagon za naš nacionalni ponos. Za pripadnost tej državi, temu grbu in tem junakom, ki bi nam zagotovili čudovit prehod iz pomladi v poletje. Že decembrski žreb skupin bi bil prav poseben dogodek, pa potem neskončne debate o tem, koga lahko premagamo v boju za uvrstitev v izločilne boje. Navijači bi z nestrpnostjo spremljali tekme slovenskih reprezentantov v tujini, se veselili vsakega njihovega zadetka in z njimi trepetali ob morebitni poškodbi. Ter seveda junija množično romali v Nemčijo in ponovili nepozabne prizore iz leta 2000, ko je po Belgiji in Nizozemski plapolalo na tisoče slovenskih zastav.

Da ne govorim o tem, kakšno veselje bi slovenska udeležba pomenila za pridne zbiratelje nalepk nekdanjih Paninijevih, po novem pa Toppsovih albumov. Vemo, kako gredo enačbe menjav sličic, ki jih najdemo v paketkih. Večino menjamo eno za eno, veliki zvezdniki so morda vredni dve ali tri sličice Slovenec pa je vreden vsaj pet ‘navadnih smrtnikov’, upodobljenih v kultnih albumih nogometnih tekmovanj. Oziroma je bil ob zbiranju nalepk Eura 2000, SP 2002 in SP 2010, kdo ve, kako bo zdaj, ko je kot toliko drugih stvari, ki ostajajo del nostalgije, v zgodovino, vsaj v kontekstu Eura, odšel tudi Panini.

Letošnje Euro bo prvo, na katerem Paninijevih nalepk ne bo več. Foto: Profimedia

Vse to je torej na kocki. Pravzaprav je bilo že v petek, ko je slovenska reprezentanca gostovala na Danskem. Tam ni bila uspešna. Ne, da ni bila uspešna, bila je neprepoznavna, nebogljena, izgubljena, če želite. A za to, bodimo pošteni, ni kriva (zgolj) sama. Kot radi rečejo trenerji, včasih se kaj vpraša tudi nasprotnika. Ta je bil v Kobenhavnu maksimalno motiviran in pa predvsem, če ga primerjamo s Slovenijo, boljši, hitrejši in močnejši. Skratka, precej bolj kvaliteten.

In kot smo v takšnih primerih vajeni, je velik del slovenske nogometne javnosti vzel iz predalov vse puške in jih na v tem prostoru in času tako zelo množičnih digitalnih bojiščih namesto njihove uporabe za podporo slovenskemu lovu na Euro začel metati v koruzo. Vse zmage v teh kvalifikacijah so bile pozabljene, ves vložen trud dan v nič, po starem slovenskem kopitu so množice začele vpiti, da je vse zanič in da se lahko od velikega tekmovanja kar poslovimo.

Danci so bili dva razreda boljši nasprotnik. Čestitali smo mu, zdaj pa naj gre Slovenija naprej. Foto: Guliverimages

Teh pesimističnih napovedi smo se vsi, ki smo tako ali drugače povezani s slovenskim nogometom, že naposlušali. In ker smo jih že vajeni, si jih ne jemljemo preveč k srcu. Verjamemo, da to velja tudi za tiste, ki bodo danes zvečer najpomembnejši državljani Slovenije. Selektor Matjaž Kek in njegovi varovanci se zavedajo, kakšen pritisk bodo nocoj nosili na svojih ramenih. Predvsem pa se zavedajo, koliko boljši, hitrejši in močnejši, skratka precej bolj kvalitetni so od Kazahstana. Pa tudi bolj sveži, zavoljo pametne selektorjeve preračunljivosti, ki jo ob delitvi adutov na dva kupčka absolutno razumemo.

Izbiraj si svoje bitke, pravi dobro znano reklo. In če bi si lahko pred kvalifikacijami izbrali, da bo dobljena domača bitka s Kazahstanom prinesla veliko slavje slovenskega naroda, bi to vsi podpisali. Za to je bilo vloženo veliko truda, volje, želje in energije. Nekaj, kar ta generacija slovenske nogometne reprezentance ima. Ima pa tudi kvaliteto. In verjamemo, da bo to nocoj dokazala. Srečno, Slovenija. Srečno, slovenski nogomet.