Zadnja šampionska ekipa Olimpije: kje so danes Bišćanovi prvaki?

Navijači Olimpije v teh dneh slavijo zeleno-bele šampione, ki so po petih letih v Ljubljano znova vrnili naslov najboljše nogometne ekipe v Sloveniji. Skandirajo se imena Matevž Vidovšek, Timi Max Elšnik, Svit Sešlar, Mario Kvesić, Marcel Ratnik in seveda Albert Riera. Mi pa tokrat obračamo nekaj zgodovinskih strani in se vračamo v leto 2018, ko je Ljubljana častila neke druge junake. Junake, ki so se podpisali pod tisto, kar nova generacija Olimpije (še) ni osvojila - dvojno krono.

Ko se ljubitelji slovenskega nogometa v mislih vrnemo v leto 2018, se najprej spomnimo izjemnega boja za naslov, ki smo mu bili priča v sezoni 2017/2018. Olimpijo in Maribor na koncu sezone ni ločila niti točka, oba večna rivala sta tekmovalno obdobje končala pri številki 80, o prvaku pa je odločilo boljše razmerje zmajev na medsebojnih tekmah.

No, če smo povsem pošteni, je prvaka na koncu odločila nepremišljena poteza Tilna Klemenčiča, ki je deset minut pred koncem tekme zadnjega kroga sezone med Domžalami in Olimpijo v svojem kazenskem prostoru podrl Stefana Savića. Z bele točke je mirno zadel Rok Kronaveter ter poskrbel za delitev točk (1:1), kar je bilo dovolj, da so se zmaji veselili šestega državnega naslova. Nekaj dni kasneje so mu z visoko zmago proti Aluminiju (6:1) dodali še pokalni naslov.

Zgodovinska sezona Olimpije, ki jo je s klopi vodil Igor Bišćan, bo še dolgo ostala zapisana v spominu navijačev zeleno-belih. Mi pa pet let kasneje preverjamo, kako so tedanji junaki zmajev unovčili ta velik dosežek in v katero smer so se “odpeljale” njihove kariere. Kje so danes fantje, ki so pod Bišćanovim vodstvom osvojili dvojno krono?

Igor Bišćan

Najprej beseda ali dve o trenerju. Igor Bišćan je v Olimpijo prišel po sezoni 2016/2017, ki so jo zmaji končali na tretjem mestu, 13 točk za prvakom Mariborom in celo za drugouvrščeno Gorico. Bišćan je imel za seboj zelo impresivno igralsko kariero, v kateri je denimo oblekel tudi dres slovitega Liverpoola, malce manj bleščeča pa je bila njegova dotedanja trenerska pot, saj je kot vodja stroke do trenutka, ko je sedel na klop Olimpije, deloval le pri hrvaškem drugoligašu Rudešu, ki ga je iz druge lige odpeljal med hrvaško nogometno elito.

Tveganje z domala trenerskim začetnikom se je takratnemu vodstvu, na čelu z Milanom Mandarićem, več kot izplačalo. Začetek sicer ni bil najbolj obetaven, saj so zmaji v prvem krogu kvalifikacij za Ligo Evropa izpadli proti skromni finski ekipi VPS, od takrat naprej pa do konca sezone zabeležili le še dva poraza ter se veselili domače dvojne krone. Kot je bila to navada v Mandarićevi Olimpiji, je sledil nov preobrat in Bišćan je kljub velikim uspehom zaradi nesoglasij z vodstvom kluba po koncu sezone zapustil Ljubljano.

A njegov uspeh z Olimpijo nikakor ni bila “muha enodnevnica”. Bišćan se je kmalu po slovesu od zmajevega gnezda preselil na klop Rijeke in z njo, čeprav ga navijači kot nekdanjega nogometaša Dinama nikoli niso zares sprejeli, osvojil pokalni naslov. Sledil je mandat na klopi mlade hrvaške reprezentance, nedavno pa je prevzel vajeti pri “svojemu” Dinamu in odprl za zdaj daleč najbolj pomembno poglavje svoje mlade trenerske kariere.

Igor Biščan — Igor Bišćan. Foto: Sasa Pahic Szabo

V nadaljevanju bomo pregledali kariere nogometašev, ki so v šampionski sezoni 2017/2018 za Olimpijo odigrali več kot 10 prvenstvenih tekem.

Vratar

Aljaž Ivačič – Pod Bišćanom je Ljubljančan postal Olimpijina številka ena, v šampionski sezoni je branil na 25-ih tekmah. Leta 2019 se je preselil onkraj luže k ekipi Portland Timbers, katere član je še danes, ko velja za enega najboljših vratarjev lige MLS.

Branilci

Kenan Bajrić – V jesenskem delu sezone je v prvenstvu odigral maksimalnih 1620 minut, nato pa se pozimi prvič v karieri odpravil v tujino ter oblekel dres Slovana iz Bratislave. Na Slovaškem je osvojil tri prvenstvene in tri pokalne lovorike ter postal tudi slovenski reprezentant (štirje nastopi). Trenutno redno igra za ciprski Pafos, kjer je bil nekaj časa tudi varovanec Darka Milaniča.

Filip Uremović – Kot Bajrićeva zamenjava je pozimi prišel iz Dinama in po popolni minutaži že julija zamenjal klubske barve. Olimpija ga je za milijon evrov prodala v Rubin iz Kazana, kasneje je nosil tudi dres angleškega Sheffield Uniteda. Od letošnjega poletja pa v Bundesligi brani barve berlinske Herte, za katero je v tej sezoni zbral 19 prvenstvenih nastopov. Šestkrat je oblekel tudi dres hrvaške reprezentance.

Filip Uremović je v majici Olimpije hitro dokazal svojo kvaliteto ter Olimpijo hitro potem tudi zapustil.

Jason Davidson – Bočni branilec iz Avstralije je v drugem delu sezone za Olimpijo igral kot posojen nogometaš Rijeke. Po sezoni se je vrnil v “deželo tam spodaj”, bil nato tudi v Južni Koreji in z Ulsanom osvojil celo azijsko ligo prvakov. Trenutno redno igra v prvi belgijski ligi, kjer je član CAS Eupna.

Dino Štiglec – Levi bočni branilec je v šampionski sezoni odigral prav vse prvenstvene tekme in bil prepoznan kot eden boljših bočnih branilcev v sodobni eri Olimpije. Leta 2019 se je podal na Poljsko, kjer je oblekel dres Wroclawa, nato ga je pot vodila v Izrael. Letos januarja se je vrnil v domovino in oblekel dres Gorice, za katero je v drugem delu sezone hrvaškega prvenstva zbral devet nastopov.

Mitch Apau – Kar je bil Štiglec na levi strani Olimpijine obrambe, je bil Mitch Apau na desni. Izvrstni Nizozemec je po sezoni odšel k Slovanu iz Bratislave, kasneje se je v našo soseščino še vrnil kot član Slaven Belupa. Pri 32-ih letih trenutno igra za Telstar v drugi nizozemski ligi.

Aris Zarifović – Bolj kot na igrišču je bil Primorec za Olimpijo pomemben kot eden izmed glavnih veznih členov slačilnice. V zmajevem gnezdu ima Zarifović še danes status ikone. Leta 2019 je po sedmih letih v prestolnici odpotoval na Tajsko, kjer je že nekaj let eden najboljših branilcev tamkajšnje lige. Trenutno igra za ekipo PT Prachuap.

Aris Zarifović je ikona Olimpije. Foto: SPS

Branko Ilić – V jeseni svoje kariere je bil produkt Olimpijine nogometne šole eden izmed temeljev, na katerih je bil zgrajen državni naslov zmajev v sezoni 2017/2018. Po dolgoletni uspešni karieri v tujini, ko je imel Ilić tudi status rednega članskega reprezentanta Slovenije, se je branilec vrnil domov in s svojim klubom osvojil dvojno krono. A tudi v Ljubljani še ni rekel zadnje, leta 2019 se je na kratko preselil še na Dansko in oblekel dres Vejleja, kariero pa je leta 2020 končal v Domžalah.

Vezisti

Danijel Miškić – V takratni Olimpiji je bil to, kar je danes Timi Max Elšnik. Mirni, preudarni in zelo zanesljivi Hrvat je po osvojenem naslovu zapustil zmaje in se preselil v Rusijo, kjer je najprej oblekel dres Orenburga, danes pa igra za Ural v tamkajšnji Premier ligi.

Ricardo Alves – V šampionski sezoni Olimpije je bil Portugalec z desetimi prvenstvenimi zadetki celo najboljši strelec Olimpije. Bil je eden redkih nogometašev, ki je z zeleno-belimi že osvojil naslov v sezoni 2015/2016, po sezoni pa je tudi on zapustil zmaje in se po sledeh Miškića preselil k Orenburgu. Kasneje ga je nogometna pot vodila v Kazahstan, danes pa nosi dres iranskega Tractorja.

Dario Čanadžija – Marljivi vezist je v tisti sezoni veljal za enega izmed tihih junakov sezone. Po njej se je vrnil k Rijeki, od koder je bil posojen v Ljubljano, nato še nekaj časa igral v domovini, leta 2020 pa se je iz Gorice preselil v romunsko Astro. A tam ni ostal dolgo, zadnja leta je preživel na Norveškem, januarja pa se je vrnil na Hrvaško in bo s Šibenikom 24. maja igral veliki finale pokala proti Hajduku.

Navijači Olimpije so želeli, da ostane, a nogometna pot Daria Čanadžije je po osvojenem naslovu zavila v drugo smer. Foto: SPS

Nathan Oduwa – Eden tistih, ki pri Olimpiji ni dal toliko, kot so od njega pričakovali. Prišel je namreč iz akademije slovitega Tottenhama, odšel pa po vsega 18 prvenstvenih nastopih in dveh zadetkih. Kasneje je igral na Danskem, v Izraelu in na Irskem, trenutno pa se mudi v Azerbajdžanu, kjer je član tamkajšnjega Turana Tovuz.

Stefan Savić – Še eno ime, ki se ga v Ljubljani zelo radi spomnijo. Morda celo bolj kot v šampionski sezoni je pri zmajih blestel v naslednjih, preden se je leta 2020 preselil v Wislo iz Krakova. Za kratek čas se je nato preselil v turški Tuzlaspor, od januarja pa znova igra na Poljskem, kjer je član Warte iz Poznana.

Nik Kapun – Otrok ljubljanske Olimpije ima v svojih vitrinah dva državna naslova. Lani poleti se je po skoraj desetletju v zeleno-belem dresu prvič v karieri podal na tuje in je član latvijske Liepaje.

Rok Kronaveter – Z uspešno izvedenima enajstmetrovkama je Mariborčan pristreljal dva zadnja naslova Olimpije. Leta 2019 se je preselil iz Ljubljane v Maribor in porušil tudi sicer precej trhel most, ki ga je kar nekaj let gradil z navijači zmajev. Član vijolic je še danes in je bil ta konec tedna na napačni strani zmagovalcev večnega derbija in bitke za naslov.

Danes navijači Olimpije njegovega imena ne slišijo prav radi, a vprašanje, koliko naslovov bi Olimpija osvojila brez Roka Kronavetra.

Napadalci

Leon Benko – Sezona 16/17 je bila za Benka precej boljša kot naslednja, v kateri je osvojil državni naslov. Na koncu šampionske sezone je imel v prvenstvu na svojem strelskem računu tri zadetke. Z odhodom Bišćana je odšel tudi Benko, ki se je vrnil v svoj Varadžin, kjer je septembra 2021 za Varteks v tretji ligi dosegel gol na isti tekmi, kot ga je za klub njegove mladosti dosegel tudi sin Mauro.

Issah Abass – Ganec je bil še najstnik, ko se je pod Bišćanom v Olimpiji izstrelil med zvezde. Dvojno krono je nadgradil s prestopom v Nemčijo, kjer je v zameno za dvomilijonsko odškodnino oblekel dres Mainza. A tam se nikakor ni znašel, za prvo ekipo Mainza je zbral vsega štiri nastope, večino časa se je mudil na posojah, ki so ga odpeljale na Nizozemsko in tudi v Rijeko. V začetku letošnje sezone je kot prost nogometaš podpisal pogodbo s portugalskim Chavesom.

Andres Vombergar – Gol za zmago na zadnjem večnem derbiju sezone, ki je verjetno celo odločil prvenstvo, ga je nemudoma z zlatimi črkami zapisal v srca navijačev zmajev. Argentinski Slovenec je bil pred prihodom v Olimpijo popoln anonimnež, dobre predstave v zmajevem gnezdu pa so mu prinesle prestop v rusko Ufo, od koder pa se je hitro vrnil v Ljubljano. Sledila je selitev v mehiški San Luis, zadnje leto dni pa blesti pri argentinskem velikanu San Lorenzu in je tudi članski slovenski reprezentant.

Krefl edini s trisom naslovov

Edini nogometaš iz obdobja Igorja Bišćana, ki je tudi danes del Olimpije, je Aljaž Krefl. Bočni branilec je bil prva okrepitev Milana Mandarića, ko je ta leta 2015 prevzel vajeti pri ljubljanskem prvoligašu in je z Olimpijo naslove osvojil tako v sezoni 2015/2016 kot tudi dve leti kasneje pod Bišćanom in pet let kasneje pod Riero. Vmes je bil leto in pol član Aluminija. V sezoni, ki se je tokrat spominjamo, sicer za Olimpijo ni igral, celotno sezono je imel namreč preglavice s poškodbami.

V Bišćanovi eri so za Olimpijo zaigrali še (v oklepaju trenutni klub): Rok Vodišek (Genoa, Serie B), Nejc Vidmar (NŠ Mura), Nemanja Mitrović (NK Maribor), Denis Klinar (NK Fužinar), Alexandru Cretu (Universitatea Craiova, Romunija), Goran Brkić (Železničar Pančevo, Srbija), Blessing Eleke (Kashima Antlers, Japonska), Kingsley Boateng (brez kluba) in Dragan Mrđa (konec kariere).