O meteorskem vzponu mladega slovenskega odbojkarja Rok Možiča smo se pogovarjali z njegovim očetom Petrom. Z njim smo se sprehodili skozi Rokov športni razvoj, ki mu še zdaleč ni videti konca. Ima namreč šele 19 let.

Kaj počne ta fant: Rok Možič bombardiral zvezdnike

Odbojka

19. Okt 2021 4

Odbojka

19. Okt 2021 4

Po uspešnem začetku v italijanskem prvenstvu smo se odpravili v Maribor, kjer smo obiskali očeta, 19-letnega slovenskega reprezentanta Roka Možiča. Sprejel nas je z odprtimi rokami in spregovoril o sinu, ki počasi, a vztrajno napreduje med najboljše odbojkarje na svetu.

Spraševati ni bilo treba veliko, saj Petru jezik teče kot namazan. Ni zaman tudi napovedovalec na tekmah Merkurja Maribor. Že po prvi iztočnici, ko smo vprašali, kdaj so videli, da imajo v družini posebnega fanta, ki tako štrli iz povprečja, smo videli, da ima gospod veliko za povedati.

Brez njega bi bil dolgčas

“Rodil se je v posebnih okoliščinah. Izven nekih zakonov,” se zasmeji. In tudi razloži: “Ni bil v planu. Z Mojco nisva vedela, ali bomo še imeli drugega otroka ali bomo ostali le z Mišo. Bolj sva se nagibala k temu, da je dovolj, nato pa je na svet privekal ta otrok. Spomnim se Mojce, bil je drugi dan v porodnišnici, ko mi vsa vznesena reče, kakšen dolgčas bi bil, če tega dojenčka ne bi bilo. Ni bil načrtovan, a vse skupaj nam je le še polepšalo življenje.”

Prvi treningi že v plenicah

Kot sin uspešnih odbojkarjev, Peter je uspešno igral za Maribor in bil slovenski reprezentant, mama Mojca je bila celo jugoslovanska reprezentantka, je s prvimi vajami začel zelo kmalu.

“Vedno se šalim, da je moj sin začel s prvimi treningi že v plenicah. Že med previjanjem je bil zelo nemiren. Bolj kot sem ga skušal poleči nazaj, bolj se je dvigoval in smejal. Delal je nekakšne trebušnjake, enako je bilo, ko je bil na trebuščku, takrat je delal vaje za hrbet. Zelo hitro je tudi shodil, nikoli nismo imeli vozička, saj živimo v četrtem nadstropju. Nismo ga imeli kje pustiti, zato se je zelo hitro navadil sam hoditi, nikoli mu v šolo nisem nesel torbe, vedno je vse sam,” ponosno pove oče Možič.

Nikoli ga ni silil, le usmerjal

Čeprav jih veliko tako misli, sam poudarja, da Roka nikoli ni v nič silil, njegov sin, ki je imel energije za izvoz, je sam od očeta zahteval gibanje in akcijo. Kot okrasek v vsej zgodbi vidi le to, da tudi sam prihaja iz športa in je lahko sinu ponudil različne vsebine. Starši nimajo vedno časa za to, niti se na to ne spoznajo, nimajo tega znanja, pravi.

“Rok je mene treniral, ne jaz njega. Vedno je bilo vse na njegovo pobudo. ‘Daj, ati, to, daj, ati, greva tisto … Res je, da sem kasneje tudi sam malce izbiral vsebine, vedno, ko smo šli na morje, je bil kombi poln vsega. Ne pretiravam, če rečem, da sem potreboval en teden, da sem vse stvari znosil na plažo. Imeli smo medicinke, tenis žogice, slack-line, nogometne gole, odbojkarsko mrežo, ki je bila v vodi … Danes je preveč usmerjenega treninga. Otrokom moraš nastavit zadeve, potem pa jih pustiti, da se igrajo …”

V nogometu je bil vratar

Kot se za Mariborčana spodobi, je Rok v mlajših letih igral tudi nogomet. To je bilo v prvem in drugem razredu.

“Kot veste, zaradi popularnosti danes otroke naprej potegne nogomet. Tudi mi smo morali kupiti dres, žogo, spomnim se tiste Jabulani žoge, draga je bila ‘kot pes’. Rekel sem, v redu, Rok, naj ti bo, 100 evrov za žogo, podpisal mu jo je tudi Matjaž Kek. V klubu je bil vratar in bil na nekem turnirju v Avstriji izbran tudi za najboljšega vratarja. Igral je tudi vaterpolo, košarko, a mislim, da je njegovi končni odločitvi, da se ustavi pri odbojki, pripomoglo to, da imamo doma pri dedku odbojkarska igrišča.”

Peter že od leta 1999 prireja odbojkarske tabore za otroke. Prvi dve leti je vse skupaj potekalo v dvorani Tabor, nato pa je vse skupaj preselil v Selnico ob Dravi na peščena igrišča.

“Poleg mene je bil le še Rok na tolikih taborih. Lahko si predstavljate, koliko je bilo vseh ponovitev. Ves čas je bil zraven, ves čas se je igral tudi s starejšimi fanti in lahko rečemo, da je mivka pripomogla k razvoju njegove koordinacije.”

Treniral je vse in zbiral medalje

Praktično ni bilo športa, ki ga Rok ne bi treniral. Bil je zbiratelj medalj. “Tekmoval je v krosu in tudi zmagoval, metal je vorteks, … zaradi odbojke je imel močno roko, kamne je metal čez Dravo, treniral je tudi skoke, vaterpolo, košarko … Ima preko 200 odličij, vse sem moral zabiti na tram v naši mansardi,” se ponovno zasmeji.

Starejši Možič je prepričan, da mora otrok v mladosti poizkusiti vse. Ni športa, ki bi bil napačen, od vsakega lahko potegneš nekaj pozitivnega. Tega se je držal tudi pri svojem sinu.

“Ideja je bila, da poizkusi vse športe in da mu prav vsi na koncu pomagajo pri tistem, ki ga bo na koncu izbral. Dedek je bil malce neučakan. Večkrat je spraševal Roka, kaj bo izbral. Če bi denimo nogomet, bi podrli odbojkarska igrišče in naredili nogometno z umetno travo. Na koncu je ostalo pri odbojki. Zdaj je nastal kar lep center. Štiri igrišča, 30 ležišč imamo … Tudi fasado mi delajo zdaj, ko smo po dolgih letih napraskali nekaj denarja,” pove.

Ko je izbral, je vključil valjar

Z odbojko se je začel resneje ukvarjati v šestem, sedmem razredu. “No, vzporedno je igral tudi košarko, saj ni prenesel, da bi izgubljal. Znal je tudi cel dan metati na koš. Brez težav zabije preko mene z obema rokama. Nočemo kogarkoli kritizirati, a zagotovo bi bil povsem soliden košarkarski prvoligaš, brez da bi se pretegnil na treningih.”

Rok je v odbojki je že od samega začetka mlel vse pred sabo. Ni kategorije, v kateri ne bi bil prvak – v enih je bil celo večkrat, saj se je meril tudi z več let starejšimi fanti. “Spomnim se začetkov odbojkarskih spektaklov v odbojki na mivki na Kongresnem trgu. Rok je v istem večeru zmagal tako U15, U17 in U19,” pove oče Peter.

Rok ni osvajal le domačih lovorik, blestel je tudi na mednarodnem prizorišču. Pred meseci je z Rokom Bračkom v Izmirju postal evropski prvak do 20 let, pred lani sta bila v Badnu druga. S Črtom Bošnjakom je zasedel peto mesto na svetovnem prvenstvu, dalo bi se narediti še kaj več, a odbojka na mivki ni prioriteta.

Prava prehrana, psiholog, kondicijski trener

Kot smo že omenili, tako Peter kot Mojca prihajata iz športnih vrst, zato vesta, kako pomembna je tudi prehrana. Nanjo so začeli kmalu paziti in se povezovati tudi s preostalimi strokovnjaki. “Hitro smo začeli sodelovati tudi s psihologi in kondicijskimi trenerji. Zdaj z agencijo Proelium, ki pazi na Roka, smo vse to dobili zraven, prej pa sem za to skrbel sam. Veliko mi je pomagal Marko Kalc, ki je priznani kondicijski trener. Bil je sošolec od Andree Massija. Gre za odlično italijansko šolo. Italijani so odbojkarsko pripravo še posebej dobro preučili in analizirali. Kalc je veliko sodeloval tudi z Jurijem Čopijem, ki je Roka eno leto treniral v Hočah.”

Predober za drugo ligo

Rok je začel v članski konkurenci igrati v tretji ligi pod vodstvom svojega očeta. Nekaj priložnosti mu je v prvi ekipi Maribora namenil tudi tedanji trener Matevž Kamnik, pred dokončnim prehodom k prvi ekipi mariborske zasedbe pa je eno sezono nastopal tudi v Hočah pod vodstvom zgoraj omenjenega Čopija.

Vse je bi bilo v redu, a pojavila se je težava. “Roka bi lahko še marsikaj naučil, a druga liga je bila zanj preslaba, mi je dejal Čopi. Svetoval mi je, da naj gre takoj v prvo in se tam dokaže. Kot veste, ni imel težav. Vse tri sezone pri Mariboru je bil v vrhu najboljših po točkah, zadnje leto je dosegel 541 točk …” poudari.

Za Roka so se začeli tudi klubi zanimati že po drugi uspešni sezoni pri Mariboru, a niso želeli prehitevati korakov. “Če pogledam nazaj, smo res odlično stopnjevali. Neko zanimanje je obstajalo, a povsem, kar se je dogajalo s tem koronavirusom. Zakaj bi šel v Nemčijo, če je imel doma boljšo pogodbo, za nameček je igral doma. Končalo se je sanjsko. Maribor je po 28 letih spet zasedel slovenski vrh. Prvič po letu 1993, ko sem bil z Mariborom prvak sam.”

Šolo delal brez težav, na faksu pa je bil le en dan

Poleg napornih treningov. Sebastijan Škorc, trener Maribora, je že pred leti pri vijoličnih uvedel dva treninga na dan, kar je za fante, ki so obiskovali šolo predstavljal svojevrsten izziv. A Rok je brez težav krmaril med vsemi obveznostmi.

“V petem razredu sem mu nazadnje pomagal pri obnovi neke knjige, ko sva na velik šeleshamer naredila miselni vzorec, od takrat naprej pa je vse delal sam. Kljub vsem treningom, dvakrat na dan, je srednjo šolo opravil brez enega samega problema. To se mi zdi zelo velik dosežek, saj je druga gimnazija Maribora dokaj zahtevna. Imel je nekaj težav s poučevanjem na daljavo, to mu ni preveč ustrezalo, a kljub temu je tudi maturo je naredil v prvem poskusu. Vpisal se je tudi na faks, smer športno treniranje. Prvi dan je bil tudi prisoten, potem pa več ne. Malce smo ga tipali, kako je s tem, a sam nam je dal jasno vedeti, kaj želi biti in je vse skupaj malce odrinil na stran. Roka zanimajo N’gapethi in Leoni … Njih je treba premagati, vedno znova poudari.”

Ni želel igrati z njima

Po sanjski pretekli sezoni, ko je z Merkurjem z vrha sklatil ACH Volley, je imel Rok številne ponudbe. Tudi od velike Perugie in Lube Civitanove, a vse skupaj mu ni dišalo, čeprav bi združil moči z najboljšimi odbojkarji na svetu.

“Raje igra proti njim. Ko daš blok N’gapethu… To je tisto, o čemer sanja otrok… Saj bi lahko igral z njimi, a najbrž bi moral na začetku vse skupaj spremljati ob igrišču in ploskati, zdaj pa si z njimi zre iz oči v oči”

Pri 1:35 si poglejte njegov enojni blok Ngapethu in nasmeh na obrazu: 

Odšel k Stojčevu, ki je rojen zmagovalec

Po temeljitem razmisleku so se na koncu odločili za Verono, ki je začela od začetka, stare lastnike so odplačali in začeli novo zgodbo. Angažirali so tudi legendarnega trenerja Radostina Stojčeva, ki je rojen zmagovalec. Ve, kako iz fantov stisniti maksimum. Pogodba ni tako visoka in težka, kot bi bila kje drugje, a trenutno je bolj pomembno, da Rok igra, da je Verona blizu doma …

“Na mizi smo imeli boljše ponudbe, a Verona je bila ekipa, ki si ga je zares želela. Bila je agresivna, resda denarja niso veliko ponujali. Bili so tam na nivoju Monze in Milana. Zdelo se je, da so klubi med sabo vedeli, kakšna je ta številka, saj so vsi ponujali enako. Na koncu smo dali na tehtnico bližino mesta, v igri je bila tudi Padova, ki je še bližje, a na koncu se je Rok po pogovoru s trenerjem Stojčevim odločil za Verono. ‘Ata, jaz se vidim v Veroni,’ je dejal. Vse skupaj je blagoslovila tudi mama in to je bilo to.”

Izjemni Rok Možič zablestel v Franciji: Smo kot družina

Odbojka

4. Okt 2021 0

Odbojka

4. Okt 2021 0

Uradno: Rok Možič izbral Verono

Odbojka

17. Jul 2021 0

Odbojka

17. Jul 2021 0

Vse tako, kot mora biti

Za zdaj je vse tako kot mora biti. “Še posebej mi je všeč njihov kondicijski trener Cvetelin Ivanov, ki je hiperkativec, pozitivec in še videti je kot rambo. Igralce v ekipi spremljajo tudi s tehnologijo Vert, kar se mi zdi odlično. Kar se tiče ekipe, lahko rečem, da je dobra. Za moje pojme celo malce prepoštena, prešportna, prekulturna. Manjka kakšen Balkanec, tukaj ne mislim nič slabega. To ekipa pač potrebuje. Tukaj ni alkohola in cigaret, eni fantje tudi študirajo. Tukaj se le trenira in spi, ravno nasprotje kot Modena. Nam so jo močno odsvetovali, čeprav se je za Roka zanimal tudi Andrea Giani, ki je tam trener. Tam sta ravno Ngapeth in Bruno, Modena pa je znana po nočnem življenju. Veselica in akcija. Mlad odbojkar, če ne bi sodeloval, najbrž ne bi bil del ekipe … Bog ne daj, da mi ga potegnejo v kakšno tako kombinacijo (op. p. smeh). Skratka za zdaj smo več kot zadovoljni. Vidim, da se ima dobro, da se znajde, da se dobro trenira …”

“Ne preseneča me, da se je začelo tako”

Za Rokom sta dve tekmi v najmočnejši italijanski ligi, dosegel je 42 točk, kar šest v vsakem nizu. Igra kot da je tukaj že vrsto let. Neustrašno. “Že od nekdaj je tak. On se je enkrat z mano na smrt skregal, ker sem ga zamenjal na servisu za osvojitev niza. Tega ni mogel preboleti, sam pa sem hotel dati priložnost še fantu, ki še ni igral. Če sva imela kdaj konflikt, je bilo zaradi tega. Ni razumel, zakaj sem to storil. Imeti takega v ekipi je super, on je bil vedno tisti, ki te žene naprej, ki je ves čas lačen, lačni postanejo tudi ostali …”

Odlična Rokova predstava proti Perugii:

“Niti malo me ne preseneča, da se je začelo tako, kot se je. On si je to že dolgo želel. Vedno je govoril, dajte mi to, dajte mi najboljše, daj da zmagam. Verjamem, da smo z Verono zadeli v polno in smo se prav odločili.”

Napovedal je naslov italijanskih prvakov

Zanimivo je, da je Možič pred odhodom v k Veroni napovedal naslov italijanskih prvakov. Čeprav se trenutno zdi vse skupaj sliši nemogoče, saj so ostale ekipe toliko močnejše, je Peter prepričan, da bi lahko bil ravno Rok tisti, ki bi z dobrimi predstavami in sproženjem kakšne evforije, privabil nove, močnejše sponzorje, ki bi sledili temu cilju.

“Poglejte, kaj se je zgodilo v Mariboru. Ekipa je rasla iz leta v leto, uprava in mesto Maribor sta temu sledila in spisala se je lanska pravljica. Menim, da bi Verona, ki je mesto borcev, ima tudi rimski amfiteater, lahko vse skupaj še lažje uresničila in bi čez nekaj let lahko stopili na sam vrh. Zdaj se zagotovo že zavedajo, kaj lahko Rok da in da se splača graditi okoli njega,” še za konec pogovora doda Peter.