Po koncu Lige narodov 2022, ki ni bila uspešna za slovenske odbojkarje, smo se pogovarjali z legendo slovenske odbojke Sebastijanom Škorcem. Tako kot celotna javnost se strinja, da je ne uvrstitev na zaključni turnir kljub vsem težavam neuspeh, a se ne boji, da se Slovenci, ki imajo eno najkvalitetnejših ekip na svetu, ne bi pokazali v pravi luči na domačem svetovnem prvenstvu.

Brez izpolnjenega cilja, a morda je to tudi dobro

Odbojka

11. Jul 2022 0

Odbojka

11. Jul 2022 0

Poljska odbojkarska lekcija za (pre)zgodnje slovo Slovenije

Odbojka

10. Jul 2022 1

Odbojka

10. Jul 2022 1

“Škoro”, trener Merkurja iz Maribora, slovenske reprezentante pozna zelo dobro. Z nekaterimi je tudi igral, spet z drugimi pa je delil poletja v zadnjih štirih letih kot pomočnik selektorjev. S Slovenijo je dvakrat osvojil srebrno odličje na EuroVolleyju, v pretekli sezoni pa so v Ligi narodov osvojili četrto mesto.

Po menjavi selektorja se je tudi sam odločil, da se malce umakne, a vseeno si je ogledal prav vse tekme slovenske izbrane vrste in ugotovil marsikaj. Kaj točno, si lahko preberete v spodnjem pogovoru.

Vaša ocena predstav Slovenije v VNL 2022 in končno deseto mesto?
Naprej treba dati fantom kapo dol za vsa poletja, ki jih žrtvujejo za slovensko reprezentanco. To je prva stvar. Ne govorimo o enem tednu, leto za letom za reprezentanco žrtvujejo celo poletje, zato povsem razumem nekatere fante, ki so si vzeli nekaj več časa za počitek. A takoj se vidi, ko nismo kompletni, se žal odbojke na tem nivoju, ki si ga vsi želimo gledati, ne da igrati.

Čeprav je svetovno prvenstvo tisti prvi cilj te sezone, je deseto mesto v Ligi narodov manj, kot so pričakovali fantje, mi navijači, gledalci. Ne želim biti sodnik s kavča, a prehitelo nas je nekaj reprezentanc, ki nam po kakovosti niso blizu. Kljub vsem težavam, ki so pestile reprezentance, bi se skoraj morali uvrstiti med osem najboljših in zaigrati na zaključnem turnirju. Tudi fantje so sami povedali, da cilj ni izpolnjen in tega se dobro zavedajo.

Po drugi strani bodo zdaj res imeli nekaj več časa za priprave na SP. Položaj kljub temu ni lahek, lahek je za nas zunanje opazovalce. Sam sem bil štiri leta del tega, vem, kako težko jim je, vem, da je njim najtežje. Mmoramo ostati optimisti, dejstvo pa je, da postavljeni cilj ni bil dosežen.

Gledalci in navijači Slovenije opažajo, da fantje niso več tako nasmejani in poletni, kot so bili pretekle sezone, a najbrž je vse skupaj povezano tudi z rezultati?
Zagotovo. Ko ti ne gre, se ne moreš veseliti in vpiti od sreče. Ko te žoga noče, te noče, ko ne steče, ne steče. Če pogledamo samo tekmo s Poljaki, ki so nas nadigrali v prvem nizu. Fantom ne moremo očitati, da se niso borili, da si niso želeli, a žoga jih ni ubogala. Vemo, kdaj je drugače in to je, ko si v formi.

Fante res dobro poznam, zadnja leta sem preživel več z njimi v telovadnici kot na dopustu. Da ni prave energije? Mogoče res tako deluje, a kot sem rekel, vse skupaj je povezano. Urnaut od decembra ni bil na igrišču, še dobro, da je lahko odigral toliko, kot je, Vinčić je imel svoje težave, tudi Pajenk. Udarila nas je tudi korona … A kar je bilo, je bilo, za nazaj se ne da več nič popraviti. Edina rešitev je, da se zdaj zaprejo v dvorano, mi pa bomo navijali, da bodo spet prišli na nivo, ki smo ga navajeni.

Govorimo o eni najkvalitetnejših reprezentanc na svetu, ne v Evropi, na svetu. To, kar imamo mi trenutno, upam, da bo tako ostalo še dolgo, nima noben ne svetu. Sam jih na svetovnem prvenstvu brez težav vidim kot kandidate za odličje, bo pa treba stopiti vsaj dva koraka naprej.

Če pogledamo tisti prvi turnir v Braziliji in zdaj zadnjega na Poljskem, težko govorimo o napredku v igri. Zdi se, da fantje niso naredili preskoka, kot so ga napovedovali, kot smo ga nenazadnje tudi vsi pričakovali. Kaj menite vi?

Vse, kar smo že zgoraj našteli je vplivalo na to, da nekega napredka v igri ni bilo. Tukaj si moramo naliti čistega vina. Nikakor ne moremo reči, da smo naredili korak naprej, so pa ga recimo Iranci, Japonci, … Spremljal sem vse tekme. Iran je s to mlado ekipo res napredoval iz tekme v tekmo, Japonci pa so me navdušili s to nepopustljivostjo in hitrostjo.

Tukaj so tudi Nizozemci, ki pa po mojem ne sodijo med osem, a so. Poleg naše reprezentance je zagotovo največje razočaranje Srbija. Tudi oni so dokaz, kaj se zgodi, ko ti manjkajo trije pomembni možje. Brez njih se tudi Srbi ne morejo kosati z najboljšimi.

Bili ste del strokovnega štaba Alberta Giulianija, predhodnika Marka Lebedewa. Kaj je krasilo vašo igro, kaj manjka tej? Igralci so isti …

To težko komentiram, ker me ni zraven. Lahko govorim za tisto obdobje. Fantje so delali, zmagovalo se je, vzdušje je bilo dobro. Sam vem, da je vzdušje tudi zdaj v redu, da se fantje razumejo, a kot smo že rekli, ko igra ne steče, ko pridejo porazi, vse skupaj izpade drugače, kot je v resnici.

Verjamem, da bodo po tem krajšem premoru, ko se vrnejo v dvorano, spet pokazali pravi obraz. Gre za prave profesionalce. Gre za ene najboljših igralcev na svetu. Verjamem, da si bodo spet zaželeli treninga, zmagovanja, … Po vsakem treningu morajo telovadnico zapuščati bolj samozavestni, srečnejši in verjamem, da bodo tako prišli tudi rezultati.

Vemo, da trenerji nočete komentirati drug drugega, a vseeno, kakšen občutek ste dobili pri Marku Lebedewu?

Nikakor nisem nekdo, ki bi ocenjeval delo selektorja. Ni ga treba ocenjevati meni, ne komu drugemu, najboljša ocena trenerjev je rezultat, ki ga v Ligi narodov žal ni bilo. Pri trenerjih je tako, da lahko delaš fantastično in ni rezultatov, lahko delaš slabo in imaš na koncu rezultat. Težko je, a na koncu, ko potegneš črto, štejejo le rezultati.

Najlažje pa je okriviti trenerja, ko ne gre, kajne? To ni le pri odbojki, to je v vseh športih.
Trenerski poklic je zelo krut. Pri sebi vidim, da je bilo najlepše, ko sem bil igralec, v glavi imaš le svoje naloge na igrišču, pri trenerskem poklicu pa je mnogo neprespanih noči in razbijanje glave. Sam nikoli ne bi na nobenega kazal s prstom, tako Lebedewu kot Sloveniji želim le najboljše, želim ji osvojitve odličja, na koncu pa bo rezultat tisti, ki bo marsikaj razkril.

Dotakniva se še mladega Roka Možiča, ki ga sami zelo dobro poznate. Trenirali ste ga pri Mariboru. Čeprav je mladenič res odbojkarski biser, lahko rečemo, da tokrat ni bil pravi. Pričakovali smo več, po drugi strani pa je težko reči, da je kdorkoli res blestel.
Možič je bil v reprezentanci prvič v taki vlogi, a to ni izgovor, saj je imel tako vlogo tako v Mariboru kot v pretekli sezoni v Veroni. Zdi se, da po tisti poškodbi, ki jo je staknil po koncu klubske sezone, še ni pravi. Dejstvo pa je, da vsi vemo, da je Rok sposoben dati še veliko več. Ne govorim, da je bil slab, vendarle govorimo o 20-letnem fantu. Odigral je dobro, a vsekakor to ni bil pravi Rok, saj vemo, česa je sposoben.

Ko se je vrnil Klemen Čebulj, se je moral Rok Možič usesti na klop. Kakšno sporočilo je to za igralca, ki po tako vrhunski sezoni v Italiji, dobi občutek, da je dovolj dober le za tekme proti denimo Kitajski in Avstraliji, ko pridejo pomembnejše tekme, pa bo moral čakati na klopi. Kako gledate na to?

Tudi ostale reprezentance so začele z eno postavo, končale s povsem drugo. Sam sem zagovornik, da si fantje po napornih sezonah vzamejo dodatne dneve za počitek. Gre za povsem normalno in človeško stvar, a ko se začne ‘malo ja, malo ne’, lahko zelo hitro pride do slabe volje.

Žal nisem tam, nimam informacij, ne vem, kako so se dogovorili, kako so razdeljene vloge, glavni cilj pa je zagotovo svetovno prvenstvo. Če so se tako dogovorili, moramo to spoštovati. Sam delam drugače, tam smo od prvega dne do zadnjega skupaj, a to je klubska odbojka, ki je nekaj povsem drugega kot reprezentančna. Morate vedeti, da lahko klubske sezone trajajo tudi do maja, nato si čez nekaj dni že v reprezentanci, kjer si recimo vse do sredine septembra, nato pa te ponovno čakajo klubske obveznosti. To ni lahko. Tako ni le eno leto, eni igralci to počnejo že več kot 15 let.

Ulica je govorila tudi o možnosti, da bi lahko selektor poizkusil s takoimenovanim trikotnikom, da bi igral s tremi sprejemalci – Tine Urnaut, Klemen Čebulj, Rok Možič. A tukaj je odlični Tonček Štern …

Zagotovo je tudi trikotnik ena izmed možnosti, a kot ste rekli, tukaj je Tonček, ki za mene spada med najboljših pet korektorjev na svetu. Tukaj sta Vinčić in Ropret, ki sta zame najboljša podajalska dvojica na svetu, Jani Kovačič vemo, kam sodi, gre za vrhunskega libera, da ne govorim o Kozamerniku in Pajenku, vseh 14, ki so bili tukaj, so vrhunski.

Gre res za najboljše igralce na svetu, ki jih bo potrebno ponovno združiti, da bo spet Slovenija zadihala kot eno. Trenerski štab ima ob taki kakovosti veliko opcij, tudi omenjeni trikotnik, morali bodo najti tisto pravo kombinacijo.

Do začetka svetovnega prvenstva je še mesec in pol, kaj bo treba storiti, da bomo v Stožicah spet gledali pravo Slovenijo?
Kot smo že rekli in kot so sami povedali igralci, zapreti se bo treba v dvorano in delati. Dobro je, da se zavedajo, da igra v VNL ni bila prava, da bo treba nivo igre dvigniti vsaj za dve letvici. Dvorana je rudnik, kjer se dela in dela, svetovno prvenstvo bo doma, kar je še dodatna motivacija, nikakor se ne bojim, da bomo čez dober mesec spet gledali pravo Slovenijo.

Polne Stožice niso šala za nobenega nasprotnika …
Točno tako, sam sem to že doživel. Polne Stožice te nesejo, da pokažeš še več, kar imaš v rezervoarju. Ob tem pa niso le Stožice, Slovenija ima tudi kvaliteto. Vem, kaj ti fantje zmorejo, česa so sposobni, zato verjamem v odličje. Mogoče je to pritisk, a v športu je vedno prisoten. Vsi verjamemo v naše odbojkarje, tudi Odbojkarska zveza. Če ne bi, ne bi organizirala največji odbojkarski turnir na domačih tleh. V Stožicah opravimo prvi del, nato pa se gre še na Poljsko po medaljo. Ne dvomim, da ne bi fantov na trgu v Ljubljani pričakali kot kralje.

Ste veliki optimist, že celoten pogovor omenjate odličje.
Vsekakor, fante poznam kot lasten žep. Povedal sem, kaj zmorejo, kam sodijo, najpomembnejše je pa to, da si fantje tudi želijo priti do vrhunskega izida. Če si ne bi želeli, ne bi bili v reprezentanci, ampak bi z mano sedeli na morju. Fantje niso pozabili igrati odbojko, verjamem, da bomo čez dva meseca spet lahko govorili o odbojkarski pravljici.