Čeprav jo trenira oče, na poti do ciljev ne želi olepšav

Foto: Aleš Fevžer

Za slovensko olimpijsko reprezentanco so bile tretje evropske igre najuspešnejše do zdaj. Športniki in športnice iz sončne strani Alp so osvojili 13 kolajn (od tega štiri zlate), pri čemer so jih v skupno zbirko največ prispevali smučarski skakalci in kikbokserji – oboji po štiri. Med zadnjimi je blestela predvsem mlada Tyra Barada, z zlato in srebrno kolajno najuspešnejša Slovenka na Poljskem.

V nedeljo končana tretja izvedba evropskih iger je veliko zadovoljstva v Sloveniji prinesla predvsem v smučarsko-skakalni in kikboksarski tabor. Oba sta namreč osvojila po štiri kolajne, v obeh pa sta blesteli tekmovalki, ki sta oziroma šele bosta v tem letu dopolnili polnoletnost. V Zakopanah je z dvema srebrnima kolajnama in eno bronasto kolajno navdušila Nika Prevc, v Myslenicah pa je svoje mojstrstvo pokazala Tyra Barada.

Komaj 18-letna Mariborčanka, hčerka ustanovitelja in vodje športnega centra Barada v štajerski prestolnici Tomaža Barade, sicer tudi nekdanjega podpredsednika Olimpijskega komiteja Slovenije, je na zadnji dan iger najprej osvojila srebrno kolajno v borbi na točke, malo pozneje pa v disciplini lahkega kontakta do 50 kilogramov tekmovala še bolje in stopila na najvišjo stopničko. V obeh primerih ji je družbo delal oče, tudi trener. Da se je prva julijska nedelja za Tyro končala sanjsko, pa ji je na zaprtju iger pripadla še čast nošenja slovenske zastave.

“Najprej je treba opozoriti, da je bila edina, ki je osvojila kolajno v dveh disciplinah v kickboksu. Lahko povem, da me je bilo kar strah njenega nastopa glede na njena leta, saj je normo za evropske igre dobila šele lanskega decembra, ko je prvič nastopila na članskem evropskem prvenstvu. Zaradi njenih rezultatov so bili pritiski na igrah kar veliki. Prisoten je bil strah, da bi v tem ključnem trenutku odpovedala, a je suvereno opravila z obema kategorijama. Kar je naredila, je res vrhunski rezultat,” je bil navdušen Tomaž Barada, v objemu katerega je njegova hči proslavila velik uspeh. Nekaj dni po velikem uspehu pa je obetavna Štajerka zbrala misli za Sportklub.

Kako se najuspešnejša Slovenka pravkar končanih evropskih iger počuti po nekaj prespanih nočeh?

Prihajam k sebi kljub bolečinam, ki jih imam zaradi borbe. Počasi se zavedam svojega uspeha, ampak res počasi. Prvič sem se tega zavedala, ko sem stala na stopničkah in so zaigrali slovensko himno. Potem pa se je vse še stopnjevalo. Ko sem spet doma, pa takoj nazaj na trening, kot da se ni nič zgodilo. (smeh)

V izjavi po podelitvi ste dejali, da ste takoj po borbi, ko ste stekli v objem očeta, in na stopničkah doživeli najlepše občutke v življenju. Jih lahko podoživite?

Takoj, ko je ura odbila konec tretje runde, sem se samo obrnila k trenerjema in jima ’letela’ v objem. Vse mi je odleglo, ves trud se je poplačal. To je bil najboljši občutek, ki sem ga do zdaj doživela. Nato pa še na podelitvi, ko so poklicali moje ime in zraven še lepo povedali, da sem zmagovalka evropskih iger. Da sem spisala zgodovino z zlato kolajno. Ko sem jo prejela, sem jo srčno poljubila in držala z obema rokama. Takrat sem res začutila olajšanje, ki ga prej še nisem.

Tyro so po zmagi večkrat premagala čustva:

Foto: Aleš Fevžer

Foto: Filip Barbalić

Foto: Aleš Fevžer

Foto: Filip Barbalić

Koliko vas je srebrna kolajna v borbi na točke (point fighting, op. p.) razbremenila za finale lahkega kontakta, ki ste ga nato dobili?

Kategorije kickboksinga na točke sploh ne treniram, to na treningih izvajam zgolj za zraven. Vse skupaj je precej podobno taekwandoju, drugemu športu, s katerim se ukvarjam. Imam nekaj izkušenj in nekaj borb, a nisem imela visokih pričakovanj, zato je bil že finale zelo dober rezultat. A takšna, kot sem, nisem zadovoljna, če ne zmagam. Poraz me je potrl. Nisem bila razočarana, a tudi vesela ne. Sem si pa dokazala, da se znam hitro pobrati, kar je v športu zelo pomembno. Ni važno, kolikokrat pademo, ampak kolikokrat se poberemo. To sem izkoristila v svojo korist, nato pa sem si dokazala, da sem zmožna osvojiti zlato v kategoriji lahkega kontakta, za katero sem bila prepričana, da mi pripada. Res sem ponosna nase. Za marsikoga bi bilo težko, lahko bi me še bolj potrlo in bi se zaprla vase, ampak sem storila ravno obratno. Ko sem stala na drugi stopnički in gledala zmagovalko, sem dobila dodatno motivacijo. Za to sem res trdo trenirala in vedela sem, da bom nekaj minut pozneje stala tudi na najvišji stopnički zmagovalnega odra.

S tega vidika je bilo torej bolje, da sta bili obe finalni borbi na sporedu isti dan?

Zagotovo.

Kako bi laiku razložili, kakšna je razlika med obema disciplinama, torej med borbami na točke in borbami lahkega kontakta?

V bistvu je zelo drugače. Pri lahkem kontaktu je tempo precej višji, uporablja se več različnih udarcev. Več je pravega boksa in pravih, udarjenih udarcev. Pri borbi na točke hitre točke niso velikokrat zadete, pomembno je, kdo prvi zadane oziroma kaj sodniki kot prvo vidijo. Tehnika je povsem drugačna, hitrejša. Moraš biti zelo zbran, v nasprotnem primeru lahko zamudiš ključno sekundo in izgubiš točko. Po vsaki točki se borba tudi prekine za nekaj sekund, nato se nadaljuje.

Na evropskih igrah ste bili najmlajša med vsemi tekmovalkami. Tekmice imajo več izkušenj. Kje pa je vaša glavna prednost in kaj se da še popraviti?

Ker sem bila najmlajša med vsemi, sem bila verjetno tudi najbolj zagnana in najbolj lačna uspeha. Vem, da sem najbolj garala, se največ odrekala in najbolj trenirala. Sploh v svoji kategoriji (do 50 kg, op. p.). Vedno je možnost napredka, udeležujem se čim več tekem, da bi dobila čim več izkušenj. Zagotovo lahko še marsikaj popravim, to pa bo zdaj stvar analize po tekmovanju.

Vaša družina je tako po očetovi kot mamini zaslugi zelo povezana s kikboksom. Kaj pa je vas navdušilo za ta šport?

Kot otrok sem začela z gimnastiko, ki sem jo trenirala od petega do desetega leta. Takrat so mi trenerji rekli, da na tekmovalnem ne bo več veliko iz mene, da morda nisem najbolj za ta šport. Vseeno sem se želela ukvarjati z nečim športnim. Enkrat sem šla spontano, ne da bi me kdo doma silil, zraven na tekmovanja v kickboksu. Doživela sem občutek pripadnosti, v klubu so me zelo lepo sprejeli. Ekipa, ki je takrat trenirala, me je prepričala v ta šport. In njihova skupnost, da nečemu pripadaš. To je bil razlog, da me je potegnilo.

Na treningih vas vodi oče Tomaž. Kakšen je vajin odnos, je zaradi sorodstvene vezi včasih še bolj strog do vas?

Najin odnos je profesionalen, včasih je morda res bolj strog. Ampak to me ne moti, saj sem perfekcionistka glede svojega dela in treningov, zato ne iščem krajših poti ali olepšav. Odnos je zelo pošten in korekten tudi do ostalih, meni pa tudi ugaja, takšen kot je.

“Na takšnih tekmovanjih pa tudi drugače na treningih ji ne dajem prednosti ali pa drugačnega pogleda kot ostalim. Za vse enako skrbim, tudi nobene drugačne taktike nimam zanjo, niti kakšnih zunanjih ali čustvenih zadev. Velikokrat mora delati še več kot ostali. Mislim, da sem včasih bolj strog do nje, da od nje zahtevam malce več, čeprav je moja hči. A je sama perfekcionistka, saj ima visoke cilje, h katerim strmi. Je pa res, da so po osvojeni kolajni zraven prišla še čustva kot starša,” pa je o odnosu do hčerke v dvorani in na tekmah za Sportklub povedal Tomaž Barada.

Kako športne obveznosti usklajujete z gimnazijskim izobraževanjem?

To leto je bilo še posebej naporno zaradi splošne mature. Šola mi sicer prinese ogromno stresa, a tu gre ogromna zahvala III. gimnaziji Maribor, da sem lahko v športnem razredu. To mi je olajšalo stvari, da sem lahko bolje izpeljala vse skupaj. Pomembno je, da si vzamem čas za organizacijo. Mislim, da sem dovolj organizirana, zato mi je tudi to uspelo. Sledim postavljenim ciljem.

Po koncu srednje šole pa po izobrazbo poklicne trenerke?

Zaenkrat se bom vpisala na fakultetno smer športno treniranje, ko se bom približevala koncu športne kariere, pa morda še kaj več. Mogoče magisterij iz športne psihologije ali športnega menedžmenta. Zagotovo se bom izobrazila tudi pozneje. Zaenkrat, ko sem aktivna, pa se bom poglobila v treninge.

Kaj pa kratkoročni cilji do konca sezone? Septembra svetovno prvenstvo v taekwondoju, novembra še v kikboksu.

Ja, najprej malo počitka, nekaj lahkotnih treningov, nato pa se začne zares. Z novimi cilji.

Tyra Barada Urška Gazvoda Tina Baloh — Tyra Barada v družbi Tine Baloh (levo) in Urške Gazvoda (desno). Foto: Aleš Fevžer

In kakšni bodo ti cilji?

Rezultatsko si želim na članskem svetovnem prvenstvu v taekwondoju zmagati. Obenem pa si želim napredovati v lastni borbi, da bi lahko kot oseba lahko rasla. Že zdaj vidim napredek v primerjavi z lanskimi tekmovanji. Želim biti boljša od sebe. Če lahko premagam samo sebe, je en cilj že dosežen.

Kikboks ni del olimpijskega programa. Je vaš cilj, da se uvrstite na olimpijske igre v taekwondoju?

V Parizu prihodnje leto kikboksa še ne bo, je pa bil izbran med zadnje štiri športe, ki imajo možnost za uvrstitev v program OI 2028 v Los Angeles. Upam, da se to uresniči. Vedno imam rada višje cilje, sanje vsakega športnika so, da se uvrsti na olimpijske igre. Če se bo to zgodilo, bom res srečna.