Laver, Borg in Sampras danes ne bi bili uspešni. Res?

Kolumna 19. Okt 202215:59 4 komentarji
Elitna druščina skupaj v Wimbledonu: Od leve proti desni Borg, Sampras, Federer in Laver; Foto: Guliverimage

Kolumna teniškega komentatorja Sportkluba in trenerja Petra Pevca.

Kaj se zgodi, če se z mislimi podamo v preteklost, si pogledamo, kako se je igralo nekoč, s čim so dominirali najboljši v določeni eri, zakaj so bili prav oni najboljši. Vedno znova pa ugotovimo, da so tisti, ki so pisali zgodovino, poleg izjemnih fizičnih sposobnostih izstopali predvsem v tem, kako dobro so se znašli v mentalno težkih trenutkih.

Kaj sploh je mentalno zahteven trenutek? To pri tenisu večinoma ni le ena sama točka, ampak del dvoboja, kjer tekmeca začutita, da se dvoboj lomi, da je nasprotnik negotov oziroma v naletu. Teh situacij je pri tenisu kar nekaj, saj igre ne omejuje čas, ampak ta poteka, dokler ni osvojena zaključna žogica.

Prav gotovo ste se mnogokrat ob gledanju prvakov vprašali, kako lahko dosežejo takšno točko v tako napetem trenutku. Osnova so vsekakor trdo delo, jasen cilj in solidne motorične sposobnosti. A takšnih je v tenisu na tisoče. Kaj pa loči dobre od izjemnih? Predvsem trdno prepričanje vase in v svoje cilje.

Velikokrat sem kot trener videl igralce, ki so bili samozavestno bahavi, a to je bil strah, to ni bilo tisto slepo prepričanje vase, da je tvoj tenis najboljši, da niti za trenutek ne podvomiš vanj. To je umetnost, to je nekaj kar poznamo, a le redko sami začutimo in to je tisto, kar šampione loči od ostalih. Pri večnih šampionih pa izstopata tudi svojstven stil igranja in povsem svoja pot. Zato ne preseneča, da ob sprehodu skozi različne ere ne naletimo le na izjemne teniške igralce, temveč tudi na revolucionarje.

Čas je, da se vrnem k naslovu, ki sem ga prevečkrat slišal s strani nevednežev. Da, Laver, Borg in Sampras bi bili na vrhu, ne glede na to, v kateri eri bi bili rojeni. Jasno je, da bi svoj tenis prilagodili trenutnim trendom, a še vedno bi bili izjemni. Prepričan sem o tem, da bi se tudi člani velike trojice odlično znašli z lesenimi loparji, ker čar izjemnosti ni v loparju, struni, žogici ali hitrosti podlage, temveč v peščici, ki res verjame in je pripravljena dati vse, da svoj potencial izkoristi.

Veliko ljudi sanja, a le redki si sploh upajo slediti svojim sanjam in neizprosno verjeti, da jih bodo dosegli.

Kakšno je tvoje mnenje o tem?

Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje