Najbolj znana nesreča v zgodovini, iz katere je prišel olimpijski prvak

Richard Norris Williams. FOTO: Profimedia.

Olimpijski spomin na ameriškega teniškega igralca Richarda Norrisa Williamsa, ki je preživel potop Titanika leta 1912 in 12 let pozneje v Parizu osvojil zlato olimpijsko medaljo.

Richard Norris Williams se je leta 1891 v Ženevi rodil ameriškima staršema, ki sta se, zavoljo očetovega podjetniškega življenja, preselila v Švico. Tam se je, ko je bil star 12 let, pod budnim očesom očeta tudi začel ukvarjati s tenisom in takoj pokazal talent.

V mladinskih selekcijah je turnirje dobival enega za drugim in bil leta 1912, ko se je zgodila ena od največjih, zagotovo pa najbolj slovita ladijska nesreča, v teniškem svetu že uveljavljeno ime. Leto pred tem je zmagal na odprtem prvenstvu Švice.

Leto za tem se je vpisal na Univerzo Harvard v Cambridgu in aprila 1912 tja odpotoval v spremstvu očeta. In se vkrcal, kot se je izkazalo le nekaj ur pozneje, na verjetno največkrat omenjeno nesrečo v zgodovini, o kateri so snemali dokumentarne filme, pesmi, pisali knjige in še marsikaj. V režiji Jamesa Camerona seveda tudi filmsko uspešnico, ki je bila nagrajena s kar enajst oskarji in tragediji dala dodatne dimenzije.

3D rekonstrukcija Titanika. FOTO: Profimedia.

Titanik, najbolj znana ladijska nesreča od vseh

Na Titanik, takrat največjo čezoceansko ladjo na svetu, ki je na pot proti New Yorku iz Southamptona v Veliki Britaniji krenila 10. aprila, sta se oče in sin Williams vkrcala v pristanišču Cherbourg na severozahodni obali Francije.

Po štirih dneh plovbe, v noči s 14 na 15. april, je mogočna ladja trčila v ledeno goro. Uradno se je trk zgodil 14. aprila ob 23:40, ladja pa je na dno Atlantskega oceana potonila 15. aprila ob 2:20.

Ko je počilo, je bil Williams v družbi svojega premožnega očeta v prvem razredu, za katerega sta odštela pravcato bogastvo (nekaj tisoč ameriških dolarjev, kar je v primerjavi z današnjim časom takrat pomenilo še približno 30-krat več).

Po trku – ko je postalo jasno, da je vrag vzel šalo, na ladji pa je zavladala panika – sta se povzpela na palubo in na poti do tja rešila prestrašeno žensko, ki je bila ujeta v eni od sob. To naj bi, s tem da je razbil okno, naredil prav takrat 21-letni Williams.

Karta a usodno vožnjo Titanika. FOTO: Profimedia.

Skočila sta v ledeno mrzli ocean, oče ni preživel

Potem sta skočila ne v rešilne čolne, saj so jih v paniki že pometali v vodo, nekatere kar prazne, ampak naravnost v ledeno mrzli ocean.

“Nisem bil dolgo pod vodo. Ko sem prišel na gladino, sem takoj odvrgel velik krznen plašč in čevlje. Potem sem približno 20 metrov stran zagledal nek plavajoč predmet in zaplaval v njegovi smeri. Prijel sem se za čoln, na katerem se je gnetlo kup ljudi,” je pozneje dogodke iz tragične noči opisoval Williams, ki očeta ni več videl. Nanj je namreč padel del dimnika in ga ubil.

V na pol potopljenem čolnu, na katerega je splezal se je gnetlo več kot 30 ljudi, ki jim je voda segala do pasu. Ko jih je tri ure pozneje prišla iskati reševalna ladja Carpathia, jih je bilo živih le še enajst. Preostali so zaradi ozeblin umrli, tako kot večina 2224 potnikov, ki so bili na krovu Titanika. Williams je bil eden od uradno 706, ki so preživeli.

Zdravnik je bil prepričan, da bo izgubil obe nogi

Williams je imel hude ozebline, grozilo mu je, da mu bodo amputirali obe nogi. “Ne, gospod. To nikakor ne bo šlo. Noge bom potreboval,” naj bi jezno odvrnil zdravniku, ki mu je sporočil slabo novico, in v naslednjih dneh naredil vse, da se to ne bi zgodilo.

V naslednjih štirih dneh, kolikor je trajala plovba do New Yorka, je Williams vsaki dve uri hodil po krovu ladje in skušal poskrbeti, da se je cirkulacija vrnila v njegove noge.

Uspelo mu je. Že po nekaj tednih je – z vidnimi ozeblinami – stal na teniškem igrišču in zaigral na turnirju Longwood Bowl v Bostonu.

Še precej bolj neverjeten pa je bil podatek, da je na drugi strani mreže takrat stal Karl Howell Behr, takrat že zelo uveljavljen teniški igralec, finalist odprtega prvenstva ZDA 1906, ki je bil prav tako na krovu Titanika in reševalne ladje Carpathia.

Kako se je dvoboj razpletel, niti ni pomembno, a dodajmo, da ga je s 3-2 v nizih po velikem preobratu (zaostajal je že z 0-2) dobil šest let starejši Behr.

Dve leti pozneje sta se udarila še v četrtfinalu OP ZDA, takrat je zmaga s 3-0 v nizih pripadla Williamsu, čigar teniška kariera je bila v vzponu, medtem ko se je Berhejeva počasi približevala koncu.

Vmes se je boril v prvi svetovni vojni

Williams, ki je bil vmes poslan tudi na bojišče v Franciji v prvi svetovni vojni, je tistega leta na najmočnejšem teniškem turnirju v ZDA šel do konca in osvojil prvi naslov na turnirjih velike četverice.

Drugega je dobil dve leti pozneje in dvakrat, v letih 1925 in 1926, zmagal tudi v dvojicah. Vmes je, leta 1920, v dvojicah šel do konca tudi na slovitem teniškem turnirju v Wimbledonu.

Trenutek, po katerem je postal nesmrten, pa se je zgodil leta 1924, na olimpijskih igrah pred natanko stotimi leti, ki so, tako kot bodo letos, potekale v Parizu.

V Francijo je pripotoval s 33 leti in na igrišča Colombesa najprej stopil v posamični konkurenci. Prišel je do četrtfinala, v katerem ga je s 3:1 v nizih premagal Francoz Henri Cochet, ki se je pozneje ustavil šele v velikem finalu.

Tudi v konkurenci moških dvojic se je ustavil v četrtfinalu. Skupaj z Watsonom Washburnom ga je po triletju (6-4, 9-11, 4-6, 6-4, 4-6, 4-6) ustavila južnoafriška dvojica, ki sta jo sestavljala Jack Condon in Ivie Richardson.

Arhivska fotografija iz olimpijskega finala. FOTO: Profimedia.

V Parizu je postal nesmrten

V mešanih dvojicah pa je Williams zaigral z rojakinjo Hazel Hotchkiss Wightman, ki je imela v tistem času že olimpijski naslov. Osvojila ga je v ženskih dvojicah skupaj z zmagovalko posamičnega turnirja v ženski konkurenci Helen Wills Moody.

Williamsu in Wightman v prvem krogu ni bilo treba nastopiti, saj sta Francoza Suzanne Lenglen in Henri Cochet nastop odpovedala. Naslednje tri dvoboje sta Američana dobil in se v velikem finalu, ki je bil na sporedu 21. julija, za olimpijsko zlato pomerila proti rojakoma Marionu Jessupu in Vincentu Richardsu, ki je v Parizu osvojil posamični naslov v moški konkurenci.

Z njima, malce presenetljivo, nista imela težav. Zmagala sta s 6:2 in 6:3 ter se ekspresno veselila naslova, ki je Williamsa zasidral med najbolj nepozabne olimpijske zmagovalce.

Če na turnirju ne bi nastopal s poškodovanim gležnjem, pa bi morda šel do konca tudi v preostalih dveh konkurencah. “Popolnoma zaslužen olimpijski naslov za Williamsa. V posamični konkurenci zaradi zvina gležnja ni mogel pokazati vsega, kar zna. Če bi bil zdrav, bi zelo možno zmagal tudi tam,” je po finalu zapisal uradni kronist olimpijskega dogajanja v Parizu leta 1924 Frantz Reichel.

Finalist Wimbledona, dvakratni zmagovalec OP ZDA

Williams, ki je bil na svetovni teniški lestvici nenehno med najboljšo deseterico med letoma 1912 in 1914 ter 1919 in 1923, med letoma 1912 in 1925 pa vseskozi med najboljšimi desetimi ameriškimi teniškimi igralci, je bil istega leta tudi finalist v posamični konkurenci v Wimbledonu. V letih 1925 in 1926 je še dvakrat zmagal na OP ZDA, obakrat v konkurenci dvojic.

Kar petkrat – v letih 1913, 1921, 1923, 1925 in 1926 – je Williams z reprezentanco ZDA osvojil Davisov pokal, leta 1957 pa je bil sprejet v teniško Hišo slavnih.

“Ko je bil v formi, je bil nepremagljiv. Za tenis je bil bolj nadarjen od Billa Tildna,” so o Williamsu nekoč zapisali pri New York Times.

Američan Bill Tilden je eden najboljših v teniški zgodovini. Osvojil je kar deset turnirjev za grand slam v posamični konkurenci. Sedemkrat je bil najboljši na OP ZDA in trikrat v Wimbledonu.

Williams, ki se je po koncu kariere ukvarjal s financami in živel v ZDA, je umrl v Philadelphii leta 1968. Star je bil 77 let. Za sabo je pustil štiri otroke.