Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
ULEB Eurocup
NBA
Slovenija
Turška liga TBL
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
V letošnji sezoni smo med srečanji francoskega teniškega asa Gaela Monfilsa na tribunah pogosto opazili znan obraz. Enega izmed najbolj atraktivnih teniških zvezdnikov je v roke (dobesedno) vzel Slovenec Blaž Kamin, ki je pred tem deloval v vlogi fizioterapevta Aljaža Bedeneta. Po spletu okoliščin je dobil priložnost za dokazovanje in učenje od nekdaj 6. igralca svetovne teniške lestvice ATP. Z Grosupeljčanom smo se pogovarjali o življenju na turneji, zakulisju najbolj znane teniške zakonske zveze Monfils-Svitolina, značaju njegovega varovanca in vlogi fizioterapevta v ekipi.
Blaž Kamin ima pri dopolnjenih 30 letih največje stvari svoje fizioterapevtske kariere skoraj zagotovo še pred seboj, a bi že sedaj lahko napisal debelo knjigo prigod.
Je fizioterapevt s specialnimi znanji na področju manualne terapije ter inštrumentalne fizioterapije in trenutno deluje v zasebni kliniki v Grosuplju. V preteklosti je sodeloval z ženskim odbojkarskim klubom Calcit Kamnik, rokometnim klubom Krim ter najboljšim slovenskim teniškim igralcem Aljažem Bedenetom, njegova največja športna strast pa je košarka.
Priznal je, da mu vez z Monfilsom odpira marsikatera vrata in da so ga določeni igralci pocukali za rokav ter ga pobarali, če bi po koncu kariere francoskega veterana morda potoval z njimi. Naključje je hotelo, da smo se z Blažem pogovarjali ravno na večer, ko si je njegov varovanec med ekshibicijo v Londonu (Ultimate Tennis Showdown) zvil gleženj. “Hoja po robu. Bomo vse to ‘zrihtali’,” je na to brezskrbno pripomnil Kamin.
Blaž, kdaj ste začeli sodelovati z Gaelom Monfilsom in kako je do tega sodelovanja sploh prišlo?
Povezal naju je Aljažev bivši agent John Morris, ki je zastopnik Monfilsove žene Eline Svitoline. Začela sva maja. Že pred tem so bili odnosi z Morrisom dobri, kar je seveda pozitivno vplivalo na trenutni razplet. Ko se je Aljaž upokojil, ga je John kontaktiral ter povprašal glede moje razpoložljivosti. Aljaž me je, hvala bogu, priporočil (smeh).
Monfils je bil v sezoni 2023 najstarejši zmagovalec turnirja ATP (37 let).
Torej ste se z njim poznali osebno?
Ne. Veste, ti veliki igralci se teniškemu cirkusu raje umikajo v zasebnost. Imajo veliko število svojega osebja oziroma spremstva ter je za njih dobro preskrbljeno. Le za tekmo in trening gredo ven, drugače pa ostajajo v hotelu. Zgodil se je Dunaj 2019, ko sta potem Aljaž in Gael v četrtfinalu igrala med seboj.
Uf, tega se pa spomnimo. Organizatorji so na digitalnem zaslonu namesto slovenske uporabili zastavo domobrancev.
No, takrat je Gael gladko zmagal, kasneje prišel do finala. Po koncu Aljaževe kariere sem si rekel, da se umikam iz tenisa, razen če pride mimo kaj ekstremno zanimivega. Vzpostavil sem si posel tukaj, za stalno. Težko je biti fizioterapevt “na obroke”, tako za kliente kot tudi zame. Vsa odsotnost ter precej naporen urnik. Dogajalo se mi je, da sem po marčevskih mastersih v ZDA prišel domov z utrujenostjo zaradi časovne razlike in skoraj zaspal nad masažno mizo.
Kot da bi se slovenščine učil v Fužinah
Popeljite nas nazaj v tisto obdobje, ko sta z Gaelom začela.
Res zanimivo naključje. Letos maja se mi je oglasil znanec in me poprosil, da med njegovim enomesečnim potovanjem po Aziji pridem k njemu v Pariz ter malo popazim na stanovanje in zalijem rože. Ker gre za meni ljubo mesto in ker obožujem francoščino, sem takoj privolil. Od nekdaj sem si govoril, da bi najraje delal s Francozom, da bi se ob delu učil jezika. Vseeno za zdaj komunicirava še v angleščini.
Pa znate francosko? Je od začetka delovanja z Monfilsom vaša francoščina kaj napredovala?
Nekaj malega obvladam, gre na bolje, a Monfils tako ali tako govori v slengu. Doma je iz neke pariške četrti, kjer jih verjetno še Francozi ne razumejo, ko se klapa pogovarja med seboj. To je tako, kot da bi se šel slovenščino učiti v vzhodno ljubljansko četrt Fužine. Veste kaj mislim? Gaelovi starši so z Martinika in Gvadelupa, kjer imajo svoj kreolski naglas. Francoski jezik se od te kreolščine razlikuje nekako tako kot hrvaščina od slovenščine.
Naključje je to, da ste klic za sodelovanje prejeli ravno takrat, ko ste se nahajali v domačem kraju vašega nadrejenega?
Da. Aljaž mi je sicer teden pred tem napisal sporočilo, če me zanima sodelovanje z vrhunskim teniškim igralcem, omenil je tudi finančno sliko. Dejal sem, da me zanima, a nisem vedel, za koga gre. Sprehajal sem se po Parizu, ravno sem šel pojest burger, telefon zazvoni, na drugi strani je bil John (Morris op.a.).
Dejal je, da ima zame službo sodelovanja s starejšim igralcem, ni smel povedati s kom. Hudomušno mi je namignil, da je potencialna stranka doma iz mesta, kjer se trenutno nahajam in da je bil nekoč med najboljših 10 na svetu. Šel sem brskat, kdo bi to lahko bil, pomislil sem na Richarda Gasqueta. Gaela si nisem predstavljal, sem si ga pa že med delovanjem z Bedenetom želel spoznati in biti v njegovi družbi. Opazil sem, da obožuje košarko kot jaz, deluje zanimiva osebnost, veliko se zafrkava, atraktiven je …
Večji od Novaka Đokovića
Želja se vam je uresničila.
Res je, nekaj minut kasneje me je poklicala neznana številka. Najprej sem pomislil, ali naj se sploh javim, da me ne kliče kakšen prevarant in mi bo takoj trgalo 900 evrov (smeh). Po oklevanju sem dvignil, oglasil se je Gael. Pomislil sem: ‘Hudo, super!’ Medtem, ko sem bil na hamburgerju, sva se menila, če se ne motim, celo uro, tako da se mi je obrok vmes že popolnoma shladil (smeh).
Zakaj eno uro?
Zato, ker želi svojega sodelavca pred delom spoznati do potankosti. Si predstavljate, da se prvič srečava in on ali jaz ugotoviva, da je polariteta med nama prevelika? Si predstavljate, da se prvič srečava in ugotoviva, da sva popolnoma neskladni osebnosti? Dejal mi je, da najino sodelovanje ni nikakršno naključje, trenutno sem v Parizu, sodelovati bova začela med Roland Garrosom v Parizu, glavni cilj so olimpijske igre v Parizu 2024. Imel sem občutek, da si je želel res prav mene. Tudi potem sva po telefonu govorila vsak dan.
Torej ste v ekipi od pariškega Grand Slama in tiste famozne tekme proti Sebastianu Baezu, ko je na koncu Gael komaj hodil po igrišču, si hlačnice vlekel navzgor in z grimasami komuniciral s publiko, potem pa naslednji dvoboj le še brez boja predal?
Točno. A predal ni zaradi bolečih nog, temveč zaradi natrganine v zapestju, zaradi česar je moral izpustiti skoraj celotno poletje. Srečanje je potekalo na razprodanem stadionu Philippe Chatrier. Če tega ne vidiš v živo, težko dobiš občutek, a Gael je res izjemna zvezda. Gre za zvezdnika v svetovnem merilu, v Franciji je “vau”, v Parizu gre pa za športno božanstvo, primerljivo z Luko Dončićem pri nas. Ko smo šli ob 22. uri zvečer na fotografiranje in so ga ljudje zagledali v osebnem vozilu, so mu začeli tolči po steklu, ljudje so se nagnetli naokoli. V Parizu je normalna, mirna večerja zanj praktično nemogoča. Niti Novak Đoković tam ne bi žel take pozornosti.
Če se ti kot teniškemu navdušencu karkoli splača iti pogledat, je to tekma Gaela Monfilsa na Roland Garrosu ali v Bercy na mastersu. Nogometno vzdušje! Med omenjenim srečanjem proti Baezu sem moral vmes skočiti do slačilnice po energijske gele. Med garderobami pri ledenih kopelih se je kar naenkrat zaslišalo “eksplozijo” navdušenja. Kot da bi prišlo do detonacije bombe, vse se je treslo. Kocine so mi šle pokonci.
Blaž Kamin med tekmo Monfilsa na pariškem mastersu:
Kako pa ste pristali v fizioterapiji?
Bil sem atletsko nadarjen. Že v sedmem razredu osnovne šole sem zabijal žogo skozi obroč. Zaradi eksplozivnosti sem šel v srednji šoli trenirat atletiko, v Grosuplju sem bil kot atlet deležen fizioterapije in takrat se mi je zadeva močno priljubila. Med študijem na ljubljanski fakulteti sem na lastno pest začel delati doma, vadil na prijateljih in družini, ustno izročilo deluje in kolega Marko Macuh, ki me je usmeril in je moj mentor, je zame našel službo pri odbojkaricah Kamnika.
Takrat sem postal odločen: to je zame! V bolnišnici se v tistem obdobju nisem ravno videl. Pri Calcitu sem preživel tri sezone, še vedno se pa zavedam, da mi do želene ravni manjka še kar veliko. Pa poglejmo, če Sokratov paradoks drži.
Konstantna hoja po robu
Še kakšnih 15 let nazaj so teniški igralci uporabljali fizioterapevte, ki jih je na tekmovanjih zagotavljala ATP oziroma WTA turneja. Danes je, vsaj na najvišji ravni, praktično nepredstavljivo, da si resen dejavnik, če nimaš svojega maserja. V primeru, da si ga lahko privoščiš, si boš prej poiskal fizioterapevta, ne pa mentorja ali kondicijskega trenerja, mar ne?
Odvisno od igralca. Pri nekaterih drži, da imajo s seboj na turnirju le partnerja in fizioterapevta. Ni malo takih. Če ti telo ne bo delovalo, ti niti trener ne bo mogel pomagati, zlasti v tistih primerih, ko so igralci starejši od 30 let. Dandanes si osebnega fizioterapevta igralci lažje privoščijo, saj ti nastopi v glavnem delu turnirjev velike četverice zagotovijo finančno mirnost, ki jo igralec potrebuje.
Je kakovost teh uradnih terapevtov za ATP/WTA toliko slabša?
Ni težava v kakovosti. Saj ste verjetno prebrali kaj o tej aferi, kako je Holger Rune letos dejal, da se nikdar več noče posluževati njihovih uslug, ker nikdar nimajo časa. Recimo, da ima turnir osem fizioterapevtov, na dan pa ti pod roke pride 100 igralcev. Sito je preozko, ne gre, predvsem pa te človek ne more tako dobro poznati, kot tvoj osebni maser. Poznati se moraš tudi sam ter jasno vedeti, kateri regeneracijski proces telesu najbolj ustreza. Predvsem pa te človek ne more tako poznati, kot tvoj osebni fizioterapevt, osteopat, maser. Gael recimo sovraži mraz ter posledično ledeno kopel, kar pomeni, da imamo kar težka pogajanja po vsaki tekmi (smeh). Meni, da je to za nas belce, rekoč: “Jaz grem raje nekaj dobrega pojesti, pogledal bom film, to je moja regeneracija.”
Sprejet v ozek Monfilsov krog zaupanja
Šport je postal študija, atleticizem. Včasih si moral imeti nekaj občutka, “šmek”, danes je, bolj kot kadarkoli prej, pomembna fizična pripravljenost.
Rekel bi, da je tenis konstantna hoja po robu. Tipaš, da ne bi padel čez. Govorim o tem, da si ves čas na limitu poškodbe, pa na meji, da boš zdržal psihološko, morda bo pa potovanj preveč in tega vidika ne boš več trpel, vse skupaj se ti bo zagnusilo. Pri igralcu moraš najti ravnotežje.
Na koncu Aljaževe kariere ste bili edini, ki je z njim potoval po turnirjih. S tem ste nekako – čeprav izšolan fizioterapevt – avtomatsko prevzeli vlogo trenerja. Koliko ste mu sploh pomagali glede same igre?
Glede tenisa ne morem svetovati nekomu, ki je že brez mene krojil svetovni vrh. Bil pa sem podpornik, prijatelj in kot fizioterapevt tudi nekakšen psiholog. Pri vseh pacientih je ta dejavnik zelo težko izločiti, saj se s stranko na mizi seveda veliko pogovarjaš. Kaj pa sploh je zdravje? To je neko popolno stanje duha, telesa in uma, zdaj se dodaja še okolje. Lahko bi rekli, da smo kot nekakšni detektivi “Sherlocki”, opazujemo ter raziskujemo kaj je narobe. Kot pri vsaki stvari pa te mora profesija veseliti, ne škoduje niti nekaj pameti in – zaradi celotnega biopsihosocialnega modela – tudi čustvene inteligence.
Predvidevali bi, da se vam je Gael prej “odprl”, kot pa Aljaž. Francoz ne velja ravno za najbolj zadržanega.
Z Aljažem sva potrebovala približno tri leta, da sva prišla na raven, ko mi je 100-odstotno zaupal. Nečesa se je potrebno zavedati, kot fizioterapevt imam specifično službo. Dotikam se kože strank. Ko pride, se mora zavedati, da se bo slekla, z njo si zaprt v nekem intimnem vzdušju, moraš mi nujno zaupati. Dotik je prenos energije, nekaterim je to preveč intimno. Vez mora biti res čvrsta, dobra. Z Gaelom sva po tekmi proti Baezu s terapijo začela ob 3. uri zjutraj, zaključila pa po četrti uri.
Najbolj neposreden človek na svetu
Tako dolgo v noč ste skupaj z njim. To pomeni, da se morate dobro razumeti tudi z njegovo ženo Jelino (smeh).
Seveda, smo v zelo dobrih odnosih, je zelo simpatično dekle in odlična gospodinja. Večkrat je na turnirjih sama skuhala hrano za osem ljudi, brez pomoči.
Kakšen je Gael kot oseba?
Gael je tipični predstavnik neposrednosti, vedno pove zadeve tako, kot si misli, ne ovinkari. Bil sem zraven, ko je vpričo mene trenerju Tillströmu zabrusil, da bi v nogometno ekipo raje vzel svojega debelega brata, ki nima pojma, kot pa njega. To mi je všeč, saj ves čas vsaj zelo dobro veš, pri čem si.
Kako se Gael rokuje s svojo enoletno hčerkico Skai?
Pozna se mu, da je to njegov prvi otrok, zelo je previden, sicer pa imata s Svitolino najeto varuško, tudi obe babici radi priskočita na pomoč. Zato je Gaelova mati tudi po turnirjih z njimi, da pomaga pri varstvu.
Ampak tudi na splošno ima Gael rad zelo številčno zasedbo v svojem delu tribune, da ni dolgčas. Na turneji se hitro lahko zasitiš istih obrazov.
Povsod odprta vrata
Kakšen je urnik za prihajajočo sezono?
Najprej gremo v Auckland na Novo Zelandijo, Gaelov agent Nicolas Lamperin je od tam, opravlja tudi funkcijo direktorja turnirja. Potem pa morda Brisbane in Odprto prvenstvo Avstralije. Dobro je, ker v 2024 do sredine avgusta ne brani praktično nič točk in se mu lahko uvrstitev le izboljša. Trenutno je okoli 70. mesta. To pomeni, da se mu tri četrtine sezone šteje samo v plus. Že ob začetku sodelovanja mi je dejal, da me je klical le zato, ker verjame v vrnitev med najboljših 40 na ATP lestvici. Manj ga niti ne zanima.
Kako lažje je za vas delovanje ob boku takšnemu igralcu, ki je zvezdnik svojega športa?
Razlika je očitna. Z Gaelom dobimo najboljša igrišča, najbolj ugodne ure, prevoze od in do terenov, dodatne sobe v hotelu. Ko sem bil z Aljažem, je bilo včasih že težko dobiti avto, dodatno sobo v nastanitvenem objektu sva lahko samo sanjala. To je nek drugačen svet. Kolikor kart prodaš na turnirju, takšna je obravnava. Tudi za moj razvoj je to bolje, saj se mi odpirajo vrata, spoznavam nove ljudi, ki v tenisu veliko pomenijo. To na dolgi rok močno pomaga.
Pereča tema na turneji ATP so različne žogice. Skoraj na vsakem turnirju različna znamka. Kako to vidite sami?
Problem sem imel možnost izkusiti v praksi, saj se je na zadnjih treh turnirjih v Stockholmu, na Dunaju in v Parizu igralo s tremi precej različnimi žogami. Predvsem težke, trde žoge, vplivajo na podlaht in s kompenziranjem posledično na ramo. Ko je žoga bolj vlažna je razumljivo tudi težja, pri nižji temperaturi ter posledično višji gostoti zraka je za isti projektil žoge potrebne več sile oziroma igralčeve moči. Kar pa na koncu meseca rezultira v višji napetosti mišičnih struktur, rame in podlahti. V praksi pa to pomeni, da je bil plan Gaelove terapije situaciji primerno prilagojen.
No, dali ste tudi velik pečat v svoj življenjepis. Vendarle se bo Monfils čez kakšni dve leti upokojil, potem pa se vam lahko ponudi nova priložnost s kakšnim mlajšim fantom. Nam se recimo kar sam od sebe ponuja mladi Arthur Fils.
Ne boste verjeli, da je prav on letos pristopil do mene in me povprašal, če me zanima sodelovanje. Aljaž mi je dal vstopnico in me popeljal v ta svet, Monfils je nova odskočna deska.
Obstajajo takšni fantje, ki so zelo strogi do sebe. Takšni stalnega fizioterapevta ne potrebujejo?
Botic van de Zandschulp je recimo tak. On je po svoje nor, vsak dan uživa piščanca in riž, pred treningom se v telovadnici eno uro razgibava. Tak igralec mirno lahko preživi brez stalnega maserja in si ga s kakšnim drugim igralcem deli, ali pa uporablja te fizioterapevte na turneji. Gael želi imeti svojega in to takega, ki je del družine in te ves čas spremlja na treningih. So stvari, na katerih ne želi varčevati in v paradnega konja – svoje telo – vlaga.
Največji profesionalec med neprofesionalci
Zakaj se s trenerjem Tillströmom pogosto smejita, ko vaju režiser ujame med spremljanjem Gaelovih srečanj? O čem teče beseda?
Največkrat zato, ker si predstavljava, da se nasprotnikom ne ljubi več gledati, kako jim Gael ujame vsako žogo. Čakajo, da je vsega konec in gredo na kakšno pico (smeh). Tudi po finalu Stockholma je Rus Pavel Kotov prišel do mene in mi jadikoval: “Razen v podaljšani igri nisem storil niti ene same napake, pa še vseeno izgubil. Občutek je bil tak, kot da igram proti dvema nasprotnikoma.” Gael je res hiter, visok, ima dolge roke, res je težko parirati.
Ne le v tenisu. Pri njem ima človek občutek, da bi blestel praktično v vseh športih, ki bi se jih lotil.
Drži. Ko skače v vodo, dela salte in spirale, nogomet igra vrhunsko, v košarki ima nadzor nad vodenjem, žogo zabije z mesta, denimo v zabaviščnem parku nima smisla z njim tekmovati v metu na koš.
Naj dokončam zgodbo o začetku najinega sodelovanja. Ko sva se prvič videla, sem Gaelu zaupal, da sem v Lizboni že vplačal nek tečaj, zaradi katerega sem zdaj pognal skozi okno 1500 evrov, poleg tega sem tam rezerviral AirBnb. Dejal mi je, da je korekten in mi bo dal vsaj priložnost oboje dobiti nazaj. Dejal mi je: “Če v treh metih s sredine igrišča zadeneš koš, ti povrnem teh 1500 evrov, v primeru pa, da uspešno izvedeš deset zaporednih prostih metov, ti krijem še stroške nastanitve. Da ne boš rekel, da ti nisem ponudil priložnosti”. Zadel sem devet prostih metov, osmi je šel žal mimo. Pri metih s sredine igrišča pa sem imel nekaj smole, drugi se je odbijal na obroču in padel ven.
V preteklosti smo Gaela med odmori na tekmah videli piti kokakolo. Prav striktno športno življenje ni zanj. Lahko bi rekli, da je klasičen ‘uličar’ med teniškimi igralci.
Zelo rad ima gazirane pijače. Zase pravi, da je največji neprofesionalec med profesionalci, s čimer se popolnoma strinjam. Zelo strogo se drži določenih načel, v nek super ekstrem pa ne bo šel. Zvečer raje poležava, igra PlayStation. Sposoben se je tudi postiti cel dan, zato verjetno težav s preveč kilogrami verjetno tudi nikoli ne bo imel. Ne sme se ga utrujati z nekimi prehranskimi dodatki in beljakovinami, kreatinom. Ima pa srečo z genetiko, praktično nima maščobe, to je ena sama gora mišic. Ne daje se tenisu stoodstotno, ima pa zato toliko več časa. Ima veliko prijateljev, aktiven je na omrežju Discord, snema vloge, obvlada ogromno trikov s kartami, s čimer – moram priznati – je navdušil tudi mene.
LeBron in Kopitar sta njegova izbira
Torej njegovi konjički so kvartopirstvo, video igre, košarka … kaj še? Kje ga vidite po koncu profesionalne športne kariere?
Da. Po osvojenem turnirju bo rekel, da bo zdaj počival tri tedne. Sposoben je izginiti v Miami in tam igrati košarko. Zaveda se, da si bo odpočil glavo, ohranjal kondicijo, igral bo resno in se tam dobro preznojil. Pogosto se v Švici, kjer zdaj živi (Ženeva op. a.), z avtom ustavi ob javnih igriščih za košarko ter zaigra s popolnimi neznanci. To sproščenost mu je dala ulica. Ga pa zanima tudi fiskalna politika, kaj vlagati, kam vlagati. Po koncu teniške kariere ima že dogovorjeno službo v banki. V bistvu ga tri različne družbe snubijo za posel, vsi ga želijo imeti. V preteklosti, med počivanjem zaradi poškodbe, je v banki že opravil polletno pripravništvo.
Gre za enega izmed najbolj talentiranih igralcev, ki nikdar ni osvojil turnirja za Grand Slam. Verjetno temu botruje dejstvo, da ob sebi ni imel trenerja, ki bi mu postavil nek sistem.
On zna igrati vse, nima pomanjkljivosti, po drugi strani pa je večkrat poudaril, da je povsem pomirjen s tem, kar je dosegel. Večji del kariere je bil med petim in petnajstim mestom na svetu. Tudi za prihajajočo sezono planiramo vrnitev med najboljših 20, kjer mu je mesto. Na teh pozicijah imaš več kot dovolj denarja, ni pritiska. Ne pusti si, da bi mu kdo govoril kdaj bo igral, kaj bo igral.
Do kdaj namerava vztrajati?
Jelina ga spodbuja. Leto 2024 je pomembno zavoljo olimpijskih iger v Parizu.
Trn v peti
Monfils ima negativen rekord porazov. Z Novakom Đokovićem je v 19 srečanjih na turneji čisto vsakič k mreži prišel kot poraženec. Srba je ugnal le v mladinski konkurenci leta 2004, ko sta bila še najstnika, in istega leta še enkrat na peščenem futuresu v Bergamu.
Če bi lahko izbirali, koga bi izbrali za svojega varovanca. Naj vas ne omejujemo s tenisom.
No, vsekakor mi je tenis prirasel k srcu in bi v njem rad ostal. Ne moremo se pritoževati, na večini prizorišč je toplo, ni potrebno vstajati ob 5. uri zjutraj. Spoštujem LeBrona Jamesa, ob njegovih predstavah sem odraščal, tako da bi bil verjetno on prva izbira, od slovenskih asov pa bi izbral Anžeta Kopitarja. Karakterno se mi dopade, cenim vse njegove dosežke, imel sem tudi priložnost, da ga spoznam v živo. Je velikan svojega športa in bilo bi mi v čast sodelovati z njim, a res sem trenutno s svojim statusom zelo zadovoljen.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!