Aksel Lund Svindal na divjem življenjskem vrtiljaku

Aksel Lund Svindal. Foto: Profimedia

Njegova smučarska kariera je bila prežeta z uspehi, a tudi s številnimi poškodbami. Vselej se je vrnil in zmagoval. Tudi po tekmovalni upokojitvi mu življenjska pot ni bila postlana z rožicami. A zdi se, da se je tudi v novi tekmi, v kateri ne odločajo stotinke sekunde, norveški smučarski as Aksel Lund Svindal znašel za zmagoviti smučini.

“Komaj čakam, da mi bo ta malček nekje okrog septembra namenil petko,” je pred dnevi ob objavljeni fotografiji, ki prikazuje ultrazvok zarodka, na Instagramu zapisal nekdanji norveški alpski smučar Aksel Lund Svindal. Svoj delček so v poplavo čestitk prispevali tudi Mikaela Shiffrin, Tina Maze, Henrik Kristoffersen, Anna Veith … Pa v mnogih primerih ni šlo le za nagonski ali konformistični odziv, skladen s pravili vedenja na socialnih omrežjih. Delitev veselja tudi ni bila povezana le s tem, da bi verjetno v širši karavani svetovnega pokala stežka našli osebo, ki bi znala o danes 40-letnem Norvežanu povedati kaj slabega. Veljal je namreč za velikega profesionalca, vedro, komunikativno, priljudno in pozitivno osebo ter za nadvse spoštovanega šampiona v najbolj žlahtnem pomenu besede.

A sreča, ki jo Svindalu in njegovi življenjski sopotnici Amalie Iuel, sicer nekdanji dansko-norveški atletinji, specializirani za 400-metrski tek z ovirami, mnogi privoščijo, izvira tudi iz predhodnih zgodb. Ena takšnih se je uglednemu olimpijcu zgodila lani. Dobil je bitko z rakom. “Moški nismo dobri v pogovorih o zdravstvenih težavah. In včasih je ravno to tisto, kar morate storiti, da pridobite znanje ali da se odločite, da obiščete zdravnika,” je dejal septembra in pojasnil, da je začutil telesne spremembe, se odločil za obisk zdravnika in se kmalu soočil z diagnozo – rak na modih. “Hvaležen sem norveškemu zdravstvenemu sistemu in hvaležen za hitro odločitve,” je dejal po uspešni operaciji.

Operacije so ga sicer spremljale že v večjem delu kariere. “Pa saj niti nisem imel toliko poškodb. Res pa je, da so bile tiste, s katerimi sem se spopadel, hude,” je dejal pred koncem kariere leta 2019. Sklenil jo je v velikem in skorajda pravljičnem slogu, saj je na zadnji tekmi prišel do srebrne smukaške kolajne svetovnega prvenstva v Aareju. Do zlata sta ga ločili pičli dve stotinki sekunde oziroma vsega 54 centimetrov. A če bi iskal smučarja, proti kateremu bi na zadnji tekmi najraje izgubil zlato, bi nedvomno izbral njega. To je bil namreč njegov dolgoletni reprezentančni sotekmovalec, porok za kakovostne in tekmovalne treninge, ki so vodili k napredku, in odličen prijatelj Kjetil Jansrud.

Aksel Lund Svindal in Kjetil Jansrud. Foto: Profimedia

Slovo z naslovom svetovnega prvaka v kraljevi disciplini bi bilo resda še za odtenek bolj filmsko obarvano, pa vendarle ne gre spregledati, da je “kar nekaj” lovorik Svindal osvojil že pred tem. Pravzaprav gre za enega od tistih smučarjev, za katere radi zapišemo, da so osvojili vse, kar se je osvojiti dalo. Dvakrat je v zrak dvignil smučarski sveti gral, veliki kristalni globus za zmago v skupnem seštevku svetovnega pokala (2007 in 2009). Kar sedemkrat je sezono končal med najboljšo trojico, prejel pa je tudi devet malih globusov. Ob zavidljivem številu zmag (36) in stopničk (80) v svetovnem pokalu pa je vselej blestel tudi na velikih tekmovanjih. O tem dovolj zgovorno priča kar trinajst kolajn. Kar petkrat je bil svetovni in še dvakrat olimpijski prvak.

Do prenekaterih zmag in kolajn je prišel kot rekonvalescent. Že leta 2007, vsega nekaj mesecev po osvojenem globusu, je grdo padel na orlovem skoku na sloviti progi Ptice roparice v Beaver Creeku. Po poškodbah obraza, dimelj in stegna je bil kar leto oddaljen od tekmovalnih aren. Ob vrnitvi je zmagal prav na terenu, ki je bil zanj usoden. Vseeno bonusa poškodb s tem še zdaleč ni izpolnil. Leta 2014 si je na pragu sezone ob igranju nogometa strgal ahilovo tetivo in bil prisiljen v novo dolgotrajno rehabilitacijo. Dve leti pozneje si je ob padcu v Kitzbühlu hudo poškodoval koleno. Pa še kakšna odrgnina bi se nedvomno našla.

“Se zgodi,” je dejal ob eni od prvih poškodb. Kot bi v sebi videl triletnega fantiča, ki v smučarskem središču Geilo tudi skozi padce osvaja zakonitosti smučanja. In življenja. Le to ga je pogosto preizkušalo. Ko je bil star osem let, je ostal brez mame. Umrla je ob porodu, med katerih je umrl tudi Akslov brat. Posledično je odrastel hitreje od vrstnikov. In se morda pozneje tudi zaradi drugačnega otroštva in mladosti na sebi lasten način odzival ob preprekah. Slednje niso nikoli zatrle smučarske strasti, tekmovalnosti in težje po adrenalinu ob hitrosti – za volanom ali na smučeh. Tako je bilo tudi po koncu kariere. In je še danes. Le da bo v novem odseku življenjskega vrtiljaka vendarle prestavil v kakšno nižjo prestavo.