Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
ULEB Eurocup
NBA
Slovenija
Turška liga TBL
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Komentar ob spremembah v slovenskem alpskem smučanju.
Novi vodja panoge za alpsko smučanje Matjaž Šarabon se je po uradnem ponedeljkovem ustoličenju že lotil dela. Po naših informacijah si ob oblikovanju strokovnega sveta in razpravi o novih pristojnostih le-tega zdaj kljuko njegove pisarne na Podutiški ulici v Ljubljani že podajajo tudi dosedanji reprezentančni trenerji. Mnogi med njimi naj bi nadaljevali delo, čeprav bo do določenih sprememb skoraj zagotovo prišlo.
In čeprav je logično, da bo pozornost medijev in javnosti namenjena predvsem ekipam svetovnega pokala, pa velja opozoriti, da slovenske smučarske veljake v želji po pravih zasukih največ dela čaka na povsem drugi strani tekmovalne piramide.
Vsekakor je za vsaj srednjeročni stik slovenskega smučanja z najvišjo mednarodno ravnjo pomembno, da novo vodstvo poskrbi za kontinuiteto dobrega dela okrog Žana Kranjca, da vztraja pri podpori Ilki Štuhec, da pomaga pri poskusu vnovičnega preboja Andreje Slokar, da spodbuja nadaljnji razvoj Neje Dornik, da poišče pravi modus operandi moške smukaške ekipe, v kateri Miha Hrobat prihaja v prava leta, ob Nejcu Naraločniku pa na vrata trka še lanskoletni mladinski svetovni prvak Rok Ažnoh, da pripravi teren za zorenje mladega upa Mihe Oserbana …
Vse to so imena, ki Slovenijo ohranjajo na smučarskem zemljevidu, pa čeprav je evidentno, da nabor vrhunskih smučarjev na najvišji ravni usiha, nekoč močno reprezentanco pa vse bolj nadomeščajo posamezniki. Z njimi si Smučarska zveza Slovenije na alpskem delu kupuje čas. Pravi izzivi za dolgoročno uspešnost nekdaj paradnega slovenskega športa oziroma za preprečitev zdrsa v hrvaški ali slovaški model pa se vendarle skriva na manj vidnih in nižjih ravneh. V smučarskih šolah in predvsem v klubih, v razpršenih okoljih, v katerih bi se morale celostno oblikovati novi smučarski rodovi.
Slovenska klubska scena v zadnjih desetletjih vidno peša. Več klubov, ki so predstavljali steber regijskega delovanja, je klavrno propadlo, kmalu bi se jim lahko na pokopališču pridružili novi nekdanji velikani. Denarne omejitve so opredeljujoči del tudi v mnogih smučarsko živih okolij, v prenekaterih pa se vse vrti le okrog otrok bolj premožnih staršev.
Razpoznavne doktrine, ki je nekoč zaznamovala slovensko smučanje, že lep čas ni več, koncept piramidnega dela s postopnim prehajanjem mladih smučarjev v praksi ne živi, večna problematika trenažnih poligonov pa celoten položaj še poslabšuje.
Orisana slika ni nova. Oblikovala se je več let ali celo desetletij. Tudi s poskusi sprememb s strani dosedanjega vodstva, ki se je lotevalo izziva, a se je vselej zaletelo v zid parcialnih interesov, neenotnosti in manka pravega finančnega vzvoda za bolj konkretno posredovanje.
Čeprav je jasno, da so bili rezultati v svetovnem pokalu letos slabši kot v predhodnih sezonah, pa pravi alarm gori na tej ravni. Na njej bo za prve spremembe potreben širši dialog, več finančnih sredstev, dolgoročni strateški načrt, potrpežljivost, bolj izrazito vključevanje stroke in tudi večji posluh države.
Komentar avtorja ne odraža nujno mnenja celotnega uredništva.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!