Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
ULEB Eurocup
NBA
Slovenija
Turška liga TBL
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Medtem ko se v Planici spušča zastor svetovnega prvenstva v nordijskih disciplinah, v bližnjem Podkorenu potekajo priprave na tradicionalni pokal Vitranc. Tokrat jih v nekoliko drugačni vlogi spremlja Aleš Vidic, ki je bil vse od leta 2009 vodja tekmovanja. V sredo bo namreč minilo eno leto od srčnega infarkta, ki bi bil za 57-letnega Kranjskogorčana skoraj usoden. "Vesel sem, da sem tukaj," je med intervjujem večkrat dejal požrtvovalni smučarski delavec stare šole, izkušeni trener, med sodelavci spoštovani zanesenjak, mojster za pripravo proge in eden od ustanoviteljev lokalnega smučarskega kluba.
Kadar smo v Kranjski Gori oziroma Podkorenu potrebovali informacije o pripravi vitranške strmine za tekmo svetovnega pokala, je bil vselej pravi naslov. Kot iz rokava je stresal podatke o debelini in gostoti snežne odeje ali o količini vbrizgane vode. Ob pogledu na vremensko napoved je znal hitro oceniti, ali bo treba tekmovališče posuti s soljo. Neumorno je vihtel lopato, s svedrom svojega vrtalnika preverjal podlago in z bočnim drsenjem na smučeh gladil snežno površino, obenem pa je s filigransko natančnostjo poveljeval delovni ekipi na smučišču.
A ko nam je pred 62. pokalom Vitranc stisnil roko, Aleš Vidic, sicer tudi dolgoletni trener v ASK Kranjska Gora, vendarle ni mogel mimo novih življenjskih okoliščin, pa čeprav so šle mnoge besede težko z jezika. Lanskoletne priprave na moški tekmi svetovnega pokala bi se namreč zanj lahko končale tragično.
Ko si je po srčnem infarktu le opomogel, je vlogo vodje tekmovanja in priprave prog vnovič prepustil Janezu Šmitku. “Zdaj sem svetovalec, obenem pa klubu pomagam v pisarni,” pravi Vidic, ki je del pokala Vitranc postal daljnega leta 1980. Tedaj kot osnovnošolec, ki je z lopato še na stari progi odmetaval velike količine novozapadlega snega. Postopoma se je vse bolj aktivno vključeval v organizacijo. Leta 2005 je postal namestnik vodje tekmovanja. Štiri leta pozneje je sam prevzel vajeti. Do 8. marca 2022. Do novega rojstva.
Enajstega januarja ste dopolnili 57 let. Toda verjeti gre, da boste letos obeležili predvsem svoj drugi rojstni dan …
Osmi marec. Nov rojstni dan. Da, mineva eno leto. Vesel sem, da sem tukaj. Nisem pričakoval, da bom v takšnem stanju, kot sem. Še vedno se sicer prilagajam na veliko življenjsko spremembo. Bil sem človek z dobro fizično pripravljenostjo, ki me je tudi rešila. Danes mi srce dela z le 60-odstotno zmogljivostjo. Preostali del, leva sprednja stena, mi je odmrla, saj ni bilo kisika. Vstavljenih imam pet žilnih opornic. Zaradi bolniške odsotnosti imam močno prilagojen urnik. Delam štiri ure na dan, priporočeno pa je delo v toplejših prostorih in brez fizičnega naprezanja.
So omejitve, o katerih govorite, vaša stalnica?
Da, do konca življenja. Srce si ne bo opomoglo. Iztisna moč bo ostala omejena. Moje telo ob naporih zaradi pomanjkanja kisika potrebuje več časa za regeneracijo.
Se lahko vrneva na tisti 8. 3. 2022.
Z znanjem, ki ga imam danes, bi morda ravnal drugače. Morda bi znal bolje prisluhniti svojemu telesu. Nikoli nisem spadal v rizično skupino za infarkt. Živel sem zdravo, bil dobro fizično pripravljen, vselej dobro ocenjen na rednih zdravniških pregledih in tako naprej. V svojem telesu sem se počutil zelo dobro. Brez skrbi in težav. Sem pa tri tedne pred tem zaznal spremembe. Nekajkrat sem se ponoči močno znojil, kar sem povezoval z virozo. Tudi utrujenost, ki se me je lotevala, je bila zame presenetljiva. Tisti dan pa se je vse skupaj odvilo zelo na hitro.
Imate kakšno luknjo v spominu?
Vsega se spominjam. Najprej bolečin v prsnem košu in slabosti, ki sem jo občutil na smučišču, kjer smo ravno končali z delom. Bil je torek, štiri dni pred pokalom Vitranc. Gorazd Bregant, dober prijatelj, trener in zdaj vodja tekmovalnega odbora, je opazil, da nisem povsem običajen. “Vse bo OK,” sem mu trmasto dejal. In šel naprej. Vseeno se izjemoma nisem odločil za zadnji pregled tekmovalne proge. Iz ciljne arene sem se po krajšem klepetu s sodelavci odpravil proti avtomobilu. Po dvajsetih metrih sem se ustavil. Nisem mogel več. Začel sem se znojiti, obšla me je slabost … “Pokličite rešilca,” sem zavpil prijateljema, ki sta bila v bližini. Poklicala sta rešilca in tudi prej omenjenega Gorazda, ki ima ob sebi vselej kovček za reševanje. Ob meni je bil po pičlih treh minutah. Nudil mi je prvo pomoč. Kmalu zatem je prispela še reševalna ekipa, ki se je na srečo ravno mudila v Kranjski Gori. V nasprotnem primeru bi čakali na prihod z Jesenic. Gorazd je tudi takoj vedel, koliko je ura. Njegovo diplomsko delo so bili namreč znaki infarkta. Zato je takoj poklical helikopter. Vse navedeno, torej dobra fizična pripravljenost in izjemno hitra pomoč, me je rešilo. Idealen scenarij. Žal poznam primere ljudi, ki so v takšnih situacijah umrli.
Srčni infarkt.
Diagnozo je postavil že Gorazd Bregant. Čez dobro uro sem ležal na operacijski mizi. Skozi pretrgano žilo so se prerinile obloge. Telo se je odzvalo in poskušalo zamašiti žilo. Strdek, ki je nastal, je potoval do srca in v kar 95 odstotkih zaprl dotok krvi. Doktor Aleš Pleskovič je vodil operacijo, ki sem jo spremljal na monitorjih. Gledal sem tiste krivulje in le upal, da ne bodo strmoglavile. Ob tem se je zapletlo še, ker se mi je pojavil pljučni edem. V tistem trenutku sem videl tudi najbolj črn scenarij. Po dveh urah in pol so me le rešili.
In danes, skoraj eno leto pozneje?
Vem, kje sem bil. Vem, kje sem danes. Hvaležen sem za novo življenje! Ne bi preživel, če ne bi bil predhodno dobro pripravljen. In če oskrba v reševanju ne bi bila tako hitra. Vsako jutro, vsak dan sem vesel, da sem tukaj. Seveda je pogled na življenje drugačen. Morda sem si na svoja ramena nalagal preveč bremena. Po drugi strani pa vem, da nisem več, kar sem bil. Ne bom več trener. Ne bom več vodja pokala Vitranc. Poskušam pomagati, kolikor lahko.
Ostajate del pokala Vitranc. Na kakšen način? V kakšni vlogi?
Prisiljeni smo se bili preoblikovati. Ob bolniški odsotnosti sem sporočil, da se umikam z vseh položajev. Ne gre. Predlagal sem, da vodja tekmovanja znova postane Janez Šmitek, hkrati pa se ga obda z več sodelavci. Letos ta koncept deluje. Tudi sam poskušam pomagati.
Nekoč ste dejali, da učbenika, kako pripraviti progo za tekmo svetovnega pokala, ni.
Res je. Gre za leta izkušenj. Jaz sem bil v priprave vpet od sedemnajstega leta. Je pa res, da je v Sloveniji malo takšnih, ki imajo dovolj znanja in izkušenj z najvišje ravni. Morda lahko govorimo štirih osebah.
Kakšen bo 62. pokal Vitranc?
Zima v Podkorenu še malce vztraja. To nam pomaga. Pa čeprav letos prav veliko priložnosti za zasneževanje ni bilo. Oziroma jih je bilo znatno manj. Pomembno delo so fantje na progi opravili že za Zlato lisico. Nato smo januarja skupaj s Smučarsko zvezo Slovenije teren v luči priprav naših smučarjev na svetovno prvenstvo utrdili. To je bila odlična baza. V zadnjem tednu smo progo dodatno preparirali z vodo. Vremenska napoved je ugodna. Pričakujem dve dobri tekmi. Upam, da tudi s kakovostnima predstavama Žana Kranjca. Bolj me skrbi dejstvo, da je edini, na katerega lahko Slovenci računamo.
Če odmislimo koronsko odpoved leta 2020, je pokal Vitranc v tem tisočletju odpadel le enkrat, pa čeprav večinoma poteka v marcu in na ne pretirano visoki nadmorski višini. Kaj bi označili za temelj te stabilnosti?
Petnajst let sem bil vodja tekmovanja, pa niti za dve izvedbi ne bi mogel reči, da sta imeli enake pogoje. Idealna je bila le zadnja izvedba, ki pa se zame ni dobro končala. Imeli smo sonce in mraz, proga je bila brez večjega napora v odličnem stanju. Pred tem smo se soočali z različnimi izzivi, saj so v tem delu leta vremenske spremembe zelo nagle. Pomaga nam mikroklima, ki je tukaj drugačna. Zima v Podkorenu vztraja nekoliko dlje. Gre za idealen teren za organizacijo. Drugi element pa je ekipa. Vsi so uigrani. Ekipa je močna in ima izkušnje tudi v slabih pogojih.
Andrej Rečnik, ki že vrsto let skrbi za pripravo prog za Zlato lisico, je večkrat potožil nad novimi rodovi. “Ni mladih prostovoljcev,” je dejal. Imate na Gorenjskem podobne težave?
Mlade generacije so drugačne. Želja ni sporna, a ne za vsako ceno. Ni tiste srčnosti, ki je odlikovala nas. Mnogi bi pomagali, a ne na povsem volonterski ravni. To je pač trend, ki ga bo, kot kaže, treba sprejeti in se v širšem smislu prilagoditi.
Kaj pa vaša zgodba? Kaj je bilo vodilo?
Sistem. Celotna zgodba. Leta 1983 sem bil med ustanovitelji kranjskogorskega smučarskega kluba. Nato sem se v klub vrnil s fakulteto izobrazbo. Postavil sem sistem. Od smučarskih začetnikov do članov. Mnogi nekdanji tekmovalci, ki so bili del vseh kategorij, se nato vračajo v klub kot starši novih smučarjev. Vzporedno skrbimo za pokal Vitranc. To je posebna zgodba. Dihal sem s prireditvijo. In prav zaradi tega ima Kranjska Gora v smučarskih krogih ime. Ko sem kot trener s svojimi tekmovalci gostoval v tujini, denimo na ledeniku Mölltal, so bila zame prav zaradi Vitranca marsikatera vrata hitreje odprta.
Smučanje vas je v celoti prevzelo v 80. letih preteklega stoletja. Takrat je imelo alpsko smučanje drugačen status v tedanji republiki. Se strinjate, da položaj tega športa bledi?
Kdo spremlja smučanje? Mladi zelo redko. Spremljamo ga tisti, ki smo bili del tiste zgodbe. Ob tem moramo biti kritični in priznati, da so mnoge tekme dolgočasne. Monotone, brez posebne akcije. Položaj, o katerem govorite, je le posledica tega.
Kako pa ste kot Kranjskogorčan gledali na planiško svetovno prvenstvo v nordijskih disciplinah?
V našem kraju so se ljudje spraševali, kako bodo hodili v službo na Jesenice. Organizatorji so namreč govorili o množicah navijačev, ki bodo preplavili dolino. Nekako smo bili vsi pripravljeni na to. Na 200 tisoč ljudi. Zato so prazne ceste tudi za nas presenečenje. Iskreno, do zadnjega konca tedna sem komaj opazil, da se je v Planici kaj dogajalo. Nisem bil del organizacije, zato vse skupaj težko ocenjujem. Več kot očitno pa je, da so bila predvidevanja močno zgrešena.
Pokal Vitranc
Sobota, 11. marec
09.30. veleslalom – prva vožnja
12.30, veleslalom – druga vožnja
Nedelja 12. marec
09.30. veleslalom – prva vožnja
12.30, veleslalom – druga vožnja
