Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
ULEB Eurocup
NBA
Slovenija
Turška liga TBL
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokalBolj kot se sezona bliža koncu, vse nestrpneje slovenska športna javnost pričakuje zaključek svetovnega pokala v smučarskih skokih prihodnji teden v Planici. Še preden se najuspešnejši slovenski skakalec vseh časov Peter Prevc še zadnjič spusti po Letalnici bratov Gorišek, smo spomine na izjemno kariero obujali z Janijem Grilcem.
Čez točno teden dni bo Peter Prevc opravil še zadnje skoke kot profesionalni smučarski skakalec. V dolini pod Poncami gre pričakovati pravo navijaško norišnico, ki bo zagotovo nabita s čustvi. Da mu je žal, da se najstarejši član najbolj uspešne skakalne družine na svetu pri 31 letih poslavlja od skakalnic, je jasno nakazal tudi Jani Grilc.
Dolgoletni skakalni trener, ki je Petra prvič spoznal še v okviru klubskih treningov v Kranju, je eden najpomembnejših kariernih sopotnikov dobitnika 12 kolajn z velikih tekmovanj. Pomočnik Gorana Janusa v zlatih letih, v zadnjem obdobju pa trenerski svetovalec štaba z Robertom Hrgoto na čelu, je tokratni gost Sportklubovega nedeljskega intervjuja.
Zakaj je eden ključnih mož iz ozadja slovenskih skokov že ob prvem snidenju s takrat 16-letnim mladeničem vedel, da je Peter material za šampiona? In kaj je za to moral spremeniti? Kdaj je bilo najtežje? Katerega spomina z bodočim športnim upokojencem ne bo nikoli pozabil? In zakaj najstarejšega izmed bratov Prevc v prihodnje vidi tudi v vlogi skakalnega trenerja?
Jani Grilc nam je na skakalnici v Kranju, kjer se je vse skupaj zares začelo, odprl vrata ozadja nepozabne skakalne pravljice, ki bo čez teden dni v Planici doživela srečen konec.
Mineva dober mesec dni, odkar je Peter Prevc javno napovedal, da bo končal kariero. Je tudi vas presenetil? To je bil kar šok za slovensko (športno) javnost.
Ja … Nam v reprezentanci je to omenjal že prej. Da ima počasi namen končati, glede na to, da ima družino, da je dal že veliko čez. In da je vsako leto težje držati takšno raven skokov. Upali smo, da bo vztrajal do olimpijskih iger 2026. Ampak če potegnemo črto, je razumljivo.
Torej namignil je, pa sta se kaj pogovarjala, kako naprej?
Ne, to se je odločil bolj v krogu družine. Nas ni želel s tem obremenjevati. Vmes, ko mu ni šlo po načrtih, je dal kdaj vedeti, da se bliža skakalni upokojitvi. Čeprav smo ga ves čas vzpodbujali, da je za skoke še v najboljših letih. Glede na konkurenco, kjer je veliko fantov starejših od 30 let.
Tudi po moštveni zlati kolajni na svetovnem prvenstvu na Kulmu je v izjavah nakazoval slovo, češ da je želel užiti trenutek. Verjetno je že vedel, kaj prinašajo naslednji tedni.
To je lep zaključek, da končaš z lepimi rezultati. Seveda pa se hitro pojavijo pomisleki, ’ja, mogoče bi pa še lahko’. A kot sem hitro razbral iz najinega pogovora, sem videl, da je odločen. Doma ima dva sinova, ki sta stara 2 in 4 leta. Želi se posvetiti otrokoma, družini. Ko ta čas uide, ti je lahko žal. Morda bi si premislil, če bi zagotovo vedel, da mu bo šlo vrhunsko, a tega ne more vedeti nihče.
Odkar je napovedal slovo, niza vrhunske rezultate. Vse bližje je zmagi (pogovarjali smo se po prvi tekmi v Trondheimu, op. p.). Kje je razlog? Vemo, kako pomembna je glava pri skokih.
To se lahko zgodi samo, če imaš za seboj toliko let naloženega dela. Več ali manj pravilnega dela. Vmes so bile ovire poškodbe, da je malce padel v rezultatih. Treniral pa je ves čas dobro, dosledno. Ko je na kraj postavil razmislek o vsakotedenskih tekmah in ciljih, saj je vedel, da končuje kariero, je padel v drugačno psihološko stanje. Ni tako napet, nervozen … Človek bolj čuti samega sebe, bolj je lahkoten, sproščen. Vse je lažje, vse se dela iz podzavesti. In to pri njem zdaj ’udarja ven’. Psihologija je pri skokih res velik del.
Res je bil nekajkrat blizu, verjetno bi mu vsi privoščili vsaj še eno zmago do konca.
Nedvomno. Ni še konec. Biti v nizu v stopničkah tik pred koncem kariere je samo še en dokaz, za kakšnega vrhunskega športnika gre. Da lahko, ko se psihološko razbremeniš, dosegaš takšne rezultate. Enostavno ima to v sebi.
Mu je bilo odločitev kaj lažje sprejeti, ker ve, da bo za njim ostala močna reprezentanca? Po napovedanem slovesu so trije sotekmovalci dosegli štiri zmage, ekipa je res močna.
Ta širina je nastala tudi zato, ker je bil Peter toliko let kapetan ekipe. Imeti moraš talent in pravilno trenirati. Ampak imeti v ekipi športnika, ki je toliko dosegel, obenem pa v reprezentanco prihajajo mlajši … Če med njimi ni kemije, ne gre. V skakalni ekipi je ta kemija prisotna, že odkar pomnim. Ne glede na to, ali so bili skakalci starejši ali mlajši. Vsi so bili dobro sprejeti. In s tem so se ostali razvijali.
Ne samo preko nas, ki smo delali z njimi, ampak tudi preko Petra. Če imaš enega tako močnega vzornika v ekipi, potem se mlajši, ki živijo za cilje v skokih, uspešno kalijo. Opazujejo, kaj in kako dela. Kakšne odnose ima. Kako reagira na uspehe in neuspehe. Lažje se kalijo. Zato nikoli ni bilo pomislekov, da bi imel kdorkoli samostojno ekipo. To ni dobro. Bolje je, če je ekipa zdrava in močna, to gre eno z drugim.
Peter je torej odlično deloval kot nekakšen vezni člen med prejšnjo in zdajšnjo generacijo. Goran Janus nam je v intervjuju dejal, da je bil zelo poslušljiv in ni nikoli kompliciral. Kaj bi vi izpostavili kot vrlino, ki Petra dela ne samo vrhunskega skakalca, ampak tudi človeka?
Spremljam ga že od okoli leta 2008, ko sem ga vodil v skupini v skakalnemu klubu Triglav. Že takrat se mi je zdelo, da ima skoke zelo rad in je zelo osredotočen. V tehniki smo mu morali kar precej spremeniti. In prav takrat sem videl, da je zelo dovzeten za spremembe. Pri 14 letih moraš imeti tehniko formirano. On pa je bil hitro učljiv. Njegov potencial pa sem videl predvsem, ker je bil zelo prožen in eksploziven na zaletni mizi. Tehnično je dobro skakal, zato je imel v zraku, pri preletu, velike pospeške.
Že takrat je nakazoval, da je pravi material. Tako po odnosu kot po motoriki in telesni konstituciji. Hitro je bilo jasno, da lahko iz njega naredimo vrhunskega tekmovalca. Lepo je stopnjeval, določeno znanje je utrdil in iz tega gradil naprej. Ko je prišel v svetovni pokal, je že na prvi tekmi z osvojenimi točkami pokazal, da ima v sebi nekaj več. Pa takrat še ni bil član A reprezentance, ampak je bil med mladinci in v klubskem pogonu.
Omenjali ste spremembo tehnike. Kaj ste najbolj spreminjali?
Vsak mladi športnik rabi nekaj časa, da pride do prave tehnike. Petru smo morali spreminjati počep, s čimer je pridobil pravilnost pri odskoku. Popravil pa je tudi letno fazo. 14, 15 let je pri skokih takšna starost, da moraš imeti pravilne osnove. V dveh letih je pri tem naredil res velik napredek.
Pri tem, da ima rad skoke, Peter ni osamljen. To izhaja iz družine. Kako gledate na zgodbo dinastije Prevc, posebno športno zgodbo?
Res so zelo zanimiva družina. Po vzgoji in delavnosti so si vsi podobni, po ostalih stvareh pa niti ne. Domen ima drugačno tehniko od Petra, Cene spet drugačno. Karakterno so si tudi malo različni. A so vsi dobro vzgojeni, z vsemi je lepo delati. Naravni so, ampak vsak malo po svoje.
Verjetno je Petru všeč, da kariero zaključuje v sezoni, ko je tudi sestra Nika doživela eksplozijo rezultatov?
Zagotovo. Letos bo v Planici res lep zaključek. Zaključek slovenske skakalne zgodbe, obenem pa tudi družinske zgodbe.
Govorili ste o postopnem napredku. Včasih se zgodi, da se mladi tekmovalci po eni ali dveh vrhunskih sezonah izgubijo. Peter pa je šel počasi proti vrhu. Na dolgi rok je to verjetno prava pot, tisto, česar si trenerji želite pri vseh tekmovalcih?
Če gredo stvari po vrsti, je to dolgoročna naložba. Ko je bil Peter še mladinec oziroma se je priključeval članski reprezentanci, sem večkrat dejal, da je to skakalec na dolgi rok. Torej da ima lahko dolgo in uspešno kariero. Imel je pet fenomenalnih sezon, ko je bil tudi skupno povsem pri vrhu. Dvakrat je bil prvi, če štejemo še tisto sezono, ko je bil po točkah izenačen s Severinom Freundom (sezona 2014/15, op. p.). Naslednje leto pa 700 točk pred vsemi.
Problem je nastal po najuspešnejši sezoni (2015/16, op. p.). Takrat je imel malo smole, ker je na začetek nove sezone v Kuusamo prišel vrhunsko pripravljen, s padcem v drugi seriji pa je bil v vrhu.
Tretji.
Ja. Nato pa so šli rezultati malce navzdol. Prej je bil tri, štiri leta v skupnem seštevku ves čas med najboljšimi tremi, osvajal je kolajne na olimpijskih igrah, dobil globuse za polete, veliki globus … In ko je bil peti, osmi … S tem ni bil več zadovoljen.
Težava je bila, kaj storiti. Spremeniti trening ali kaj … V vrhunskem športu se to hitro zgodi. Forma je začela padati, saj je po toliko vrhunskih letih postal malce bolj nervozen. Še bolj zahteven do sebe in do nas. Ampak čez to ne moreš. Tu je meja, pri kateri je človek psihološko in energetsko pri stvari. Da se tega ne zasitiš.
Torej ne bi rekli, da je bil tisti padec na Finskem glavni dejavnik za slabšo formo, ampak bolj njegov odziv na padec?
Mogoče je bil tudi padec kriv. Ampak moteči so postali rezultati, ki niso bili taki, kakršne je želel. Med tremi najboljši. To ga je bolj vrglo iz tira. Da je težje prihajal v vrh, manj je bilo vrhunskih uvrstitev. Posledično je začel dvomiti vase, v stroko, v vse. Zato je začel malce padati, ampak še vedno je bil zelo dober.
Ravno to: v vsaki sezoni od takrat naprej je pokazal posamezne vrhunske skoke. Manjkalo pa je konstante.
To pa je bolj psihološkega izvora. Ko začneš malce dvomiti vase in želiš nazaj do vrha priti po drugi poti, ki pa morda ni primerna zate. Če ohranjaš vzorce in jih nalagaš … Ampak govoriti o tem je lahko, slediti temu pa je težje. Potem pa še spremembe pravil, opreme. Vse to te malo vrže iz ustaljenih tirnic.
Kako pa je bilo ob iskanju te poti nazaj delati z njim?
Moramo vedeti, da je imel takrat še težave z gležnjem, potreboval je operacijo. Če gleženj ni optimalen, je to pri skokih moteče. Oba morata biti enako gibljiva in elastična, drugače so težave. Peter je imel nekaj težav s simetrijo. Pritiski na zaletni mizi so bili zato malce izven težišča, posledično pa ne odskočiš po željah. Bilo je mučno.
V takih trenutkih je težko. Več se je treba pogovarjati, več preizkušati … Če skakalec nima tako visokega nivoja, je drugače. Če pa ga ima, je mlademu človeku to težko razumeti. Zato verjamem, da je bil Peter takrat malce bolj nestrpen, vsi smo imeli težje delo kot prej. Ampak to šport, vsi smo to razumeli. On in mi.
Goran Janus nam je v intervjuju tudi dejal, da se je prelomna točka Petrove kariere zgodila v Sočiju na olimpijskih igrah.
Olimpijske kolajne so pri vsakem športniku velik mejnik. Odvisno pa je, kako vplivajo nanj. Peter je po Sočiju, tako kot mi, čutil zadovoljstvo. Da je na najvišjem nivoju in v tistem trenutku, na tistih dveh tekmah, bil sposoben iz sebe iztisniti optimum, da je prišel do kolajne v strnjenem vrhu. Zrasla mu je samozavest. Postal je še bolj psihološko močan in odločen. Naprej se je vse odvijalo s pozitivno energijo, vse je šlo v izkoristek. Stvari postanejo podzavestne, potrebnega je manj nadzora. Glava in telo nista utrujena, ampak si nadgrajen. Težko te kakšna druga stvar tako zelo nadgradi.
Omenili ste sezono 2014/15, ki jo je z istim številom točk kot Severin Freund zaradi manj zmag končal brez velikega globusa. Ga je v naslednji rekordni sezoni (2303 točke so še vedno mejnik posamezne sezone, op. p.) gnalo prav to razočaranje?
Žene te to, da po toliko tekmah dokažeš, da si v vrhu. Po drugi strani imaš za sabo toliko vrhunskih treningov in rezultatov. Nato se je vse skupaj združilo v pozitivno celoto. To je nadgradnja nadgradnje. Tega se ne da natrenirati. Vse mora potekati pravilno. Na treningih, v tekmovalni realizaciji, v opazovanju skakalca. Da smo ga spodbudili v njegovih močnih točkah. Dobro smo se poznali.
Zato je bilo pri Petru res dobro, da smo njegovemu razvoju ves čas sledili. Vse od 2008 naprej. Da smo ga poznali. Zato je tudi Goran Janus, ko je prevzel A ekipo, mene povabil zraven kot pomočnika. Ker je vedel, da bo tako najlažje peljati in nadgrajevati stvari. Z Goranom sva bila prej skupaj že v B ekipi in sva že razvijala stvari v isto smer. Po psihološki plati pa je bil Goran tudi zelo dober motivator. Tudi iz slabih zadev smo vse skupaj obrnili na plus. V življenju ni vedno vse pozitivno.
Koliko ste imeli te psihološke trenerske vloge?
Kot sem dejal, je veliko že klima v ekipi. Če nekoga poznaš, kakšen je po duši in po reakcijah, kako se obnaša, ko je dobre ali slabe volje … Potem znaš pristopiti s prave plati. In to je včasih veliko bolje, kot če bi imel vsak svojega psihologa.
Psiholog skakalce nauči koncentracije in podobne zadeve. Ampak če na terenu in na tekmah nimaš ekipe, ki vse skupaj spremlja in reagira, ne gre.
Vi ste ga spremljali in ga še spremljate iz prve vrste. Kateri je vaš najljubši spomin s Petrom, pa sploh ni nujno, da z rezultatskega vidika?
Vrhuncev je bilo toliko … Zelo dobro se spomnim olimpijskih iger v Sočiju, ko smo čakali, če bo kolajna ali ne. Med prvo in drugo serijo je bilo res veliko napetosti, ki pa je ne smeš pokazati. Ko tekmovalec dobi kolajno. In potem naslednjo …
Še en takšen trenutek je bil, ko je osvojil novoletno turnejo v Bischofshfonu. Ko je dobil zlatega orla. Bilo je nepozabno, ker je bilo ogromno slovenskih navijačev. Vzdušje je bilo res super. In pa še vsak planiški zaključek, ko vemo, kakšna evforija je. Sploh če Slovenec dobi globus.
V spominu pa mi je ostala še ena stvar. Po sezoni 2015/16 smo spomladi začeli s pripravami na novo zimo. Konec maja, ko smo bili v Medulinu na kondicijskih pripravah, mi je Peter rekel, naj si naslednji petek in soboto vzamem prosto. Da greva v Milano. Povabljen je bil na finale lige prvakov med Realom in Atleticom, dobil je dve vstopnici. In je mene vzel s seboj. Vedel je, da se zanimam za nogomet.
Ostali so šli domov, midva pa kar za Milano. Rekel sem mu, naj vzame s seboj koga mlajšega. Pa je rekel, da že ve, zakaj je mene povabil. Kaj takega ne pozabiš nikoli.
Kdaj pa je bilo najtežje na skupni poti?
Šok je bil, ko je leta 2012 na ekipni tekmi na letalnici v Oberstdorfu med močnim sneženjem poletel povsem v radius, padel in si zlomil ključnico. Takrat nismo vedeli, kaj bo. Malce si je poškodoval tudi gleženj.
Težko je bilo tudi, ko smo vsi mislili, da če bosta s Freundom imela enako število točk, da bodo podelili dva velika kristalna globusa. Pa so povedali, da ne. To nas je vrglo iz tira. To je Petra še dodatno podžgalo za naslednjo sezono.
Ste že v pripravah videli ta žar v očeh?
Ja, to je bilo videti. Ko je fant toliko let na vrhuncu, je treba za vsak trening vedeti, kaj in kako se dela. Ampak vse je z energijo spremljal. Vse manjše napake smo z njegovim sodelovanjem sproti odpravljali. Da je bil ta avtomatizem naložba za podzavest in iz tega so prišli takšni vrhunski skoki.
Za konec pogovora: kaj Petru Prevcu želite v nadaljevanju življenja kot mlademu športnemu upokojencu?
Želim mu, da uživa v krogu svoje družine. Da bo počel nekaj, kar ga bo veselilo in radostilo. Veliko možnosti ima. Za karkoli se bo odločil, bo dobil pravo stvar. Želim mu, da bo življenje peljal naprej tako kot športno kariero. Da ne bi imel kakšne smole, da bo lahko izpolnil svoje cilje v teh nepredvidljivih časih.
Ga vidite v trenerski vlogi? Ima ’žilico’ za to, če bi želel?
Mislim, da lahko. Ni sicer velikokrat kazal želje, da bi delal z drugimi. Ampak ima občutek za ljudi, tudi za otroke. Že Domna in Ceneta (smeh, op. p.) je kdaj ’pošolal’. Lahko bi bil uspešen trener. Na življenje, ne samo na šport, ima zelo dobre poglede. Na okolico, na dogajanje.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje