Henrik von Appen še zdaleč ni novinec v karavani svetovnega pokala. Navsezadnje prav danes obeležuje deseto obletnico prvega nastopa na najvišji tekmovalni ravni. Vseeno pa več indicev kaže na to, da je pred njim sezona dokončnega preboja med najboljše.
”Pravijo, da gre za alpsko smučanje. Jaz pa pravim, da se smuča tudi v Andih,” je pred leti dejal Henrik von Appen, smučar iz Čila. V podolgovati južnoameriški državi, ki je pod ekvatorjem stisnjena med Ande in Pacifik, živi slabih 20 milijonov prebivalcev, od tega naj bi jih na smučeh stalo 200 tisoč. Zanj številke pravijo, da je najboljši in najhitrejši. Ne le v državi, temveč kar na celini.
A ta ”lovorika” mu ob izrazito evropsko in deloma severnoameriški usmerjenem belem cirkusu ne prinaša prav veliko koristi, še najmanj finančnih. Povsem konkretno, lani je le iz naslova nagrad na tekmah svetovnega pokala zaslužil 5.700 evrov, s čimer niti približno ne bi mogel pokriti niti letalskih prevozov. Vseeno lahko s pomočjo čilskega olimpijskega komiteja, nacionalne zveze, programov resornega ministrstva in pokroviteljev sestavi proračun za delovanje na ravni svetovnega pokala.
Ker je bil njegov pradedek Nemec, je bil pred leti deležen snubljenja nemške zveze. A je vztrajal, da bo branil barve Čila, tako da je s ponosom nosil zastavo te države tudi ob slavnostnem mimohodu držav udeleženk zimskih olimpijskih iger. Nastopil je v Sočiju, Pjongčangu in Pekingu. Zdaj upa, da bo čez dobri dve leti tudi v Cortini d’Ampezzo, kjer upa na labodji spev. To nakazuje tudi njegova rezultatska krivulja, veliko vprašanje pa je, ali je senzacionalna kolajna, o kateri sanja, realna.
Von Appen je vseeno že prestavil kar nekaj mejnikov. V minuli sezoni se je petkrat uvrstitvi med dobitnike točk svetovnega pokala. Med drugim tudi na slovitem smuku na Petelinjem grebenu v Kitzbühlu, do rezultata kariere pa je s štirinajstim mestom v superveleslalomu prišel v Beaver Creeku. Vidno je popravil tudi svoj položaj na lestvicah FIS, kjer je trenutno 48. v smuku in 41., torej pred vsemi Slovenci, v superveleslalomu.
Temeljni kamen nove sezone je ob kleščenju FIS točk poleti znova postavil doma, na tekmah južnoameriškega pokala. Že drugo leto zapored je bil najboljši smukač tega celinskega tekmovanja. Specialist za hitri disciplini iz Santiaga s tem dokazuje, da še zdaleč ne želi biti le smučarski eksot. Konkurenčnost pa je pokazal tudi na vseh uradnih treningih. V Zermattu, kjer je nato preizkušnji pod Matterhornom odpihnil veter, je bil na edinem merjenju peti, z manj kot sekundo zaostanka za najhitrejšim. Zobe je pokazal tudi v Beaver Creeku, kjer je bil na torkovem treningu sedmi (za najhitrejšim Aleksandrom Aamodtom Kildejem je zaostal 85 stotink sekunde). Izjemno hitro je začel tudi sredin trening, a nato po zdrsu odstopil.
Organizatorji so medtem že odpovedali zadnji uradni preizkus Ptice roparice. A če padec Čilenčev padec ni pustih posledic, bo v soboto, ko se bo tudi uradno odprla smukaška zima vsekakor meril visoko. Sezona 2023/24 bi bila lahko po več zdravstvenih težavah in dolgoletnem učenju za 28-letnega Južnoameričana prelomna. Verjame, da ima ustrezne osnove. Tudi v obliki ženine podpore, tesnega sodelovanja z italijansko reprezentanco in spremljevalne ekipe. ”Čudno, star si skoraj 30 let in si še vedno odvisen od ljudi, ki niso tvoji starši,” pravi Henrik von Appen, ki bi torej lahko Čile, kjer velik del ekipe svetovnega pokala opravlja poletne treninge, dokončno postavil tudi na rezultatski smučarski zemljevid. Na ta način bi precej lažje sprejel tudi hotelsko življenje, v katerega je prisiljen v večjem delu leta.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!