Globoko spoštovanje Štajercem, toda …

Zlata lisica praznuje 60 let. Foto: Aleš Fevžer

Kakšna bo Zlata lisica brez mariborskega pridiha? Koliko stane prireditev? Kako povezani sta vprašanji prihodnosti tekem v Sloveniji in Zlate lisice? Odgovarja Tomaž Šušteršič, ki v okviru zavoda SLOSKI kot generalni sekretar prevzema vodenje ženskih tekem svetovnega pokala v Kranjski Gori.

Ko bo prihodnjo sredo Podkoren obiskal snežni kontrolor FIS, ga v upanju na zeleno luč za Zlato lisico (6. in 7. januar 2024) prvič ne bodo pričakali mariborski smučarski delavci. V vodstvu ASK Branik so namreč po tem, ko je Mednarodna smučarska zveza iz koledarja dokončno prečrtala Maribor, pri Smučarski zvezi Slovenije pa so izbojevali vključitev Kranjske Gore, ocenili, da je zanje gostovanje na Gorenjskem finančno nevzdržno. Organizacijo ženskih smučarskih tekem svetovnega pokala je tako prevzela SZS, in sicer preko zavoda SLOSKI. Za eno leto so od mariborskega smučarskega kluba, domnevno za 20 tisoč evrov, odkupili blagovno znamko Zlata lisica, ki slavil 60 let, v vlogi generalnega sekretarja pa organizacijske niti zdaj vleče Tomaž Šušteršič, ki je v podobni vlogi tudi v Planici. V pogovoru za Sportklub se je dotaknil številnih odprtih vprašanj.

Koliko mariborskega pridiha je, če govorimo o organizacijski strukturi, ostalo Zlati lisici ob njenem okroglem jubileju?

Najprej bi izrazil globoko spoštovanjem vsem Štajercem, ki so v dolgih desetletjih v pripravo Zlate lisice vložili znanje, čas, svoje delo in energijo. Pa pri tem niti ni pomembno, ali so bile tekme v Mariboru ali v Kranjski Gori. Pomembno je, da so se tekme odvile v Sloveniji. Prepričan sem, da bi pod streho spravili tudi 60. Zlato lisico, če le ne bi zapadli v organiziranost, ki v Kranjski Gori zanje ni bila več finančno vzdržna. Prav zaradi želje po mehki tranziciji smo želeli, da bi ključne položaje obdržali dosedanji člani OK Zlata lisica. Med drugim tudi z mislijo, da organizatorji ostanejo v kondiciji, če bi se v prihodnje tekmovanje vrnilo na Pohorje. Posamezniki so se za to pot odločili, ASK Branik pač ne. Klub nam je, seveda za denarno nadomestilo, za prihodnjo izvedbo predal blagovno znamko. Ne bi želel preveč gledati v prihodnost. Dejstvo je, da letos Zlata lisica slavi 60 let. Razumem čustva in tudi zaskrbljenost dolgoletnih organizatorjev. Trdim pa, da je nova organizacijska struktura dogodek prevzela tudi z namenom, da bi bil ta še boljši in se v ostri konkurenci organizatorjev razvijal naprej.

Kdo bo torej skrbel za 60. Zlato lisico?

Gledalcem, tako televizijskim kot tistim na prizorišču, ni posebej pomembno, kdo bo pripravil tekmovanje, a vendarle želimo vsem ponuditi čim boljšo izkušnjo. Najeli smo domače, usposobljene in prekaljene smučarske delavce iz ASK Kranjska Gora, da skupaj z žičničarji pripravijo teren ter tekmovalno progo. Jasno, skupaj z vodstvom FIS, ki bdi nad svetovnim pokalom. Verjamem, da je Kranjskogorčanom to v interesu tudi zaradi marčevskega pokala Vitranc. Za logistiko, prizorišče, program za gledalce, gostoljubje in še marsikaj pa bo poskrbela ekipa, ki sicer pripravlja planiška tekmovanja.

Se je na organizacijski ravni veliko spremenilo?

Morda je naša organiziranost bolj strukturirana in kompleksna. Naloge so bolj jasno razdeljene. Ker pozneje gostimo še mladinsko svetovno prvenstvo v nordijskih disciplinah in ob koncu sezone še finale svetovnega pokala v smučarskih skokih v Planici, si seveda ne moremo privoščiti, da celotno ekipo obremenimo le za en dogodek. Vse skupaj poskušamo delati vzporedno in z mislijo na vsa tri mednarodno odmevna tekmovanja.

Pogosto govorite o modernejših pristopih in boljši izkušnji. V čem bo, povsem konkretno, Zlata lisica 2024 drugačna od predhodnih?

Slovenci smo se vedno izkazali z več kot korektno izvedbo, predvsem športno-tehničnega dela tekmovanj. Kranjska Gora, Ljubno, Pokljuka, Rogla … Morda pa mnogim prireditvam malce zmanjka, ko govorimo o dogodku, ki preraste ozko pojmovanje tekmovanja. Planica se je že pred leti podala na pot, na kateri izkušnja gledalca ni povezana le s športom, temveč je to nekaj več. Cena vstopnice vključuje tudi zabavo, užitek v naravi, ne le športa. Če govorimo o ženskih kranjskogorskih tekmah, ne moremo zanikati mrtvila med obema vožnjama. Manjkala je tudi ustrezna raven gostoljubja. Prav segment gostinske ponudbe, VIP prostorov in spremljevalnega programa želimo dvigniti na višjo raven. Konkretno letos tudi s koncertoma Magnifica in Čukov ter nastopa Retro banda Cik Cak.

Kaj to pomeni za proračun?

Ostajamo na ravni preteklih tekmovanj in sledimo smernicam FIS. V prvi vrsti mora biti vse poskrbljeno za športnike in marketing, a vzdušje ustvarjajo gledalci na prizorišču. Če se to odrazi tudi v televizijskem prenosu, smo lahko zadovoljni vsi. Priznam, za sam televizijski prenos me zaenkrat ne skrbi, čeprav bi bila že potrebna tudi uporaba novejših tehnologij. Tukaj imamo prave mojstre, obenem pa smo dobri pri vključevanju lastnih inovativnih rešitev.

Sliši se zelo protislovno. Enak denar, verjetno dober milijon evrov, hkrati pa napovedi o precej boljšem produktu.

Zakaj je bil dogodek za Mariborčane finančno nevzdržen? Moja domneva je, da so se stroški povečevali zaradi selitev in zasedenosti namestitev. Poleg tega je do menjave prizorišč večinoma prihajalo v zadnjem trenutku, kar je pomenilo, da je bilo treba načrtovane aktivnosti prilagajati v novo okolje. Največji strošek predstavljajo delovna sila, energenti, prevozi in najem prireditvene infrastrukture. Tokrat poskušamo iskati notranje rezerve ter gradimo na sinergijskih učinkih s Planico in pokalom Vitranc. Konkretno, osrednja tribuna in del spremljevalnih objektov bodo v Podkorenu nato ostali vse do moških tekem. Pod črto, z nadgradnjo prireditve realno ne povečujemo odhodkov.

Je ocena o dobrem milijonu proračuna torej točna?

Da, prihodkovna stran proračuna pa se bo le nekoliko dvignila. Ob tem se zavedamo, da pri medijskih pravicah nimamo nič manevrskega prostora, saj je sklenjena dolgoročna pogodba. Pri prodaji marketinških pravic pa ga imamo nekaj in to smo želeli tudi izkoristiti. Poskušamo biti inovativni, racionalni in učinkoviti.

Na mednarodni ravni blagovna znamka Zlata lisica, ki ste jo najeli za eno sezono, verjetno ne prinaša omembe vrednih učinkov. Kaj pa domači trg, kjer je sentimentalni ali včasih tudi nostalgični vidik lahko bolj izrazit?

Konkretne analize mednarodne vrednosti blagovne znamke nimamo. Dejstvo pa je, da Zlato lisico v Sloveniji enačimo z ženskim alpskim smučanjem, asociacija pa je tudi Maribor. Tega ne zanikam. Kaj pa sponzorji? Na mednarodni ravni o sentimentu ne moremo govoriti. Tuje sponzorje zanimajo le številke. Pri domačih pa se je pokazalo, da družbe, ki imajo sedež na Štajerskem, nimajo namena sodelovati v prihodnje, ne glede na to, da še vedno ponujamo Zlato lisico v Sloveniji. Kakšen bo odziv štajerskih gledalcev, bomo videli na tekmah.

Kaj pa morebitna prihodnost Zlate lisice v Mariboru?

Ni vse v naših rokah. Na potezi bodo tudi ali pa predvsem deležniki v Mariboru. Če bi poskrbeli za vse nujne posodobitve ter snežne garancije in pokazali organizacijsko pripravljenost, bi morali vsi skupaj nato prepričati še predstavnike Mednarodne smučarske in deskarske zveze FIS. V načrtih prihodnjih koledarjev je kot prizorišče namreč zapisana Kranjska Gora. Govorimo o predlogu tekmovalnih koledarjev do konca sezone 2025/26.

Če smo prav razumeli mnoge namige med vrsticami, ni izključen scenarij, po katerem bi se prihodnje leto pogovarjali zgolj o tekmah svetovnega pokala v Kranjski Gori, torej brez lisičje priponke?

Črto bomo potegnili po koncu sezone. Pustimo času čas. Morda malce premalo poudarjamo, kako pomembno je, da je žensko tekmovanje svetovnega pokala ostalo v Sloveniji. To ni samoumevno. Konkretno, izpadel je tudi Zagreb, ki je bil zaradi bližine mesta, šova, gostoljubja in visokih denarnih nagrad vzor sodobne tekme.

Proga je v fazi priprave. Bo pred zaprtjem tudi kaj priložnosti za trening domače reprezentance?

Eden od motivov Janeza Slivnika, ki je prevzel vlogo vodje tekmovanja, je bil prav to. Vztrajal je, da poskušamo teren pripraviti dovolj zgodaj, da bi lahko pred zaprtjem na njem trenirale tudi slovenske smučarke. Ta ideja torej stalno tli. Panoga za alpsko smučanje si z organizatorji prizadeva, da bi pravočasno in dovolj kakovostno pripravili progo, da bi bil mogoč tudi trening na domačem terenu.