Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
ULEB Eurocup
NBA
Slovenija
Turška liga TBL
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Jure Franko, prvi Slovenec s kolajno v zgodovini zimskih olimpijskih iger, ob bližajoči se štirideseti obletnici svojega največjega smučarskega uspeha v intervjuju za Sportklub o spominih na Sarajevo 84, nepozabnem vrvežu, umiku iz Evrope ter novi karieri in vojnih brazgotinah prestolnice BiH.
Do ušes ali kar do klobuka nasmejani mladenič v dolgi bundi, za katero se je ob dvigu rok izkazalo, da je za kakšno konfekcijsko številko ali dve premajhna, in lesk srebrnega odličja, pripetega na rdeči trak. Podoba, ki za več generacij, predvsem tistih, rojenih v 70. letih prejšnjega stoletja in navzdol, predstavlja svojevrsten nostalgični sprožilec. Za mlajše pa arhivski dokument, ki simbolizira zgodovinsko prvo slovensko kolajno na zimskih olimpijskih igrah.
Štiri desetletja po srebrnem veleslalomu na Bjelašnici 61-letni gospod s pokončno držo in vitalnim pregledom prostora vstopi v eno od kavarn v Radovljici, ki je postala njegov dom. Širok nasmeh ob stisku roke ga hitro ”izda”. Jure Franko, mladenič iz olimpijskega Sarajeva 1984, danes poslovnež v producentskih vodah. Predvsem pa lastnik imena, ki v Sloveniji in tudi preostalih republikah nekdanje skupne države še vedno odzvanja na prav poseben način.
Njegova pot od domačega Solkana do Radovljice, kjer sta se s soprogo Simono Vodopivec naposled ustalila, je bila precej daljša od 150 kilometrov. Po zgodaj končani smučarski karieri, med katero se je še trikrat zavihtel na stopničke svetovnega pokala, ga je vodila tudi v Združene države Amerike in na Japonsko. Deloma zaradi iskanja poslovnih izzivov, deloma tudi zaradi umika iz regije, v kateri je postal in ostal srebrni Jure, ki bi se moral vselej prijazno nasmehniti ponarodeli Karajlićevi krilatici o bureku.
Prihodnji teden se bo vrnil v prestolnico BiH, in sicer kot poseben gost niza dogodkov ob štirideseti obletnici zimskih olimpijskih iger, ki so bile zanj in za sotekmovalce iz tedanje jugoslovanske reprezentance domače. Še pred novo sarajevsko avanturo pa si je vzel čas tudi za Sportklub.
Ste na olimpijsko kolajno iz Sarajeva lahko kdaj gledali kot na povsem zaprto poglavje oziroma kot na spomin iz nekega drugega življenja? Ali pa vas je kot senca spremljala do danes?
Senca? Bolj sonce. To je res svetel trenutek mojega življenja. Ko gledam nazaj, lahko ugotovim, da je bilo vse, kar je sledilo uspehu, zame pretirano obremenjujoče. Bil sem mlad in povsem nepripravljen na evforijo ter življenje v središču. Res je, pozornost je imela veliko pozitivnih plati. Žal pa tudi nekaj manj prijetnih. Konkretno, nisem bil povsem iskren in naraven. Začel sem se obnašati tako, kot so ljudje ali mediji od mene pričakovali. Sledil sem novinarskim zapisom, se po njih ravnal, si jih gnal k srcu. Vse skupaj sem težko procesiral. Moral sem se umakniti. Iz države in od športa. A tudi v tujini, konkretno v ZDA in na Japonskem, sem videl svetlobo prej omenjenega sonca. Olimpijska kolajna je vizitka, ki odpira marsikatera vrata. Je pozitiven znak, ki pa vseeno terja novo in novo dokazovanje. Danes? Sarajevo 1984 je lep in topel spomin. Tudi slogan ”Volimo Jureka više od bureka” me spremlja povsod. Od Karavank do Makedonije.
Naša kolajna. Slovenska. Jugoslovanska. Reprezentančna. Ste v tisti izjemni evforiji odličje vendarle lahko slavili tudi na povsem intimni oziroma osebni ravni?
V prvem trenutku vsekakor. Če ne bi v prvi vrsti tekmoval zase, mi ne bi uspelo. Če bi se na štart postavil z bremenom celotne nacije, bi se zlomil. S časovnim oddaljevanje od leta 1984 pa sem začel spoznavati širši pomen rezultata. Danes razumem, da to vendarle ni le moja kolajna.
Kaj pa slavje? Je bilo v celoti nadzorovano?
Bil sem zelo sproščen in spontan. V prvi vrsti vesel. Pravega nadzora nad seboj pa nisem imel. Vodili so me od medija do medija, od pokrovitelja do pokrovitelja, od funkcionarja do funkcionarja. Lebdel sem na meglici evforije. Morda bi si želel, da bi bilo vse skupaj malce bolj usmerjeno. Navsezadnje me je čakala še slalomska tekma. Bil sem v izjemni formi. Toda prave osredotočenosti ni bilo. Koncentracija se je razpršila.
Z nekaj kliki na spletu hitro pridemo do posnetka vožnje. Če odmislimo tehniko in opremo, ki odražata tisti čas, zaznamo tudi malce večji zdrs ali dva ter predvsem izgubo ritma. Ste si te napake kdaj očitali?
Všeč mi je, da smo tisto tekmo vsi skupaj razumeli kot zmago. S kolajno so bili izpolnjeni vsi cilji. Nikoli nisem razmišljal o tem, da sem izgubil zlato. Ne, osvojil sem srebro. Ponosen sem tudi na brezkompromisen finalni napad. Zaradi tega sem v cilju v zrak dvignil roko, pa čeprav si kolajne takrat še nisem zagotovil. Sem pa večkrat analiziral nastop, tudi z vidika opreme. Trdim, da bi z današnjo opremo želeno linijo na enem od odsekov zlahka izpeljal. Takrat pa sem sem zaradi smučarskega čevlja zdrsnil, tako da sem tam zanesljivo izgubil vsaj dve desetinki. A znova bi ponovil in izrecno poudaril, da ne razmišljam o izgubljenem zlatu, pa čeprav te, mimogrede, v ZDA vsak sogovornik vpraša, kdo je bil zmagovalec. Ne. Srebro je bilo osvojeno, zlato nikoli izgubljeno.
Čeprav ste se v določenem obdobju povsem umaknili, pa smo že velikokrat slišali zgodbo o tem, kako ste se borili tudi za videorekorder kot obljubljeno nagrado za odličje. Ali pa prigodo o tem, kako so Nele Karajlić in ”nadrealisti” skovali parolo o “Volimo jureka više od bureka”. Tudi manjši zdrs na odru za zmagovalce ste večkrat opisali. Pa znana stava z Andrejem Šifrerjem za vrček piva. Kaj pa utrinki, ki niso bili neposredno povezani s samim nastopom ali dogodki pred kamero?
To so spomini, ki v določenih trenutkih privrejo na plano. Takšnih iskric je kar nekaj. Konkretno, spominjam se poznejšega zmagovalca Maxa Julna. Pred obema nastopoma sva udarjala s pesti in si dopovedovala, da bo to najin dan. V glavi mi še danes odmeva tudi huronsko tuljenje v družbi Toneta Vogrinca med vožnjo s prizorišča. Povsem se nama je “zmešalo”. Pri srcu pa mi je tudi spomin na trenutek, ko sem odprl vrata sobe v olimpijski vasi. V njej me je čakal Tomaž Cerkovnik. V rokah je držal fotoaparat in vse skupaj ovekovečil. Še danes imam pred očmi tudi trenerja Filipa Gartnerja, ki je v olimpijski menzi tako ponosno hodil med mizami. Najlepši utrinek? Notranji občutek zadovoljstva. Ko opraviš delo in si nič ne očitaš.
Vsega 21 let ste imeli ob največjem športnem podvigu. So se zaradi tega kdaj porajali notranji dvomi, povezani z iskanjem motivacije? Morda celo strah pred tem, kaj sledi? Kako se gnati po vrhuncu ob takšni mladosti?
V športnem smislu je logično, da želiš napredovati. Jaz sem bil pri tem zaradi trajnih poškodb kolkov omejen. Že tri leta pred tem so mi svetovali, naj smuči postavim v kot. Stanje se je po Sarajevu le še poslabševalo. Enostavno, telesno nisem bil več zmožen dosegati kotov, da bi bil tehnično konkurenčen. Poleg tega bi moral treninge znatno omejiti. Zato v smučanju nisem videl pravega smisla in sem se upokojil le dobro leto po olimpijskih igrah. Dejstvo je, da v športu nisem dosegel vsega, kar bi lahko. Po drugi strani pa je moj olimpijski uspeh v družbi pustil tako velik vtis in ob spominih vselej poskrbi za tako zelo pozitivna čustva, da za obžalovanja preprosto ni prostora. Šport pa ni vse. Nekako sem, kar je odgovor na vaše vprašanje, že takrat vedel, da me čaka še celo življenje. Drugačno. Imam družino. Lotil sem se številnih izzivov, v katerih sem bil uspešen. Znal sem zadovoljiti svojo ambicioznost. Tudi danes. Kar 25 let sem bil v tujini. Po vrnitvi sem se lotil muziklov. In z ženo sva se podpisala pod daleč najbolj gledan muzikal vseh časov v Sloveniji. To je nova kolajna. Zadovoljstvo po dobro in temeljito opravljenem delu je deloma primerljivo s športnimi občutki.
Takrat smo živeli v prepričanju, da je v okvirih nekdanje Jugoslavije alpsko smučanje svojevrstna ekskluzivna slovenska domena. Toda z Bojanom Križajem ter pozneje Matejo Svet in Rokom Petrovičem ste bili tudi jugoslovanska zgodba.
Bojan Križaj je prebil ta led. Vse do Sarajeva je bil on edino zares prepoznavno smučarko ime v vseh republikah. Tudi zaradi tega je imel na svojih ramenih neizmerno veliko breme. Za vse nas ta pritisk ni bil tako zelo izrazit. No, s tistimi olimpijskimi igrami se je to spremenilo. Igre so organizacijsko in tekmovalno slonele na Slovencih. Moji kolajni pa je sledila eksplozija. Rad se pošalim, da imam dve življenji – pred Sarajevo in po njem.
Bojan Križaj je nesporni pionir te generacije. Zanimivo pa je, da je prvo jugoslovansko kolajno na svetovnih prvenstvih osvojil Boris Strel, vi prvo olimpijsko odličje, Petrovič pa prvi globus. Kakšen pa je bil interni reprezentančni odnos do Križaja. Ste ga dojemali kot neformalnega kapetana, morda vzornika? Ste kdaj zaradi središčne vloge in tudi kakšnega privilegija čutili kaj ljubosumja?
Bojan je oral ledino. Bil je pojem kakovosti in merilo na treningih. Nikoli nismo, vsaj jaz ne, čutili, da bi živeli v njegovi senci. Ne, že zaredi tega, ker je bil malce starejši, rezultatsko boljši in veliko bolj izdelan smučar od vseh ostalih. Mi je bilo vseeno, če me je premagal na tekmi? Ne, seveda ne. Toda z njim in vsemi ostalimi v reprezentanci smo ustvarili izjemno konkurenčno okolje. On je motiviral nas, verjamem pa, da je bil zaradi našega napredka bolj zagrizen tudi on. To so bili časi, ko smo imeli krizni sestanek, če tekme vsaj trojica ni končala med najboljšo deseterico. Na kratko, širina in globina ekipe sta bili zagotovilo za uspeh. Danes tega v slovenski reprezentanci, žal, ni. Žan Kranjec je sam. Ilka Štuhec prav tako.
Kdaj vam je bilo v reprezentanci najlepše?
V letih 1979 in 1980. Za nas, malce mlajše, je bilo vse skupaj nekaj novega. Zacveteli smo kot ekipa. Ustvarjala se je evforija. Iskreno smo drug drugemu privoščili uspehe. Dejstvo pa je, da je smučanje individualni šport. Zato je tudi rivalstvo sestavni del tega.
Žal je malce širša slika tiste zlate generacije tudi srhljiva. Vključuje kar nekaj tragičnih smrti (Jože Kuralt, Tomaž Cerkovnik, Boris Strel, Rok Petrović, Sašo Robič …), velikih osebnih stisk, neuspehov na drugih področij, popolnih umikov od javnosti … Tudi zase pravite, da ste “pobegnili” v tujino. Toliko negativnih usod v eni skupini bi stežka označili za naključje. Je vse to skrita cena uspeha in tedaj vsesplošne smučarske evforije?
Gre za širše vprašanje. Slovenija je imela v tistem obdobju med vsemi jugoslovanskimi republikami najslabše urejene pogoje za vrhunske športnike. To je bolj vprašanje za starejše športne birokrate. Govorim predvsem o obravnavi športnikov. Trdim, da bi se naša življenja odvijala na drugačen način, če bi živeli v Srbiji ali Bosni. Nacionalne junake so tam nekako znali vključiti v družbo in jim olajšati življenje. Tudi na finančni ravni. Dobro vem tudi, kako so lokalna okolja znala nameniti svoj prostor avstrijskim smučarskim junakom. Mi pa smo bili popolni amaterji ali štipendisti. Smučarska uspešnost nam ni prinašala finančne eksistence. Po koncu kariere smo bili ponastavljeni na stopnjo nič. Na novo življenje nismo bili pripravljeni. Vsi skupaj smo bili premalo ponosni nase, na svoje uspehe, na svoje športne junake. In morda vse težave izvirajo tudi iz tega.
Vaša zgodba je, na srečo, svetlejša. V enem od odgovorov ste že nakazali na enega od največjih dosežkov producentske kariere. Muzikal Mamma Mia je hit. Pripravljate kaj novega?
Po svetu sem se ukvarjal z organizacijo povsem drugačnih projektov. Zakaj nato muzikal? V ta svet sem se podal zaradi žene. Ker sva redno obiskovala predstave, sva imela sliko o profesionalni produkciji. Ob vrnitvi v Slovenijo sva opazila, da je prostora za izboljšave zelo veliko. Jasno nama je bilo tudi, da morava biti komercialno uspešna. Leta 2008 sva na odre postavila Moje pesmi moje sanje. Muzikal je bil zelo uspešen. Sledilo je nekaj manjših projektov. Vse do Mamma Mie. Pripravili smo tudi muzikal Briljantina. Žal je naše delo nato prekinila epidemija. Po triletnem mrtvilu smo obudili muzikal Nune v akciji. Na odre smo vrnili tudi Mamam Mio. Nastopamo tudi z Dinamitkami. Zdaj smo osredotočeni na to.
V kratkem se vračate v Sarajevo. Štiri desetletja po igrah, a žal tudi manj kot tri desetletja po krvavi vojni. Posledično je to povsem drugačno mesto, pa čeprav v sebi nosi stari šarm in večne brazgotine. Kako ga doživljate?
Mesto kontrastov. Na eni strani žalosti in na drugi veselja. Grozote vojne sem v 90. letih preteklega stoletja dojemal zelo čustveno. Povezal sem se z nekdanjimi olimpijci in pomagal mestu. Pobudnica in gonilna sila akcije je bila ameriška smučarka Christin Cooper. Izpeljali smo več dobrodelnih in humanitarnih akcij, obenem pa smo Američane ozaveščali o dogajanju v najdlje okupiranem in obleganem mestu v zgodovini. V Sarajevo sem se prvič po igrah vrnil šele leta 2006. Takrat sem v posebni akciji v mestu obiskal vojne sirote in jih odpeljal na olimpijske igre v Torino. Priznam, da so se me podobe takratnega Sarajeva zelo dotaknile. V pogovoru z domačini je bila še vedno vsaka druga beseda ”vojna”. Nato so prišle nove generacije. Le-te pa se lahko oklepajo sarajevskih olimpijskih iger kot dogodka z visokimi ideali in pozitivnimi čustvi.
Osmega februarja 1984 je Jure Franko na otvoritveni slovesnosti zimskih olimpijskih iger na stadionu Koševo nosil jugoslovansko zastavo. Šest dni zatem je na veleslalomski tekmi spadal v ožji krog favoritov. Po prvi vožnji je bil četrti, mesto pred rojakom Borisom Strelom. V drugo sta za njim zaostala Andreas Wenzel in Franz Gruber. Zlata se je veselil Švicar Max Julen, Franko je za njim zaostal 23 stotink sekunde in tako slovenskemu športu priboril prvo kolajno na ZOI, tretji pa je bil Wenzel. Strel je tekmo končal na petem mestu, Bojan Križaj je bil deveti, Grega Benedik pa je odstopil že na prvi progi.
