Slovenski amater, ki želi poleteti na planiški velikanki

Foto: Egon Parteli

Bi si kot popoln amater upali spustiti po smučarski skakalnici ali celo velikanki? Enainštiridesetletni Aleš Prestor želi storiti prav to in konec marca v Planici poleteti na letalnici bratov Gorišek.

Slalom: nekoč slovenski smučarski kralj, danes v kritičnem stanju

Alpsko smučanje

14. Feb 2024 10

Alpsko smučanje

14. Feb 2024 10

Legendarni Kasai se v velikem slogu vrača med elito (VIDEO)

Smučarski skoki

13. Feb 2024 1

Smučarski skoki

13. Feb 2024 1

Če za Aleša Prestorja morda še niste slišali, ste zagotovo za njegove gostinske obrate in klube. Nekdanji kuhar in barman je v Ljubljani med drugim odprl Cirkus, K4, Shooters, Figovec in Slovensko hišo, pred dvema letoma pa prišel na nenavadno zamisel, da za 40. rojstni dan na smučarski skakalnici preskočil 40 metrov.

A neobičajna domislica se je že kmalu razvila v resen hobi. “Ker sem si še vedno želel nadaljevati, sem se priključil fantom in puncam, ki trenirajo in zdaj z njimi obiskujem treninge. Letos smo že kar dobro osvojili 120-metrsko skakalnico,” se pohvali Prestor, ki se je pred časom sicer odločil za umik iz gostinstva.

“Bilo je vedno več stresa, otroci so odraščali in na koncu mi morda tudi glava več ni dopustila, da bi bil tako vpet v te stvari. Sedaj imam agencijo in pomagam razvijati določene znamke ter vlagam v mlade,” pojasni sogovornik, ki si je postavil zelo ambiciozen cilj, da letos kot predskakalec poleti na velikanki v Planici.

Aleš, od kod ideja, da v zrelejših letih pričnete trenirati smučarske skoke?

Marca 2022 sem na zaključku v Planici srečal svojega zdajšnjega trenerja Žigo Mandla. Kasneje sva se dogovorila za kosilo, na katerem sem ga povprašal, ali bi lahko še kdaj skakal. Moje znanje smučarskih skokov, ki sem ga treniral med tretjim in sedmim razredom, ni bilo briljantno, ravno tako ne moja konstitucija, saj sem imel 35 kilogramov preveč, kar je daleč od idealne teže za skakalca. A mi je brez pomislekov odgovoril pritrdilno. V istem trenutku sem se odločil, da želim poskusiti. V naslednji uri sva že imela izdelane cilje, a glavni namen je bil, da 2. avgusta za 40. rojstni dan skočim 40 metrov.

Nato so se začeli treningi. Prvega sem opravil na zadnji dan v maju, ko sem se spustil v Mostecu in me je radij skakalnice takoj “pojedel”. A do izraza je prišla moja trma, tako da sem že prvi dan skočil na 40-metrski napravi, nato pa sva se že odpravila v Planico na 60-metrsko skakalnico. Avgusta sem imel nato v Planici za rojstni dan revialno tekmo, ko sem skočil 91 metrov in pol ter postavil osebni rekord. A ker sem si še vedno želel nadaljevati, sem se priključil fantom in puncam, ki trenirajo in zdaj z njimi obiskujem treninge. Letos smo že kar dobro osvojili 120-metrsko skakalnico. Moj rekord znaša 125 metrov, ki sem ga postavil ravno danes.

A želja je menda skok na velikanki?

Tako kot v življenju si tudi v smučarskih skokih želiš iti čim dlje. Ne vem, ali je že kakšen rekreativec skakal na njej, vem le, da so to po nekaj letih to storili nekdanji skakalci, ki so se na velikankah že preizkusili. Sam sem o tem le sanjaril. Zdaj intenzivno treniram, s trenerjem sva se že letos odpravila tudi v Lillehammer na priprave, saj tu še ni bilo snega.

Zadeve ste se lotili zelo resno.

S Sebastjanom Goriškom, ki je s pokojnim očetom Janezom skonstruiral velikanki v Vikersundu in Planici sva imela v preteklem letu kar nekaj debat na temo mojega skoka na velikanki, kar je omenil Norvežanom. Vodji tamkajšnjega tekmovanja se je ideja zdela zelo zanimiva, zato mi je naročil, da mu pošljem posnetke svojih skokov. Zdaj le še čakamo na zeleno luč, da bi šli še pred Planico leteti v Vikersund.

Kako daleč želite poleteti, če se vam želja uresniči? Magičnih 200 metrov?

To je daljnosežni cilj, saj se kilogrami ne topijo tako hitro, kot bi si želel. Morda bi znali trenerji to bolje pojasniti, a tudi če bi nalet povečeval v nedogled, bi v določenem trenutku hitrost postala tako visoka, da ne bi uspel pravilno opraviti drugih stvari. Letos v Planici bi si zato želel preleteti 170 metrov, a če sem iskren, bi bil tudi pri tej daljavi malce žalosten. Seveda je želja preleteti magičnih 200 metrov, a za človeka, ki je rekreativec, bo zmaga že to, da bom stal na vrhu zaletišča velikanke.

Boste v tem primeru zaključili s smučarskimi skoki?

Glede na to, kako dobro se poznam, ne verjamem, da bom že letos preletel 200 metrov. Mislim, da bom s treningi nadaljevati še vsaj kakšno sezono.

Morate za skok na velikanki prejeti tudi dovoljenje Mednarodne smučarske zveze (FIS)?

Vse je v domeni organizatorjev, Fis pri tem nima besede. Podobno je bilo sedaj na Kulmu. Avstrijci so celo tako nori, da predskakalcem zaletno mesto še dodatno dvignejo, da dosežejo osebni rekord. Vseeno mislim, da bo prav v Sloveniji ljudi še najtežje ljudi prepričati, da mi dovolijo skočiti. Morda se motim, a takšen imam občutek. Vse je nekako v zraku. Veliko se govori o moji želji in z njo so skoraj gotovo seznanjeni, a nihče mi še ni dal zelene luči.

Žiga Mandl; Foto: SSK Ilirija

“O tem odloča vodja predskakalcev. Najprej se opravijo trije, štirje skupni treningi, da se ugotovi, ali je varno. Nato sledi preizkus, po katerem pa se lahko zgodi, da ugotovijo, da za določenega skakalca ni varno, da skače in določijo drugega,” postopek izbire predskakalcev pojasni trener Žiga Mandl.

Kdaj boste izvedeli, ali boste lahko nastopili v Vikersundu?

Že zelo kmalu, letalske karte smo že iskali in pripravljali načrt, kako se bomo tja odpravili. Če bo po sreči, bom tam letel 13. marca, v Planici pa teden dni pozneje. Zdaj bom pridno treniral in bolj malo jedel.

Kako je z vašimi kilogrami in skrbjo za telesno težo?

Po občutku imam sedaj okoli 85 kilogramov, a s trenerjem ciljava, da bi shujšal do 79 kilogramov. Zdaj moram stisniti in do Planice zdržati tudi brez alkohola (smeh). Seveda bi pomagalo, če bi shujšal. Če mi uspe, bo veliko veselje. Je težko, ker živiš običajno življenje in če se preveč postiš, potem nimaš energije.

Skakalci slovijo kot izjemno gibčni in elastični. Vam kot moškemu srednjih let poleg odriva to predstavlja največ preglavic.

Največji poudarek je na lahkem ogrevanju, nizkem srčnem utripu in precejšnjemu raztezanju, pred treningom pa na aktivaciji. Na tem področju sem moral postoriti največ. Kar se tiče odriva, pa niti nimam težav, saj imam močne noge.

Za dolg polet boste lahko verjetno tudi malo “pogoljufali” in si izbrali širši dres ter daljše smuči.

Moj razkorak na dresu je že tako nekoliko nižji, smuči pa imam od starta dolge 2,6 metra. Seveda dres malce pomaga, a zaradi njega ne bom namesto 160 poletel 200 metrov. Na koncu bo vse odvisno od moje glave.

Smučarski skakalci dajejo velik poudarek tudi psihični pripravi. Kako je pri vas?

Moja glava razmišlja drugače kot pri skakalcih. Tako hiter napredek sem lahko doslej dosegel, ker vem, kaj lahko počnem s svojim telesom. Svoje telo veliko boljše obvladam kot otroci. Je pa res, da sem se zaradi prevelike želje tudi sam že zaciklal. Letos sem testiral tri različne čevlje, da bi bil moj odriv še bolj direkten. Seveda sem začel preveč razmišljati. A mi je bilo lažje, saj ne živim od tega. Vrnil sem se k osnovam, opravil dva treninga in se znova vrnil k iskanju skrajnosti.

Skakalci težko opišejo občutke, ki jih doživljajo v zraku. Bi vi, ki niste od nekdaj vpeti v smučarske skoke, to storili lažje?

Seveda. Ko si v smučini sploh nimaš občutka, da greš tako hitro. Nato sledi najboljši del, ki je kot droga in zaradi česar ne vidim razlogov, da bi se v naslednjih letih temu odpovedal – pritisk. Čutiš ga na celem telesu, na smučeh, na prstih. Je tako, kot če bi nekdo tvoje celotno telo porival nazaj, ti pa se stalno boriš in grizeš naprej. Prepričan sem, da bi s svojimi občutki danes lahko sestavil simulator za skoke.

Kako najdete čas za treninge?

Ko imam na sporedu trening, vstanem ob petih zjutraj, začnem z ogrevanje in zaključim okoli 10. ure, tako da mi za službo ostane dovolj časa. Res pa je, da zdaj, ko je pred vrati Planica, dajem smučarskim skokom malce večji poudarek.

Predstavlja rekreativno ukvarjanje s skoki precejšen finančni zalogaj?

Klub podpiram s svojim znanjem in sponzorji. Opremo sem si kupil, nato pa s klubom obiskujem treninge. Morda se sliši smešno, vendar ura in pol treninga v Planici stane 10 evrov. Je zelo dostopen šport. Prepričan sem, da rešitev za klube predstavlja prav rekreativni del.

Zakaj se torej s smučarskimi skoki rekreativno ne ukvarja več ljudi?

Ljudje ne vedo. Odkar sem startal s svojo zamislijo, sem ves čas razmišljal, kako bi lahko nekomu, ki si želi skočiti, ta šport približal. Lani smo prvič organizirali projekt Flightfest, kjer smo na skakalne smuči namestili smučarske vezi in so lahko skakali s smučarskimi čevlji. Doslej se mi je pridružilo še sedem rekreativcev, a pozimi ne skačejo, saj je prenevarno. Gre za ljudi, ki so stari 24 let in več.

V tujini so rekreativni model že osvojili. Če se med četrtkom in soboto zapeljete v Planico, boste videli kar nekaj rekreativcev. Danes sem videl Finca, kako se je pripeljal s prikolico in s cigareto v ustih odšel na skakalnico. V dres je imel celo všit žep za cigarete. Če imaš smučarsko predznanje, sem prepričan, da lahko skoraj vsak skoči na 40-metrski skakalnici. Ni možnosti, da bi se komu karkoli zgodilo.