Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
ULEB Eurocup
NBA
Slovenija
Turška liga TBL
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokalČez točno tri tedne bo Peter Prevc na letalnici bratov Gorišek v Planici opravil še zadnje skoke v izjemno uspešni karieri. Pomemben delež k uspehom 31-letnega Gorenjca je prispeval nekdanji glavni trener slovenske skakalne reprezentance Goran Janus, ki je zmagovalca svetovnega pokala in novoletne turneje štirih skakalnic ter dobitnika 12 kolajn na velikih tekmovanjih od talentiranega mladeniča popeljal do naziva najuspešnejšega slovenskega skakalca vseh časov.
Sedem let, od 2011 do 2018, je bil Goran Janus glavni trener slovenske moške reprezentance v smučarskih skokih. Pod njegovim vodstvom je Slovenija postala prava skakalna velesila, danes 53-letni Ljubljančan pa je z orli postavljal številne mejnike. Jernej Damjan, Jurij Tepeš, Robert Kranjec in Peter Prevc so sestavljali ogrodje takratne zasedbe, ob koncu letošnje sezone pa se bo od skakalnic kot zadnji poslovil še najuspešnejši od omenjene četverice.
Prevčeva odločitev o koncu kariere, ki je v začetku februarja dodobra šokirala deželo na sončni strani Alp, je presenetila tudi aktualnega trenerja slovenskih nordijskih kombinatorcev. Kako se Janus spominja nekoč nadobudnega in talentiranega fanta, ki je tudi po njegovi zaslugi osvojil vse, kar se v skokih da osvojiti? Zakaj se je hitro pokazalo, da je iz šampionskega testa?
Kaj je bil prelomni trenutek Gorenjčeve kariere? Zakaj po nepozabni sezoni 2015/16 ni več zmogel konstantno tekmovati na vrhunski ravni ter kaj bi sam spremenil v svojih zadnjih letih delovanja na položaju glavnega trenerja skakalcev, od katerega se je poslovil leta 2018?
Kot gost Sportklubovega nedeljskega intervjuja pa se je Janus dotaknil tudi fenomena celotne družine Prevc, odličnega dela njegovega naslednika Roberta Hrgote in svetle prihodnosti slovenskih skokov zaradi, tudi v praksi dokazanega, odličnega sistema v ozadju.
Goran Janus, kako ste kot trener slovenske kombinatorske reprezentance zadovoljni z letošnjo sezono, ki jo je s slovenskega vidika zaznamovala odsotnost najboljše tekmovalke Eme Volavšek?
Glede na to, da nas je malo, je bil kar udarec. Ema je v zadnjih dveh sezonah dvakrat osvojila rumeno majico na poletni veliki nagradi. Lansko sezono je imela težave s hrbtom, ki so se stopnjevale, bolj ko se je bližalo domače svetovno prvenstvo. Letos pa po poletni nagradi težave s kolenom.
Seveda se pozna njena odsotnost. Ampak kar je pozitivno glede te sezone, je, da smo redno osvajali točke. Tako s fanti kot z dekleti, tako v svetovnem pokalu kot v celinskem.
Kakšno je trenutno Emino stanje? Koliko že trenira, kdaj lahko pričakujemo vrnitev?
Že tri tedne zapovrstjo delamo specialno vadbo v Mostecu v smučarskem klubu Ilirija. Z mesta, na vozičku. Prejšnji teden je prvič skakala na 80-metrski skakalnici v Planici, kjer je šlo brez težav. Pet skokov zapored. V tem tednu je skakala tudi na 90-metrski skakalnici. Stvar gre normalno naprej, Ema je zelo močna.
Verjetno je poškodba kolena pri skokih bolj problematična kot pri smučarskem teku?
Tudi tek. Vendarle je drsalna tehnika, pri odrivanju se čuti. Imela je strgan meniskus. Ampak pričakujem, da bo vse v redu. Načrtujemo, da bo nastopila na zaključku sezone v Oslu in Trondheimu.
Če se od kombinacije preusmeriva k smučarskim skokom. Dobre tri tedne nazaj je slovensko javnost presenetila novica, da po koncu sezone kariero končuje Peter Prevc. Je presenetil tudi vas?
Je. Vsekakor me je presenetilo. Saj je že v tej sezoni, pa tudi v prejšnji ves čas zraven svetovnega vrha. Manjka mu tista pika na i. A očitno se je resnično odločil. In po tem si je sprostil glavo. Skače kot prerojen, kar smo videli v Oberstdorfu (minuli konec tedna je bil dvakrat drugi, op. p.), kjer je že bil približek tistega, kar je kazal v preteklosti.
Ravno z zadnjimi skoki je dokazal, da je še vedno sposoben skakanja v vrh. Se vam morda njegovo slovo zdi celo preuranjeno? Vendarle je letos, 10 tekem pred koncem, že zbral več točk kot v prejšnjih treh sezonah. Bi si lahko premislil?
Malce je nehvaležno govoriti o tem, saj nismo skupaj že od leta 2018, zdaj pa je leto 2024. Sem in tja se srečujemo na treningih. Ne na kondicijskih, ampak na skakalnici. Zato težko komentiram. Vemo, da je imel tudi nekaj poškodb in tako naprej.
Pravite, da se videvate na treningih. Se takrat kaj pogovarjate, morda tudi o skokih? Ali se v ta del ne vpletate?
Od teh stvari sem se distanciral. Se pozdravimo, na hitro pogovorimo, kako kaj življenje, kako družina … Kar se tiče skokov, pa ne. Toliko sem, da sem se oddaljil. Res je tudi, da v moji ekipi ni bil samo Peter, ampak več fantov. In z vsemi smo okej. Na začetku sezone sem Timija (Zajca, op. p.) peljal v Kuusamo, kjer smo nastopali tudi kombinatorci. Ker smo leteli z Dunaja, je šel z nami. Ampak v njihove interne zadeve se ne spuščam.
Legendarni poljski skakalec Adam Malysz je po tekmah v Oberstdorfu glede Prevca dejal, da se je veliko bolje posloviti v vrhunski formi kot v težavah. Očitno bomo to videli tudi pri Petru.
Ja, očitno bomo (smeh). Adam ima prav. Mislim pa, da Peter še ni rekel zadnje. Glede na to, kako je letel v Oberstdorfu, je zelo močan. Do konca je še nekaj tekem in to bi lahko obrnil sebi v prid.
Prihajajo tudi skakalnice, ki mu ustrezajo. Oslo, Vikersund, Planica …
Glede na to, kaj je pokazal v Oberstdorfu, ima lahko visoka pričakovanja. V Vikersundu je nenazadnje postal svetovni rekorder, v Planici pa je že tako zmagoval. Morda mu Lahti (pogovarjali smo se v tednu pred tekmami na Finskem, op. p.) najmanj ustreza, ampak pustimo se presenetiti. Mislim, da ne bo problema.
Zavrtiva časovni stroj in se vrniva v preteklost. Vi ste glavni trener postali leta 2011, ko je Peter kot 19-letnik začenjal svojo tretjo sezono v svetovnem pokalu. Kakšen spomin imate nanj kot nadobudnega mladeniča, ki se je prebijal proti vrhu?
Že prej sem bil štiri leta v B reprezentanci, on pa je hodil na celinske pokale. Poznal sem ga že od prej. Bil je močan tekmovalec, kar je hitro pokazal. Če na eni tekmi ni bil med trideseterico, je bil že na naslednji med tremi najboljšimi. Stvari je lahko čez noč obrnil sebi v prid. Imeli smo dobro ureditev v celotnem trenerskem kadru, ki je z njim delal.
Res ni bil samo on, bila je cela skupina. Robert Kranjec, Jurij Tepeš … Rasli smo iz leta v leto. Robert in Peter sta imela tudi dobre izkušnje z olimpijskih iger 2010, kjer sta bila šesti in sedmi. To je bila dobra popotnica za nadaljnje delo.
Verjetno je bilo za njegovo celotno kariero bolje, da je proti vrhu napredoval postopoma in ni preskakoval stopničk?
Gradili smo iz sezone v sezono. Bil je proces, kjer stvari ne gredo iz danes na jutri. Ko si enkrat pri vrhu, pa gre bolj počasi. Vse skupaj je lepo funkcioniralo. Dolgo časa smo se borili za prvo deseterico, nato peterico, nato smo čakali stopničke. Pa so prišle. Potem pa skoraj samo zmage. Ko zdaj pogledam, da je bila njegova najboljša sezona 2016 – pet let smo lepo gradili.
Imeli smo tudi finančno stabilnost s strani Smučarske zveze Slovenije, takrat je bil predsednik zbora in odbora za smučarske skoke Ljubo Jasnič. Tudi na tem področju smo v skladu s procesom rasli.
Z njim ste bili pri številnih uspehih, vemo, ni jih manjkalo. Ampak katerega bi izbrali kot najljubšega?
Huh … (premislek). Rezultatov je bilo ogromno. V Sočiju je dobil srebrno in bronasto olimpijsko kolajno. Bil je svetovni prvak … Težko je izbrati. Vsako prizorišče in vsaka kolajna za sabo prineseta polno veselja. Morda so bile OI v Sočiju res tiste udarne. A je Peter to nadgradil s tisto nepozabno sezono, v kateri je postal še svetovni prvak v poletih … Zdržati celo sezono na takšnem nivoju in redno zmagovati je pa res velik zalogaj.
Na kako visokem nivoju je bil, dokazuje podatek, da je njegov rekord – 2303 točke v eni sezoni svetovnega pokala – še vedno nedosegljiv. Pa smo videli še nekaj dominantnih sezon, recimo Rjojuja Kobajašija in Halvorja Egnerja Graneruda.
Res je bil zelo suveren. Dokaz za to je bila tudi novoletna turneja. Osebno sem bil zelo razočaran, ko je bil na prvi tekmi v Oberstdorfu tretji. Glede na menjave vetra v drugi seriji smo bili zadovoljni s stopničkami in tem, da smo bili v borbi za orla. Ampak šli smo na štiri zmage. Razočaranje je bilo, ampak kratkotrajno, nato pa smo šli iz prizorišča na prizorišče.
Na velikih tekmah je pokazal, da ima glavo na pravem mestu. Kaj pa bi pri njem izpostavili kot človeško vrlino, zaradi katere je bil najboljši?
Zelo je bil poslušljiv do vseh trenerjev. Nisem bil samo jaz, imel sem pomočnike Nejca Franka, Janija Grilca in Matjaža Polaka. Pa dva fizioterapevta Urbana Komaca in Urbana Jarca. Bil je cel kup ljudi. Zraven še servis smuči pri Elanu z Aljošo Brancem in Tonijem Justinom.
Ko pomislim za nazaj. Začeli smo z zelo majhno ekipo, a se je tudi ta ’naredila’ skozi leta. Sedem tekmovalcev, pet trenerjev, dva fizioterapevta, dva serviserja. Postali smo močna nacija, kar se je poznalo v pokalu narodov. Bilo smo močni in prepoznavni.
Če pa preidem na Petrovo človeško vrlino … Nikoli ni kompliciral. Deloval je zelo enostavno, podobno kot Primož Peterka, s katerim sem imel tudi priložnost sodelovati. Dobro vzdušje, kar smo se dogovorili, to je naredil. To je vrlina šampiona.
Verjetno je potem tudi za trenerje lažje? Če tekmovalec posluša in naredi tisto, kar se pričakuje.
Na tekmah ja. Ampak to je eno, trenažni proces, med katerim se dnevno srečuješ, pa drugo. Mi smo imeli sistem, ko smo bili skupaj od ponedeljka do nedelje, ko smo prišli domov s tekme. In naslednji dan ter teden smo to ponovili. Če bi seštevali skupne dneve in vikende, ki smo jih preživeli skupaj … Vzdušje, komunikacija sta morala na vseh frontah delovati. Predvsem da zdržiš toliko časa.
Se spomnite v povezavi s Petrom kakšne zabavne, smešne anekdote? Ne nujno na skakalnici ali tekmi.
Po navadi se je na tekme in nazaj vedno vozil s serviserjem Aljošo, ni bil v istem avtomobilu kot jaz. Anekdot je bilo veliko, tudi smeha. Spomnim se enih jesenskih priprav v Medulinu, kjer smo imeli od enega do drugega drevesa napeljano elastiko. Tekmovalci so hodili od enega do drugega konca. Stava je bila sicer z Robijem Kranjcem, a je bil Peter zraven. Da če Robi prehodi celo brez da pade dol, bom jaz skočil oblečen v morje. Vsi so držali pesti zanj. Ostala ekipa ni prišla do konca, Robi pa je.
Kako ste spremljali Prevčeva zadnja leta, ko se je trudil ujeti priključek s svetovnim vrhom, sem ter tja pokazal kakšen vrhunski skok, a ni bilo konstante?
V vseh teh letih je bil Peter na ekipnih tekmah, svetovnih prvenstvih in olimpijskih igrah vedno konstanten. Vedno je bil močan člen verige. Težko je bilo pričakovati, da bo tudi v svetovnem pokalu nenehno na vrhu. Se je pa vedno znal zbrati na največjih tekmovanjih in moštvenih preizkušnjah, kjer je osvajal prva tri mesta.
Veliko je bilo govora o tem, kje se je zgodil tisti preskok po nepozabni sezoni 2015/16. Je res padec v drugi seriji v Ruki podrl hišico iz kart?
Če se po dolgem času ozrem nazaj … Peter bi tisto tekmo dobil za skoraj 20 točk. Res je bil suveren. Imel je nekaj bolečin, a ne takšnih, da ne bi mogel nadaljevati.
A vrnil bi se k predhodni sezoni. Takrat se je res zgodil bum. Tisto poletje je bil Peter povsod. Seveda je treniral, s tem ni bilo nobenih težav. Po treningih pa je imel stalno dodatne obveznosti. Morda mu je manjkalo regeneracije, počitka. Toliko je bil na očeh vseh, da je enostavno moralo priti do kratkega stika, kot sam pravim. Še vedno se je uvrščal med deseterico, ne pa med trojico. To pa je bilo težko, saj tudi ostali skakalci trenirajo in napredujejo. Zame je mesto med deseterico še vedno vrhunski rezultat.
Bi, če bi lahko v zadnjih dveh letih delovanja, ko mu ni šlo, kaj naredili drugače? Uporabili kakšen drugačen prijem? Ga pred čem obvarovali?
Morda bi se dalo, da bi ga malo obvarovali. Glede načina treninga pa ne. Sistem je bil zelo dober, še vedno ga uporabljajo.
In deluje.
Deluje, to vidimo na rezultatih. Če ni eden, je drugi. Če ni drugi, je tretji. In tako naprej. Sistem je res dober.
Morda mu je bilo odločitev o slovesu od skokov lažje sprejeti prav zato. Ker je ob njem izjemno močna ekipa. Kljub poškodovanemu Lanišku po njegovi napovedi kar trije različni slovenski zmagovalci: Lovro Kos, Domen Prevc in Timi Zajc.
Ne. Verjetno se je v njemu to že nekaj časa kuhalo, razloge za slovo pa ve on. Moramo spoštovati odločitev. Na koncu bo lahko tudi sam več povedal.
Bil pa je še aktiven skakalec v sezoni, ko je tudi sestra Nika zablestela na velikem odru. Že prej je zmagoval Domen, zdaj še ona. Tudi pri tem lahko ’naredi kljukico’.
Tukaj ste pozabili še na Ceneta. Družina Prevc s tremi fanti in enim dekletom … Po načinu skakanja so si zelo podobni. Res so fenomen številka ena. Vsi štirje, z Niko sicer nisem imel možnosti sodelovati, so zelo močni.
Kako gledate na njeno sezono? Domen je sicer zablestel še malce mlajši, Nika pa je zdaj na odlični poti do velikega kristalnega globusa.
Nika mora ostati samo zdrava, pa bo globus njen. Vendarle ima več kot 200 točk prednosti pred zasledovalkami. Samo zdrava naj ostane in ga bo osvojila.
Kaj družina Prevc počne, da je tako uspešna, še vedno ostaja nerazkrita skrivnost. Koliko ste bili vi v stiku s starši?
Ne prav veliko, nikoli se nisem družil s starši tekmovalcev. Oče Dare je bil v funkciji skakalnega sodnika, ko je Peter prišel tekmovat, pa se je moral umakniti. Zdaj tudi pri dekletih ne more soditi. Zato pa je lahko pri nordijski kombinaciji, saj tam ni nobenega Prevca (smeh). Če se srečamo, se pozdravimo in na kratko pogovorimo, a ne veliko.
Vi ste še vedno najtrofejnejši skakalni trener. Čeprav vas v zadnjih letih vztrajno lovi Robert Hrgota, pa mu nekaj lovorik, kot sta zlati orel in veliki kristalni globus, še manjka. Kako gledate na njegovo delo? Na funkcijo je kot zelo mlad prišel začasno, kot gasilec, a se zaradi odličnih rezultatov obdržal.
Midva sva v zelo dobrih odnosih. Ne samo z njim, ampak s celotno trenersko ureditvijo. Poznam jih še iz skakalnih časov, tudi Robija sem treniral. Izkoristil je priložnost. Leta 2020 se je zgodilo, kar se je, on pa je vskočil. V ekipi so samo mladi, delajo zelo dobro. Nimam kaj dodati.
Tudi po slovesu Petra Prevca bo Slovenija ostala velesila. Timi Zajc je mož za velike tekme, trenutno poškodovani Anže Lanišek je glede na svoj napredek potencial tudi za veliki kristalni globus. V so ozadju še Lovro Kos, Domen Prevc, Žiga Jelar … Dokaz, da omenjeni sistem deluje.
Ja, kar se tiče smučarskih skokov, je sistem res odlično postavljen. Že ob odhodu leta 2018 sem dejal, da je generacija z Zajcem, Laniškom, Jelarjem, ki je prihajala, še boljša, kot smo jo imeli mi. Da so lahko močnejši. In to so v zadnjih letih dokazali oziroma še dokazujejo. Iz vikenda v vikend. Spoštovanja vredno.
Pred vašim ustoličenjem v nordijski kombinaciji ste bili v igri za prevzem ženskih skakalk, bile so tudi ponudbe iz tujine. Zdaj ste peto leto pri kombinatorcih. Kako naprej, bi se še vrnili v skoke, tudi slovenske, če bi bila možnost?
Takrat je bilo nekaj ponudb, a res sem bil ves čas vpet v skoke, zato sem potreboval počitek. Vesel sem, da sem takrat s Smučarsko zvezo dosegel dogovor, da sem bil v vmesnem času koordinator za vse ekipe. Takrat sem se bolj držal šole in državnega skakalnega centra, kjer delajo zelo dobro.
Nato smo šli naprej. Nordijska kombinacija mi je postala velik izziv, saj sem prej v skokih preizkusil že vse, kombinacija pa me osebno zanima. Zaenkrat sem tukaj, pogodba me veže do konca naprej, potem pa bomo videli.
Pa se z zvezo pogovarjate za naprej?
Zdaj, po navadi v času Planice, se stvari urejajo in načrtujejo za naprej.
Pa ste zadovoljni z napredkom v zadnjih petih letih? Oziroma česa bi si želeli več?
Česa bi si želel več? Malo nas je. Malo je vrhunskih tekmovalcev. Omejeni smo. S tem, kar imaš, delaš. Enostavno nimamo veliko kombinatorcev in kombinatork. Pri skokih si šestega in sedmega lahko hitro zamenjal. Tukaj pa ne moreš. Zato so točke svetovnega pokala pri fantih velik plus. Za nami je mirna sezona. Pri dekletih je poleg Silve Verbič dvakrat v svetovnem pokalu tekmovala še 16-letna Teja Pavec, v ozadju prihaja Tia Malovrh. Ko se vrne še Ema, bo to zelo močna ekipa v prihodnjem letu in naprej. So mlade in perspektivne.
Omenili ste skoke, pri katerih je mladih v tem športu veliko. Kaj pa zanimanje za kombinacijo pri recimo 10 letih?
Pri 10. letu težko rečem, saj se morajo pri 14. odločiti za en šport. Pogrešam več klubov, ki bi se ukvarjali s kombinacijo. Da bi bilo več teka. Tako je na Norveškem. Na njihovih državnih prvenstvih v obeh konkurencah tekmuje več kot 100 tekmovalcev. Mi pa, če pridemo do 20, je zelo dobro. Zato smo omejeni, da najbolje delamo s tem, kar imamo
Če se je večina pogovora vrtela o Petru Prevcu, z njim še zaključiva. Kaj mu vi želite, sporočate ob napovedanem slovesu?
Predvsem to, da si je v vseh teh letih zaslužil športni pokoj. Ima majhne otroke, družino, ki se ji bo lahko posvetil. To pa je tudi vrednota.
Kakšna bo slovenska reprezentanca v prihodnje brez kapetana?
Pustimo še do konca sezone, pred nami je še nekaj tekem, vključno s Planico. Lahko da si Peter tudi premisli in bo nadaljeval, potegnil še kariero. Ampak to bomo videli. Če pa bo zaključil … Stvar bo šla naprej tudi brez njega. Kakšen tekmovalec bo dobil priložnost, to je to.
Boste konec marca, ko bo še zadnjič skočil kot profesionalec, tudi vi del navijaške norije v Planici?
Zaenkrat so možnosti 50-50. Namen imam priti v Planico. Kaj se bo dogajalo v nedeljo, ko bo zadnjič skočil, pa bomo videli. Vse je odprto.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje