Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
ULEB Eurocup
NBA
Slovenija
Turška liga TBL
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
V začetku marca bo preteklo pet mesecev, odkar je Cene Prevc sporočil, da je njegove kariere malodane konec. Kljub temu, da so bili smučarski skoki del njegovega življenja kar dve desetletji, mu izzivov tudi po zaključeni športni poti ni zmanjkalo.
Po lani daleč najuspešnejši sezoni v karieri, ko je v skupni razvrstitvi svetovnega pokala zasedel deseto mesto, na posamični tekmi prvič stopil na zmagovalni oder, z olimpijskih iger v Pekingu pa se vrnil z ekipnim srebrom okoli vratu, je Cene Prevc sklenil, da zaključi kariero smučarskega skakalca. Odločitev se je slovenski javnosti morda zdela nenadna, nekoliko manj pa je presenetila vse tiste, ki 26-letnika bolje poznajo in smučarske skoke spremljajo pobližje.
Novico je javnosti sporočil v začetku lanskega oktobra, čeprav to ni bil njegov prvoten načrt. “Mišljeno je bilo, da odločitev o upokojitvi sporočimo šele po svetovnem prvenstvu in pred poleti v Planici,“ prizna sorojenec starejšega Petra in mlajših Domna, Nike ter Eme Prevc, ki se bo od smučarskih skokov dokončno poslovil 1. aprila na finalu svetovnega pokala pod Poncami.
Kot pravi, mu je olimpijska sezona prinesla tolikšno zadoščenje, da se zdaj lahko brez slabe vesti posveča rečem, ki ga zanimajo in jih v času športne poti ni mogel uresničiti. “Zdaj se trudim, da vse stvari, ki me veselijo, vključim v svoje življenje,“ pravi sogovornik, ki ima ob obiskovanju fakultete za elektrotehniko in višješolskega programa za upravljanje podeželja in krajine ter kopici drugih obstranskih projektov nemara še manj časa, kot ga je imel kot smučarski skakalec.
Cene, nekateri so vas že preimenovali v športnega upokojenca, čeprav to ne drži povsem.
Formalno sem še vedno član slovenske skakalne reprezentance. To poudarjam, ker se želim s še zadnjim skokom posloviti v Planici med navijači. Verjetno ne uradnim, temveč med obema serijama in tako zares še zadnjič pomahati v slovo v kraju, ki mi je najljubši in kjer smo skakalci doma.
V skakalnih krogih se je sicer še pred vašo naznanitvijo šepetalo, da načrtujete slovo.
Sem oseba, ki bi iz profesionalnega športa izstopil že pred šestimi ali osmimi leti. A vsakič po Planici, ko sem obkljukal svoje notranje cilje, oziroma cilje, ki jih imamo ljudje v življenju, je vedno prevladal občutek, da ti še vedno niso izpolnjeni. Vsako leto sem zato nadaljeval, a ko so drugi pričeli s treningi, je mene vleklo tudi v druge vode.
Se niste nikoli identificirali kot profesionalni športnik?
To me je večji del kariere teplo. Včasih sem prav zavidal svojim stanovskim sotrpinom, da so lahko sposobni vse svoje veselje, trud in življenjsko energijo 100-odstotno vlagati v šport. Seveda sem tudi jaz vlagal energijo v skoke, a z zavedanjem, da to ne bo večno.
Torej ste glede na doseženo v karieri neverjeten talent?
Ko beseda nanese na talent, rad poudarim, da sem pravzaprav antitalent za skoke. Morfološko moje telo ni idealno za smučarskega skakalca. Imam kar dolge noge, medtem ko je v našem športu bolj zaželeno, da imaš daljši trup. Tudi mišic, ki so pomembne za eksplozivnost, nimam. Moj odriv je podpovprečen.
V sezoni, ko so nas testirali na fakulteti za šport, sem bil ocenjen z zadostno dve, a vseeno končal med trideseterico najboljših na svetu. Zaradi tega sem moral izpiliti vse druge vrline. Kar me je reševalo, je predvsem tehnika. Lahko se pohvalim, da so moji skoki za pokazati šolarjem. Talent zame predstavlja veselje, da nekaj počneš do meje nevzdržnega. Da tudi ko se nečesa naveličaš, to še vedno počneš in guliš, dokler v tem ne postaneš najboljši.
Javnost verjetno težko razume, da ste se za prekinitev odločili po najuspešnejši sezoni doslej.
Lažje je priti na vrh, kot na njem obstati. Morda bi ljudje mojo odločitev lahko razumeli kot izgovor, da moram doseženo upravičiti. Če sem nekoliko egoističen, bi si upal trditi, da če bi vztrajal tudi v tej sezoni, bi bil skoraj zagotovo v svetovnem pokalu in že celo zimo naokoli. A trud, ki ga moramo za to vložiti … Najtežji mi je bil predvsem spomladanski del. Preprosto nisem bil več pripravljen vložiti mesece truda in volje, da bi nato pozimi obiral sadove.
Koliko je bilo prepričevanja s strani smučarske zveze (SZS) in bližnjih, da še vztrajate?
S strani družine in sotekmovalcev je bilo prisotno predvsem razumevanje in sprejemanje ne glede na mojo odločitev. Zveza si je želela, da nadaljujem, a obenem izrazila željo, da tudi v primeru slovesa ohranimo stike in sodelujemo v prihodnje. Upam si reči, da četudi bi se premisli, bi me še vedno z veseljem vzeli nazaj, saj smo v odličnih odnosih.
Ste po vseh letih letih ukvarjanja s skoki občutili strah pred neznanim?
Niti ne strahu, bolj veselje do nečesa novega. Kot sem dejal že na uvodu, sem se zavedal, da smučarsko skakanje ne bo nekaj večnega. Zdaj se trudim, da vse stvari, ki me veselijo, vključim v svoje življenje, a nekako ne pridejo na vrsto, ker se še vedno ubadam z rečmi, ki so mi jih prinesli skoki.
Včasih pravim, da žanjem, kar sem posejal v zadnjih 20 letih. A hkrati se trudim pri postavljanju temeljev za prihodnost. Zadnje leto skušam usklajevati šolanje na fakultetah, saj želim pospraviti stvari za nazaj, da lahko nadaljujem naprej.
Si lahko še vedno premislite?
V zadnjih mesecih se je misel, da zaključim, le še utrdila. S Tomijem Trbovcem (tiskovni predstavnik SZS, op. p.) smo sklenili, da moje najave ne obešamo na veliki zvon, da ne bi na stran postavili ostalih fantov. Novico smo želeli javnosti sporočiti postopoma.
Morda je bil manjši spodrsljaj, ko se je na predstavitvi reprezentanc pred zimo bolj govorilo o meni kot pa o tekmovalcih, za katere bomo navijali celo zimo. Do tega je prišlo, ker je enemu novinarskemu vprašanju sledilo drugo. Iskren kot sem, sem nanje tudi odgovoril. Sprva je bilo mišljeno, da odločitev o upokojitvi sporočimo šele po svetovnem prvenstvu in pred poleti v Planici.
Kako zdaj, ko je že preteklo nekaj časa, gledate na kariero?
Da mi je pa nekaj le uspelo, čeprav mi še veliko manjka, da bi lahko rekel, da je bila kariera izjemna. A glede na odzive ljudi, lahko rečem, da sem manjši pečat vseeno pustil. Kljub vsemu pa sem daleč od tega, kar je uspelo tistim, ki so povsem pri vrhu. Ko greš gledati v zgodovino športa in prideš do najboljših imen, vključno z bratovim (Peter Prevc, op. p.), mi je manjkalo še veliko. To so šampioni, ki so se prebili povsem v vrh in tam obstali.
Če ne drugega, ste se v zgodovino slovenskega športa zapisali z osvojitvijo olimpijskega odličja.
Upam, vendar tako vi kot jaz ne veva, o čem bodo ljudje govorili čez 50 ali 100 let. Res pa je, da se s kolajno veliko lažje zapišeš v zgodovino. Če sem iskren, me je olimpijska izkušnja energetsko povsem izčrpala. Že interne kvalifikacije, da sem se uvrstil na ekipno tekmo. Takrat sploh nisem bil v stanju, da bi užival v uspehu. Ko sem opravil oba skoka, je bila tekma zame že zgodovina in sem spremljal le še nastope preostalih treh članov naše ekipe.
Na začetku poletja sem bil zaradi tega kar malo jezen nase, saj sem celotno izkušnjo že nekoliko pozabil. A bil sem tako naravnan, da sem razmišljal le naprej. Kljub tej miselnosti pa sem že na olimpijskih igrah rekel, da ne občutim, koliko kolajna zares pomeni. Zdaj se zavedam, da mi bo to verjetno odprlo največ vrat in si me bodo ljudje najbolj zapomnili prav po tem dosežku.
Pred časom ste dejali, da so bile interne kvalifikacije v Pekingu ena najbolj stresnih preizkušenj v vaši karieri.
Moja najtežja tekma je bila v nedeljo pred samo ekipno preizkušnjo. Po treh skokih sem v garderobi dobesedno strmel v prazno. Moja edina naloga je bila, da se spočijem in dam naslednji dan znova vse od sebe.
Vam je odleglo, ker vam tega ni treba ponoviti tudi na svetovnem prvenstvu v Planici?
Glede na vse, kar si zdaj želim izpeljati, bi bil raje na novinarski konferenci pred prvenstvom z ostalimi fanti. Še toliko bolj zaradi vseh obveznosti, ki so danes že za mano (smeh).
Še trenirate?
Zdaj me malo tepe, ker že dolgo časa nisem. Morda bom v času svetovnega prvenstva treniral v Kranju, zagotovo pa po njem. A samozavestno lahko rečem, da mi ni težava skočiti, to lahko storim že zdaj, tudi na letalnici, če bi bilo potrebno. Vendar ob svojem slovesu ne želim le skočiti, želim si doseči več kot 200 metrov. Tudi ko prenehaš skakati, tega ne pozabiš. Podobno kot kolesarjenje.
Glede tega me ni strah. Telo se mi je v zadnjih mesecih malo spremenilo, a gre predvsem za občutke, ki jih skakalci stalno poudarjamo. Ti se ves čas spreminjajo, zato moramo tako redno trenirati. Na vsakem treningu se dobesedno kalibriramo. Predvsem zaradi tega bo dobro, da se na skakalnico vrnem nekaj tednov prej, da bom lahko pozneje točno vedel, kako in kaj.
Niste imeli težav s prekinitvijo rutin, ki so bile del vašega vsakdana zadnjih 20 let?
Sem le preklopil z ene stvari na druge. Že kot športnik sem bil kar naprej naokoli. Treningi, obiskovanje opremljevalcev, sponzorske obveznosti, ogromno drugih manjših projektov. Zdaj je zelo podobno, le da sem se začel ukvarjati z drugimi stvarmi. Trenutno me najbolj tepe obiskovanje dveh fakultet, saj imam v povprečju po štiri predavanja na dan, kar znese okoli 10 ur. Raje sploh ne povem, koliko izpitov moram opraviti.
Imate sploh čas pogrešati skoke?
Nimam časa skakati niti za lastno veselje. Sem upal, da bom utegnil vsaj v januarju, a mi ni uspelo. No, če sem iskren, si časa ne vzamem. V dnevu imam na voljo 24 ur, zato jih namenim stvarem, ki se mi v tistem trenutku zdijo najpomembnejše. Ko so me poleti ljudje spraševali, ali pogrešam skoke, sem dejal, da ne, a to je bila laž. Seveda jih pogrešam, a še bolj sem pogrešal stvari, ki jim lahko zdaj namenjam čas.
Zanimivo je, da bolj kot tekme pogrešam aktivacijski del, ki ga tekmovalci rutinsko opravimo dopoldne pred preizkušnjami, ali pa ponedeljkove treninge med sezono. Ti so običajno vedno bolj sproščeni. Zamikalo me je tudi, ko sem videl, kako je Timija Zajca odneslo v Willingenu. Čeprav je bil padec videti grozno, pa sem dovolj nor, da sem mu vse skupaj zavidal.
Česa pri skokih ne pogrešate?
Kontrole opreme. Na tem področju je bil v zadnjem obdobju storjen precejšen napredek, a še vedno bo treba reči poenostaviti. Tako za tekmovalce kot navijače. Ljudem še vedno ni jasno, zakaj je dres en dan dober, drugi pa ne več. Športniki gremo do skrajnih mej tudi pri pravilih glede opreme.
Za nameček si pod prste gledate tudi reprezentance.
Stalno se spremljamo. Lansko zimo smo bili Slovenci ekipno izjemno uspešni, zato so se ostale ekipe zapičile v smuči Petra Slatnarja. Kritizirati so ga začeli zaradi stvari, ki jih je razvil, mi pa smo jih uporabljali že zadnja štiri leta. Tu moram pohvaliti Roberta Hrgoto (glavni trener slovenske reprezentance, op. p.), ki je ostal miren in psihološko zelo dobro vplival na naše moštvo. Je izvrsten glavni trener.
Še testirate karbonske čevlje s Petrom Slatnarjem?
Pred dvema dnevoma sem ga nadrl. Odkar sem te čevlje prvič javno omenil, se ni veliko spremenilo. Tedaj je bilo tako, da je imel en čevelj že sestavljen, drugega pa še mora, a tega še zdaj ni storil. Vse dele ima na kupu, samo čas si mora vzeti, da ga sestavi. Mislim, da ga je zdaj zamikalo, da to stori, saj je v Kranju skakalnica odlično pripravljena. Je oseba, ki mu ne zmanjka zamisli, a mu za uresničitev vseh pogostokrat zmanjka časa.
Ima čevelj prihodnost v smučarskih skokih?
Ima. Težava je, da je v ozadju veliko dejavnikov. Ko sem z njim skakal pred tremi leti, je bil že zelo dober, a me je neslo deset metrov manj, pa nismo vedeli, zakaj. V počepu je bil občutek še boljši, saj si stvari lažje korigiral, v zraku pa zelo podoben kot z navadnimi čevlji. Na koncu smo prišli do zaključka, da bi karbonske čevlje morali dati 10-letniku, da bi fant z njimi odraščal.
Poleg testiranja čevljev in študijskih obveznosti imate tudi lastno znamko, se preizkušate v vinarstvu, snemate oglase za podjetja, sodelujete v kampanji proti sovražnemu govoru, ste ambasador prvenstva v Planici …
Poleg tega sem še ambasador podjetja za suho sadje in oreščke, uradno pa sem zaposlen pri policiji. Če se mi zadeve le zdijo izvedljive, običajno privolim vanje. V Planici bom tako promoviral trajnost pa tudi sodeloval z RTV Slovenijo, kjer pa bom bolj v vlogi gosta kot pa strokovnega komentatorja.
Malo me zanimajo tudi mediji, a ta prostor sem spoznal ravno toliko, da sem ugotovil, da bi bil težko komentator. Če ne drugega, bi se sam sebe naveličal poslušati. Morda kot strokovni komentator. Veliko ljudi je reklo, da me bo pogrešalo in da me želijo videti v tej vlogi. V šali sem jim odvrnil: Pišite na RTV. Če me pokličejo, bom vesel tako jaz kot vi.
