Če bo Marco Odermatt na zadnjem veleslalomu sezone stopil na zmagovalne stopničke, bosta prvič v zgodovini svetovnega pokala oba skupna zmagovalca presegla mejo 2.000 točk. A tako izjemni Švicar, ki lovi rekordni dosežek Hermanna Maierja (2000 točk v sezoni 1999/2000), kot tudi Američanka Mikaela Shiffrin, katere bera pred zadnjima tekmama v tehničnih disciplinah že presega čarobno mejo (2.046), bosta krepko zaostala za podvigom Tina Maze. Ta je prav na današnji dan pred okroglimi desetimi leti postavila piko na i sanjski sezoni z velikim kristalnim globusom in rekordnim izkupičkom – 2.414 točk.
“Moja pot je moja odločitev,” je pred desetletjem pogosto odmevalo na tekmah svetovnega pokala v alpskem smučanju. V Södnu, Mariboru, Garmisch-Partenkirchu, Lenzerheideju … Glasbeni prvenec Tine Maze, ki ga je najboljša slovenska alpska smučarka vseh časov predstavila vsega dva dni pred prvo tekmo na tirolskem ledeniku Rettenbach, ni le sovpadal z njeno najbolj udarno sezono, temveč je s sporočilnostjo refrena strnjeno, učinkovito in spevno predstavljal bit njene kariere ali vsaj mantro tekmovalne preobrazbe.
Čeprav je v pravljičnih sedmih letih po tisti usodni odločitvi za odcepitev od reprezentančnega ustroja in odhodu na samostojno pot v okviru individualne ekipe, za katero je skrbel neumorni, daljnovidni in pogosto brezkompromisni Andrea Massi, prestavila številne zgodovinske mejnike slovenskega zimskega športa, pa je prav današnji dan leta 2013 najbolj izrazito osmislil to njeno odločitev. In njeno pot.
Ko je po veleslalomski zmagi na slovesni podelitvi pod ošiljenimi in zasneženimi švicarskimi vrhovi dobrih 1.500 metrov nad morsko mejo v Lenzerheideju poljubila 9-kilogramski veliki kristalni globus, je tudi na simbolični ravni stopila na vrh smučarskega sveta. Postala je številka ena svetovnega smučanja. Resda ne prva in ne zadnja. A to ji je uspelo v tako edinstvenem in prevladujočem slogu, da ima njena sezona 2012/13 še danes prav posebno mesto v smučarski zgodovini. Mesto, ki presega navdušenje nekega športnega naroda ob še vedno edinem velikem globusu v alpskem smučanju.
Globusa ni osvojila s tekmovalno pragmatičnostjo, temveč s perfekcionizmom in izrazito tekmovalno naravnanostjo na vseh tekmah. V celotni sezoni ni izpustila niti ene. Tedaj je na videz vse skupaj delovalo tako preprosto, igrivo in skorajda samoumevno. Razbijaški slalomski rock ‘n’ roll, veleslalom kot zlitje surove moči in mehkobe v zaključkih zavojev, superveleslalom z iskanjem drznih linij na skrajnem limitu ter potrpežljivi smuk z učinkovitim razvijanjem hitrosti na drsalnih delih in iskanjem konkurenčne prednosti v tehničnih odsekih. Iz tekme v tekmo, iz tedna v teden. A pot do te šampionske podobe je bila dolga …
Da bo postala zmagovalka skupnega seštevka, je bilo jasno že krepko pred finalom v Švici. Tudi mejo 2.000 točk je presegla že dva tedna pred tem v Garmisch-Partenkirchnu. Toda svojo monumentalno sezono je nato v velikem slogu tudi sklenila. Z zmago na zadnji tekmi, z zagotovitvijo še dveh malih globusov, s prednostjo 1.313 točk pred prvo zasledovalko Mario Höfl-Riesch in doseženim absolutnim točkovnim rekordom – 2.414 točk. Toliko jih v eni sezoni ni osvojil še nihče, tudi Mikaela Shiffrin in Marco Odermatt (bo)sta letos premalo poskočna za to letvico.
Tisti 17. 3. 2013 je v marsičem dal smisel Tinini karieri. Od prvih zavojev ob domači hiši v Črni na Koroškem, preko merjenja moči z lokalnimi fanti in prehoda na tekmovalno ter pozneje reprezentančno raven, ko še ni sanjala o smučarskem svetem gralu. V slogu prehitrega slovenskega smučarskega zadovoljstva s prvimi oprijemljivimi rezultati se niti ni upala spogledovati z višjimi vrhovi. Da so dosegljivi tudi najvišji, je začela verjeti po tem, ko se je leta 2008 znašla na razcepu. Odločila se je za svojo pot in se v celoti predala dotlej nepoznanemu konceptu dela. Ta je bil izrazito individualno prilagojen, dolgoročno naravnan, predvsem pa je vključeval postopno telesno preobrazbo in gradnjo nove tekmovalne podobe. Novi smučarki jaz, ki preseže vse strahove, notranje dvome in nezaupanje, je na obzorju vselej deloval kot končni ideal.
Andrea Massi se je dobro zavedal Tininega smučarskega talenta, prefinjenega občutka in tekmovalne intuicije. Zato je celoten koncept dela gradil okrog tega. Sprva z enormnimi količinami kondicijskega dela, ki je v končni fazi omogočal najboljše izvedbe in približevanje popolnosti, obenem pa je imela vrhunska fizična pripravljenost tudi preventivni pomen (poškodbe). Vzporedno je Korošici namenjal tudi dražljaje, ki so se odražali v krepitvi psihološke čvrstosti. Skupaj sta oblikovala smučarski “stroj”, ki pa kljub agresivnosti ni nikoli izgubil prvotnega občutka. Pa tudi čustvenosti, le da je bila ta bolj uokvirjena. Celoten šampionski paket ste zaokrožila še s spremljevalno ekipo in vrhunsko opremo.
V tisti nepozabni zimi je Tina Maze zbrala kar 24 uvrstitev na oder za zmagovalke, od tega 11 zmag (za primerjavo; Ilka Štuhec je kot druga najuspešnejša slovenska smučarka prav toliko zmag dosegla v celotni karieri). Dobila je prvo in zadnjo tekmo. Vmes je blestela tudi na svetovnem prvenstvu v Schladmingu, kjer je postala prvakinja v superveleslalomu ter podprvakinja v veleslalomu in kombinaciji. Bila je smučarka, ki je vselej, ko je stopila v štartno hišico, upravičeno merila na zmago. Ne glede na disciplino, vremenske ali snežne razmere in konfiguracijo terena. V danem trenutku je bila Tina Maze prototip popolne alpske smučarke.
Globus v vitrini danes 39-letne mame, sodelavke Eurosporta in poslovne ženske ostaja prestižna lovorika, opomnik prevlade in dragocen spomin na neko obdobje. A še zdaleč ne edini. Poleg visi še trinajst kolajn z največjih tekmovanj, med katerimi sta tudi dve zlati olimpijski in štiri zlate s SP. Kot poseben dosežek smučarske kariere pa Tina Maze, ki nikoli ni bila resneje poškodovana, kar je na takšni ravni prava redkost, rada izpostavi dejstvo še eno lovoriko – pot, prežeto z ljudmi in močno sporočilno vrednostjo o dosegljivosti tudi največjih ciljev.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!