Zadnja smučarska zmaga: Jaz, turist?!

"Športnik, ki se po zlomu noge vrača od trnja do zvezd, je označen za heroja. Športnik, ki bo priznal, da ne zmore, pa naj bi bil pomilovanja vreden," ob koncu smučarske kariere razmišlja Štefan Hadalin, ki dejstvo, da je znal sebe postaviti na prvo mesto ter izstopiti iz začaranega kroga garaštva, visokih pričakovanj, zdravstvenega tveganja in izvedbene nemoči, označuje za svojo zadnjo zmago. V intervjuju za Sportklub tudi o ceni vrhunskega športa, nizkotnih komentarjih in prihodnosti.

Ko nam je Štefan Hadalin na pragu vročega poletja v eni od vrhniških kavarn iskreno in osredotočeno pripovedoval o tem, kako se po psihofizičnem zlomu in soočanju z novo realnostjo pripravlja na novo smučarsko sezono, smo lahko čutili prizvok ”zdaj ali nikoli”. Devet mesecev pozneje je v istem lokalu sebi in smučarski javnosti, resda na deževen dan, ki je zgovorno simboliziral podobo letošnje zime, priznal, da ne zmore več. ”Poslovilni intervju bi pričakoval kar nekaj let pozneje, toda … Ponosen sem, da sem zbral pogum,” pripoveduje Štef.

Danes bi se moral v Podkorenu pred svojimi navijači še zadnjič spustiti po progi svetovnega pokala, a je ob odpovedi pokala Vitranc ostal brez načrtovanega slovesa v kostumu. Tekmovalni karieri bo tako v slovo pomahal na zasedbi zabavi. Z mešanimi občutki. Pravi, da je ponosen tako na doseženo kot na prehojeno pot, po drugi strani pa se zaveda, da se poslavlja pri le osemindvajsetih letih, za nameček pa kot smučar, ki je se je v teoriji spogledoval s še večjim dometom.

V zgodovino slovenskega alpskega smučanja se je zapisal kot dobitnik srebrne kolajne s svetovnega prvenstva 2019. Istega leta se je veselil tudi edinih stopničk v svetovnem pokalu. V obeh primerih se je pod uspeh podpisal v kombinaciji, pečat na najvišji ravni pa je pustil tudi v obeh tehničnih disciplinah.

Za seboj v smučarski karavani ne pušča le rezultatov, temveč tudi razmislek o tem, kako obravnavati smučarja, ki ne želi le slepo slediti toku, temveč je v želji po napredku pripravljen odpirati prenekatera vprašanja. Ali pa o tem, kako ravnati s smučarjem, ko zaide v zdravstvene težave, katerih predznak ni telesna poškodba.

Štefan Hadalin ob intervjuju za Sportklub. Foto: MaPa

Ob naznanitvi upokojitve so vas premagala čustva. So bila ta ob vseh odzivih še bolj izrazita?

Lepo in hkrati težko je bilo po tem, ko je novica zaokrožila, prebirati vsa sporočila prijateljev, znancev ali navijačev. Dejstvo je, da se poslavljam hitreje, kot bi si želel. Moji cilji so bili drugačni. A zgodilo se je. Zgodilo se je z namenom. Zadnji mesec je bil zelo naporen. Predvsem na čustveni ravni. Konec kariere bom verjetno obžaloval še dolgo časa. Vem, da je moja kariera prinesla marsikaj lepega, a tudi veliko slabih trenutkov. Od tega se zdaj poslavljam, od lepega in slabega. To je čustveno naporno. Si pa dovolim čutiti in začutiti vse. Življenje se počasi postavlja na svoje mesto, a ko gledam tekme svetovnega pokala, me vselej stisne pri srcu.

Tudi ton vašega glasu nam daje vedeti, da čas vendarle še ni zacelil vseh ran.

Sprva sem začutil hipno olajšanje. Vseeno pa se je težko sprijazniti z določenimi dejstvi. Telesno sem zdrav, a enostavno nisem več zmogel. Naj se sliši še tako protislovno ali celo neprimerno, a morda bi vse skupaj lažje sprejel s pravo telesno poškodbo. Na srečo le ugibam. Vedel ne bom nikoli. In prav je tako.

Ste že v Kitzbühlu, kjer ste nazadnje tekmovali, vedeli, da je zgodba končana?

Vsekakor nisem po eni ponesrečeni tekmi dvignil rok. Odločitev je v meni zorela nekaj časa. V Kitzbühlu mi je postalo jasno, da bo treba bobu reči bob.

Poznavajoč ozadje zgodbe in zavedajoč se vaše trme, ki je prežeta z delovno vnemo, lahko zaključimo, da ste v ključnem trenutku vendarle dali prednost – sebi. Postavili ste se na prvo mesto.

Definitivno. Na to sem ponosen. Za takšno odločitev sem moral zbrati zvrhano mero poguma. Moral sem ga zbrati, da sem za seboj pustil dobršen del življenja in pravzaprav vse, kar se jaz, moja družina in mnogi ljudje vložili. Upokojitve v zrelih letih so naravne, logične in lažje. Moj primer je drugačen. Sem dovolj mlad za niz sezon. Zavedal sem se tudi lastne kakovosti. Še nekaj dni pred upokojitvijo sem bil na treningih konkurenčen. Imel sem hitrost, ne le za točke svetovnega pokala, temveč tudi za kaj več. Toda na nezavedni ravni pod tekmovalnimi pritiski nisem znal delovati. Karkoli sem poskušal, ni delovalo. Prav to je bilo najtežje sprejeti. Brutalno težko.

130 nastopov v svetovnem pokalu, 17 “top 10” rezultatov. Foto: Profimedia

Ste zadnji Slovenec s kolajno na svetovnem prvenstvu in edini s kombinacijskimi stopničkami svetovnega pokala, obenem tudi nekdanji mladinski svetovni prvak in zadnji Slovenec z nizom uvrstitev med najboljših 15 v slalomu, veleslalomu in na paralelnih tekmah. Ste v tem trenutku lahko ponosni na to? Ali pa je močnejši občutek neizkoriščenega potenciala, saj so se vam v delu kariere obetali še boljši in bolj stabilni rezultati?

Zavedam se doseženega. Na to sem ponosen. Tudi moji najbližji in pa trenerji, s katerimi sem delal, to prepoznajo. To mi zadostuje. Če bi me pred petnajstimi leti vprašali, ali bi bil zadovoljen s tem izkupičkom, bi verjetno kolebal. Danes? Poleg rezultatov vidim tudi pot z vsemi ovirami. Lahko zaključim, da sem bil med izbranci. Ponosen sem. Med kariero tega nisem znal spoštovati. Morda rezultatov niti nisem čutil, kot bi jih moral. Tudi zaradi tega sem stremel k perfekcionizmu. Vedno sem želel več. To športnika izčrpava. Na koncu sem plačal davek.

Štefan Hadalin je turist. Smuča za naš denar. Skrajni čas je, da se poslovi. Zveni znano?

Komentarji na socialnih omrežjih in zapisi pod novicami, predvidevam. Klasika. Žal.

Se vas je to kdaj dotaknilo?

Tega večinoma niti nisem bral.

No, stežka pa nas boste prepričali, da te zapisi niso prišli do vas.

Lahko vam povem, da sem tudi v zasebna sporočila prejemal takšne in včasih še bolj vulgarne komentarje. Zanimivo, to so bili ljudje z imenom in priimkom. Predvidevam, da je bilo v svetu spletne anonimnosti in črednega nagona tega še več. Nikoli se nisem spuščal na raven odgovarjanja. Sem dovolj zrel. Žal je to slovenska spletna normalnost, ki je del slovenskega športa. Ob to se je pred dnevi lepo obregnil tudi slovenski košarkarski reprezentant Klemen Prepelič. Težavo nerazsodne kritičnosti, obračanja po vetru in projekcije lastnega nezadovoljstva na nekoga drugega je postavil v ustrezen kontekst.

Trikrat je nastopil na svetovnih prvenstvih, leta 2018 pa tudi na olimpijskih igrah. Foto: Aleš Fevžer

Mimogrede, Prepeličeve besede so se v tujini izgubile s prevodom. Mediji so namreč v ospredje postavili Luko Dončića in ne Prepeličevega razmišljanja o slabšalnih komentarjih.

Škoda. Žal so zgrešili kontekst. Tu gre tudi za odgovornost novinarjev. Bi se pa vrnil do opazk o turistu. Že zgolj za nastop na tekmi svetovnega pokala sem moral biti med 150 najboljšimi smučarji na svetu. Če sem štartal med trideseterico, je bila letvica še toliko višje postavljena. Ne, nisem bil turist. Bil sem profesionalec. Ljudje tudi ne vedo, da sem moral na trgu vsako leto zbrati kar nekaj denarja, da sem lahko gojil smučarsko dejavnost. Plačeval sem tudi iz lastnega žepa. S ponosom sem predstavljal Slovenijo v svetu.

Je vaša finančna bilanca ob koncu kariere vsaj pozitivna?

Smučanje, vsaj na ravni, na kateri sem bil, ni šport, s katerim bi si rešil življenjsko eksistenco. Imel sem znanje, srečo in sposobnost za gradnjo kariere. Tudi po finančni plati. Bil sem dobitnik kolajne na velikem tekmovanju in zaposlen v slovenski vojski. Iz športa odhajam finančno stabilen. Vsekakor pa ne preskrbljen. Po koncu vojaške službe bom lahko v novo življenje zakorakal telesno nepoškodovan in delovno sposoben.

Verjetno bi bil ton prej omenjenih komentarjev drugačen, če bi se širša javnost v celoti zavedala vaše zgodbe. Od dejstva, da ste odraščali v obdobju, ko je bilo slovensko smučanje v mlajših kategorijah kadrovsko in finančno močno podhranjeno, do hudih zdravstvenih težav. Javno ste spregovorili o psihofizičnem zlomu. Kako visoka je bila na tej ravni cena kariere?

Leta 2021 sem se znašel v rdečih številkah. Po izgorelosti sem se moral umakniti. Telesno in psihološko sem bil na dnu. Posledice so ostale. Več kot dve leti sem se vračal v normalnost. A takšne izkušnje pustijo dolgoročnejše posledice. Delam na tem, da bi čez leto ali dve lahko živel s polnimi obremenitvami. Dotlej moram biti previden. Šport ni mačji kašelj. Mentalne izgorelosti je iz leta v letos več. Morda gre razloge za poplavo letošnjih smučarskih poškodb iskati tudi tukaj.

Športniki ob zlomu noge, strganih vezeh ali poškodbah hrta brez zadržkov objavljajo diagnoze in poročajo o rehabilitaciji. Psihološke težave pogosto skrivajo.

Paradoks javnega poveličevanja. Športnik, ki se po zlomu noge vrača od trnja do zvezd, je označen za nepopustljivega borca in heroja. Športnik, ki bo priznal, da ne zmore, pa je nesposoben in pomilovanja vreden. Ne znamo razumeti druge plati. Poleg tega pa ne znamo spoštovati razuma.

Kako težko je bilo breme edinega pravega slalomista?

Morda sem se zaradi tega gnal še za odtenek bolj. Bil sem edini. Sam sem nosil breme slovenskega slaloma. Prav zaradi tega še toliko bolj spoštujem izjemnega Žana Kranjca, ki še na višji ravni in še bolj uspešno nosi veleslalomsko breme. Vsa čast.

Vrzel za vami je velikanska. Kaj sporočate novim rodovom?

Smučanje je v marsičem poker. Igra brez zagotovila za uspeh. A brez trdega dela, podpore in strategije ne gre. Upam, da bo novi generaciji uspelo. Šport pa je že sam po sebi dovolj krut, zato jim ne bom nalagal dodatnega bremena.

Ali ob slovesu gojite kakšne zamere in po drugi strani čutite hvaležnost?

Določena neskladja sem z dotičnimi osebami predelal. To poglavje je zaprto. Hvaležen pa sem vsem, ki so mi na smučarski poti stali ob strani. Ta mozaik je velik.

Štefan Hadalin, danes in jutri?

Štefana zanimajo nove stvari. Odkriti mora novo življenje. Dati mu mora priložnost in čas.