Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
ULEB Eurocup
NBA
Slovenija
Turška liga TBL
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Pred štartom je deloval kot razjarjena zver, na progi je z agresivnim slogom uveljavljal izjemno fizično moč, a znal ob tem v pravih trenutkih postreči tudi z mehkobo v zavojih, v preži je deloval kot aerodinamični izstrelek, v cilju pa je ob pogledu na semafor kot po pravilu zmagoslavno dvignil roko. Hermann Maier, eden najboljših smučarjev v zgodovini svetovnega pokala, je danes dopolnil 50 let.
Danes prav gotovo ne bi pisali o okroglem jubileju moža iz Flachaua, če bi se ta pred tremi desetletji in pol pustil mirno odgnati iz smučarske akademije, tedaj z obrazložitvijo, da njegova telesna konstitucija pač ni primerna za alpsko smučanje. Trenerji, ki so podali takšno oceno, so nato na prelomu med stoletjema verjetno pošteno zardevali. Herminator je namreč v dobrem desetletju (1997-2008) nanizal 54 zmag v svetovnem pokalu, osvojil 4 velike kristalne globuse, 10 malih, na velikih tekmovanjih pa zbral 10 kolajn, od tega dve zlati olimpijski, trikrat pa je bil tudi svetovni prvak. Na ta način si je zagotovil mesto med večnimi velikani alpskega smučanja.
Obvoznica do vrha
V najstniških letih odpisani Hermann Maier se je po prvi zavrnitvi zatekel v domači kraj, kjer je večji del leta delal kot zidar, zimske mesece pa kot smučarski učitelj v družinski šoli preživel na snegu. Tekmovalna žilica mu vseeno ni dala miru. Redno se je udeleževal lokalnih in regijskih tekem, leta 1995 pa je nastopil tudi na avstrijskem državne prvenstvu ter v superveleslalomu pristal na skromne 40. mestu. Kot zanimivost dodajmo, da so ga takrat kot slovenski gostje prehiteli tudi Jernej Koblar, Aleš Brezavšček, Miran Rauter in Gašper Kontrec.
Že eno leto pozneje je bila slika drugačna, primerna za nastavek hollywoodskega športnega filma, v katerem odpisani anonimnež opozori nase in ob veliki empatiji občinstva začne svoj veliki vzpon. In Maier je nase opozoril na veleslalomski tekmi svetovnega pokala v Flachau, kjer je kot predstavnik domačega kluba priložnost dobil kot predtekmovalec. Časomerilci so mu namerili dvanajsti čas, kar je bil po nekaj dobrih predstavah na tekmah FIS signal za vodilne v avstrijskem alpskem smučanju. Sledilo je vabilo na tekme evropskega pokala in sijajen odgovor – dve zmagi in drugo mesto v manj kot 100 urah.
Ker je v podobnem slogu tudi nadaljeval (v sezoni 1995/96 je tudi prepričljivo osvojil skupni seštevek evropskega pokala) je 10. 2. 1996 prvič nastopil še v svetovnem pokalu (Hinterstoder) ter se na 26. mestu ob zmagi Michaela Von Grüningena zavihtel do prvih točk. Že en mesec pozneje se je prvič prebil med petnajsterico, devet mesece zatem že kot redni udeleženec tekem na najvišji ravni še med deseterico, 23. 2. 1997 pa je v Garmich-Partenkrchnu slavil prvo zmago. Prvo od mnogih. V superveleslalomu, ki je (p)ostal njegova paradna diciplina.
Herminator
Razvil je atraktiven in edinstven slog smučanja, ki je temeljil na izkoriščanju izjemne fizične moči. Z njim je na tedaj standardnih snežnih podlagah uspešno krotil dolge smuči, bil suveren v skokih in na prehodih iskal pospeške. Tuje mu ni bilo niti tveganje. A čeprav je pogosto deloval zelo robato, je znal pridobivati tudi v tehničnih odsekih, kjer je bilo treba postreči z mehkobo. Na račun tega je lahko povezal smuk, superveleslalom in veleslalom ter s tem dobil zajeten nabor tekem za zmagovanje. Da gre za smučarja s širokom repertoarjem in dobrim občutkom, pa je dokazal tudi leta 1998, ko se je pojavil na štartu slalomske tekme, presenetil z desetim mestom in na ta način prišel še do kombinacijske zmage.
A kot da vzpon od odpisanega suhljatega fanta do robustnega šampiona ne bi bil dovolj za filmsko zgodbo, je na olimpijskih igrah leta 1998 v Naganu postregel še s strašljivim padcem v smuku, ko je poletel 40 metrov daleč in pristal za zaščitnimi ograjami, a se je pobral in nekaj dni zatem postal prvak v superveleslalomu in veleslalomu. Takrat se je dokončno rodil – Herminator. Podoba nezlomljivega smučarja, ki je spominjala na Arnold Schwarzenegger.
Še ni dovolj? Leta 2001 se je huje poškodoval v prometni nesreči. Po padcu z motorjem mu je grozila celo amputacija noge. Ni izgubil noge, tudi upanja in volje ne. Po dolgotrajnem okrevanju se je vrnil v karavano svetovnega pokala, osvojil še četrti veliki globus in dodal še nekaj podvigov v svojo športno kartoteko. Ta med drugim vključuje tudi 2000 točk svetovnega pokala v eni sezoni (1999/2000). To pa je dosežek, ki ga je trinajst let pozneje presegla šele Tina Maze.
Izjemno kariero, v kateri je zbral kar 96 uvrstitev na stopničke svetovnega pokala, je sklenil leta 2009. Kot eden največjih. Pa ne le v Flachau, kje ima svoj trg, spomenik, muzej in tekmovalno progo. Ne le v Avstriji, kjer je na vrhuncu kariere veljal za največjega zvezdnika, še danes pa uživa izjemno spoštovanje. Status legende mu pripada tudi v mednarodnih smučarskih krogih, tudi pri tistih, ki se zaradi mladosti ne spominjajo, kako je današnji abrahamovec krotil Ptice roparice v Beaver Creeku, prehitel uro v slovitem Wengnu, vsal od “mrtvih” v Naganu ali neustrašno drvel po Petelinjem grebenu v Kitzbühlu.
