V novi bitki solze in smeh Andreje Slokar

Andreja Slokar. Foto: Sloski

Smeh v pogovoru z Andrejo Slokar dobrih 50 dni po hudi poškodbi kolena potrjuje delovni optimizem in zanjo značilno vedrino v procesu dolgotrajne rehabilitacije. Solze ob spremljanju tekem svetovnega pokala in cmok v grlu pa veliko razočaranje in žalost ob koncu sezone še pred pravim začetkom. "Še vedno sem v krizi," priznava slovenska smučarska reprezentantka, a odločno dodaja: "Na voljo imam celo leto, da uredim misli in se vrnem. Zares!"

Da so poškodbe del športa, je puhlica, ki gre hitro z jezika. A ko se zgodi, se je z dejstvom, da je to pač del poklica ali kar stalno tveganje, težko sprijazniti. To potrjuje tudi slika Andreje Slokar, ki je 14. oktobra nemočno obsedela ob progi za trening v Val Senalesu. Ni padla, a po drobni tehnični napaki, za katero danes pravi, da je bila velika neumnost, in neustrezni razporeditvi sil koleno ni zdržalo vseh pritiskov. Takoj ji je bilo jasno, da ne gre za nedolžno poškodbo. “Ob bolečini sem pomislila na to, da smo storili veliko napak. Če jih ne bi, se to morda ne bi zgodilo,” s cmokom v grlu pripoveduje 25-letna Primorka, ki sicer, bržčas zaradi netipične smučarske poti, na svojo kariero in šport gleda nekoliko drugače, bolj poglobljeno.

Ob pogovoru z zmagovalko dveh tekem svetovnega pokala hitro dobimo občutek, da na nesrečni trening še vedno gleda z občutkom krivde. “Pravzaprav dejstva, da sem poškodovana, še nisem povsem predelala. Me pa celotno dogajanje pošteno tolče po glavi. Še vedno. In, da, čutim tudi krivdo,” pravi in dodaja, da poante niti ne išče v usodnem zavoju, temveč celotni sliki. “V zadnjih dveh letih se je zgodilo marsikaj. In zato imam občutek, da nismo bili pripravljeni na nadaljnje korake. Bila sem v psihično napornem obdobju. Tudi zaradi težav z iskanjem serviserja. Na smučeh se nisem počutila dovolj suvereno,” s tresočim glasom pojasnjuje specialistka za tehnični disciplini.

Foto: Tomi Hänninen – Newspix24 via Guliver

“Še vedno imam krizo”

“Ni lahko govoriti o tem. A moram. Moramo se pogovarjati tudi o teh športnih vidikih,” pravi ajdovska olimpijka, ki si je sprednjo križno vez kolena strgala vsega dan pred osebnim praznikom. Ko je dopolnila 25 let, se je odpravila na operacijo v Innsbruck. Dva dni pozneje je bila doma, naslednji dan že v fintnesu. “Še vedno imam krizo. Tako zelo rada imam smučanje in predvsem velika tekmovanja, da se ne morem sprijazniti z dejstvom, da sem ostala brez sezone s svetovnim prvenstvom. Poleg tega sem poleti res garala, a od tega nimam popolnoma nič. Kot bi eno leto vrgla stran,” razmišlja Andreja, v upanju, da je v procesu smučarskega vračanja ne bo gnala jeza. “Ko si jezen, hitro narediš kakšno neumnost. Kaj me bo torej gnalo? Res rada smučam. Vem pa tudi, da še zdaleč nisem pokazala vsega,” odgovarja.

Zahtevnost soočenja z izgubljeno sezono je potrdilo tudi spremljanje tekem svetovnega pokala. “Prvo vožnjo prvega slaloma v Leviju sem gledala dokaj sproščeno. A ko se je tekma bližala koncu in ko je prišlo do podelitve … Tam pa so me prevzel čustva. Da, ušla mi je kakšna solza. Danes vem, da je to normalno. Bolj bi me moralo skrbeti, če bi bila povsem ravnodušna. V tem primeru bi se morala vprašati, ali mi je mar. Tako pa priznam, da mi je hudo. Tekem ne gledam z užitkom. Daleč od tega. To je moj šport. Res ga imam rada,” pripoveduje specialistka za tehnični disciplini, za katero je to prva hujša poškodba. Le ob prebijanju v svetovni pokal je nastopala s poškodovanim meniskusom in natrgano križno vezjo.

Naslednja priložnost za veliko tekmovanje: SP 2025 v Saalbachu? Foto: Luca Bruno – AP via Guliverimage

Na sneg maja ali junija

In zdaj? Zmotili smo jo sredi rehabilitacije v Čatežu. Za njo je mesec in pol mukotrpnega učenja aktiviranja mišic in različnih vaj z utežmi. “Pravzaprav sem šla iz enega v drugi kondicijski trening. Po koncu pretekle sezone sem se zaprla v fitnes. In zdaj, ko bi morala biti na snegu, sem znova tukaj. Naredila sem le sto korakov nazaj,” pravi in dodaja: “Sliši se nenavadno, a čas za poškodbo je bil idealen. Če bi se, denimo, poškodovala aprila, bi bila preračunljiva. Morda bi hitela. Tako pa vem, da je sezona končana. Nikamor se mi ne mudi. Osredotočena sem na rehabilitacijo. Koleno in mišice bi rada pripeljala do želene točke. Pravilno in kakovostno. Ko bom do te točke prišla, bom še vedno trdo delala, a bom ob tem živela tudi normalno življenje.”

Smuči do nadaljnjega ostajajo v kleti. In bodo tam še kar nekaj časa. “Sem zelo neučakana, zato je najbolj pametno, da sem se prepustila strokovnjakom. Najprej zdravnikom. Vse vmesne postaje pa sem prepustila fizioterapevtu in kondicijskemu trenerju. ‘Vodita me, pa bomo videli, kako bo,’ sem dejala. Imam pa cilj. Konec maja ali v začetku junija bi se rada vrnila na sneg. Z glavo vseeno ne bom silili skozi zid. Ko se bom vrnila, bom stoodstotna,” je pogovor Andreja Slokar.

Komentari

Vaš komentar