Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
ULEB Eurocup
NBA
Slovenija
Turška liga TBL
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Z nekdanjo najboljšo slovensko športnico, sprintersko rekorderko Alenko Bikar, smo se pogovarjali o hudi bolezni, zaradi katere se je morala zgodaj invalidsko upokojiti, bogati športni karieri, atletiki nekoč in danes, pa tudi o naslednici, ki jo dobiva v svoji hčerki.
Alenko Bikar je pred štirimi leti doletela neozdravljiva avtoimunska bolezen nevromelitis optica, transverzni mialitis, ki jo je za nekaj časa celo posedla na invalidski voziček. To je bilo težko obdobje, ki pa ga je prebrodila in se postavila nazaj na noge.
“Od prvega trenutka sem bila prepričana, da bo tako,” je povedala takoj. Toda bolezen je pustila sledi in bo ostala. Zato se je morala nekoč najhitrejša Slovenka zelo zgodaj sprijazniti z invalidsko upokojitvijo.
“Malo je udarec, da sem bila jaz, ki sem bila nekoč najhitrejša od vseh, prisiljena v tak korak, a sem se hitro sprijaznila, da je tako prav, prilagodila svoje življenje in postala gospodinja,” je povedala najboljša slovenska športnica leta 2001, ki je še danes zelo gostobesedna, zapustil pa je ni niti prepoznaven nasmeh.
Na njej je bil ves čas enournega prijetnega klepeta, v katerem smo pogledali tudi v njeno atletsko preteklost, ki ponuja kup anekdot in tudi odličnih dosežkov. Za največjega šteje peto mesto v teku na 200 metrov na svetovnem prvenstvu na prostem v Edmontonu leta 2001. Leto pred tem je bila v isti disciplini srebrna na evropskem dvoranskem prvenstvu v Gentu.
Je tudi slovenska dvoranska rekorderka na 200 metrov, medtem ko je preostale rekorde izgubila. Kot naturalizirana Slovenka ji jih je vzela Merlene Ottey. Da jo to še vedno malo boli, je potrdila tudi tokrat.
“Upam, da bo ob rekordih nekoč spet moj priimek,” se je hudomušno zasmejala ob tem. Ciljala je na svojo 17-letno prvorojenko Piko, ki je ena bolj nadarjenih slovenskih atletinj ta hip. Geni je niso zgrešili, tudi ona je šprinterka. Zelo nadarjen športnik, in sicer nogometaš, je tudi njen 14-letni sin Matic.
Otroka sta plod ljubezni z dolgoletnim življenjskim spremljevalcem Marjanom, s katerim sta skupaj že neverjetnih 34 let. “V veliko oporo mi je. Brez njega bi mi bilo, ko je bilo najhuje, še precej težje,” je svojega partnerja pohvalila Vrhničanka, ki je v začetku tega leta dopolnila okroglih 50 let.
Začniva z najpomembnejšim, kako je z vašim zdravjem?
Dobro. Nekako tako, kot so napovedovali zdravniki. V prvih dveh letih sem se zelo hitro rehabilitirala, tudi počutje se je izboljševalo. V zadnjih dveh letih pa čutim, da se je ustavilo. Stagniram. Je pa dobro, da bolezen ne napreduje. Lahko sem zadovoljna, ker lahko hodim, malo tudi tečem, na žalost pa prav veliko ne morem početi. Potrebnega je veliko prilagajanja.
Koliko vam je v boju z boleznijo pomagala športna miselnost?
Zagotovo veliko. Ne vem, kako je z drugimi, ampak jaz sem bila v tem boju takšna kot v športu. Ko sem ležala na nevrološki kliniki, niti enkrat nisem pomislila na to, da ne bom več hodila. Te opcije sploh ni bilo. Mislila sem le na to, kdaj bom spet hodila in delala na tem, da čim prej pridem k sebi. Morda sem tudi pretiravala. Fizioterapevtske vaje sem delala tudi dvakrat na dan. Morda je to zaradi športa, mogoče sem to jaz. Nismo vsi isti. Ko sem iz rehabilitacijskega centra Soča prišla domov, sem zaradi te miselnosti tudi hitreje prišla nazaj na noge in v formo, kot sem zdaj.
Kaj vam je bolezen dala in kaj vzela?
Kaj mi je dala? Verjetno to, kar je bilo v meni že od nekdaj. Borbenost. V takšnih trenutkih vidiš, kako pomembno je, da imaš okoli sebe pozitivne ljudi in prave prijatelje. Moje prijateljice, ki so me podpirale že prej, so se tudi v teh časih izkazale za prave.
Kaj mi je bolezen vzela? Morda najtežje, o tem sem začela razmišljati šele pozneje, je bilo to, kar je ob tem preživljala moja družina. Kako težko je bilo za otroka, ki sta bila takrat še najstnika, ko sta videla mamico na vozičku. Kak šok je bil to zanju. Ampak smo nekako šli skozi. Brez podpore mojega moža to ne bi šlo. On je bil, ko me ni bilo doma, deklica za vse. Mama in oče.
Zdaj ste invalidsko upokojeni. Kako velik udarec je to za vas kot nekdanjo vrhunsko športnico?
Res je, včasih sem imela najhitrejše noge, zdaj pa moram vse delati počasi. Če hitim, hitro čutim posledice. Okrog trupa me stisne kot oklep, saj imam poškodovano živčevje okrog hrbtenjače. Sliši se grozno. Najprej sem to težko sprejela. Rekla sem, da ni možnosti za kaj takega. Da želim delati in sem sposobna. Kako sem lahko jaz, vrhunska športnica tako hitro invalidsko upokojena?
Tako je bilo na začetku, potem pa sem sčasoma ugotovila, da ne bo šlo. Prvi korak je, da se z boleznijo sprijazniš. Tako je in tako bo ostalo. Te bolezni se ne da pozdraviti, treba je živeti naprej. Razmišljati pozitivno. In o tem, kaj narediti, da bom čim bolj kakovostno živela jaz in ljudje okoli mene. Ukvarjam se predvsem z otrokoma. Oba sta športnika. Z njima imam kar nekaj dela. Treningi, tekmovanja, veliko usklajevanja s šolo. Zdaj sem aktivna gospodinja.
Svojo zgodbo ste pozneje z javnostjo tudi delili. Marsikdo je ne bi.
Slišala sem, da je zaokrožilo kar nekaj napačnih informacij. Da me je kap, da se je zgodilo to, ono … Ne, ne, ne. Zato in tudi zaradi tega, ker sama nikoli ničesar nisem skrivala, sem se zavestno odločila, da povem svojo zgodbo. Ko sem bila v športu, sem vedno povedala, kaj si mislim. Ko sem bila vesela in jezna. Lažje mi je, če stvari dam iz sebe. Ob tem pa sem pomislila tudi na to, da lahko komu, ki se morda ubada z istimi težavami, pomagam.
Tisto obdobje je bilo za vas res črno. Pred tem je umrl vaš drugi oče, kot ste mu pravili, dolgoletni trener Jure Kastelic. Sledila je pandemija, ki jo je občutil ves svet …
Da. Res se je nabralo prav vse. Leto 2020 je bilo grozno. Najraje bi ga pozabila. Smrt Jureta me je zelo prizadela. Z njim sem imela poseben odnos. Ravno pred kratkim sva se z Brigito Bukovec pogovarjali o njem in dejali, da takšnih trenerjev ni več. Bil je v prvi vrsti človek. Ne samo trener. Ob njem si se vedno počutil dobro. Užitek je bilo trenirati. Vedno je bil odprt. Vsakega je sprejel z odprtimi rokami. Bil je nepozaben.
Zelo povezani ste bili in ste še tudi z eno najboljših slovenskih atletinj v zgodovini Brigito Bukovec.
Da. Še vedno se vidiva, ko pride v Slovenijo. Skupaj z Juretom so nam rekli triperesna deteljica. Z njo sem se vedno razumela. Verjetno imava podoben značaj. Zelo hitro sva se ujeli. To je videl tudi Jure. Jaz sem bila njena partnerka na treningih, ona pa moja. Veliko mi je pomagala. Predvsem finančno, ko je bilo treba iti na priprave. Ona je bila takrat že zelo uspešna, jaz pa še ne. Mi trije smo bili jedro, ljudje okrog nas pa so se menjavali. Vrsto let smo bili skupaj, povezani smo ostali tudi pozneje. Stike sva ohranili, ostali bodo za vedno.
Pa ste se kdaj počutili, da ste v njeni senci?
Ne, nikoli. Nikoli se nisem počutila zapostavljeno, ker je bila ona vedno tista, o kateri so največ govorili. Ona je bila od začetka na vrhu. Vedno sem bila vesela, ko je bila uspešna. Ko je dobila medaljo na olimpijskih igrah, sem bila tako vesela, kot da bi jo osvojila jaz. Ona je že od začetka spadala v sam svetovni vrh, jaz sem počasi prihajala. Res nikoli nisem bila ljubosumna na njene uspehe, ampak obratno. Vesela in ponosna sem bila na njene rezultate. Tako je še danes.
To so bili drugi časi. Takrat ste bili najboljši slovenski atleti in atletinje zvezdniki slovenskega športa.
Da, takrat je bilo res tako. Brigita je orala ledino. Glede sponzorjev, pozornosti medijev, odprtosti … Od nje sem se veliko naučila. Nisva ničesar skrivali. Dobrih in niti slabih stvari. Tudi ona je bila zelo direktna in odkrita. Bili sva si zelo podobni. Tudi ona je zelo rada govorila, tako kot jaz.
Ona in še nekaj drugih atletov smo za prepoznavnost naredili veliko. Res je tudi to, da so bili časi drugačni. Bili smo na začetku, država je bila mlada, treba je bilo delati na prepoznavnosti športov, atletike. Takrat še ni bilo toliko vsega, kot je danes. Delali smo z roko v roki z mediji. Brez njih nam ne bi uspelo.
Danes je precej drugače. Čeprav imamo kar nekaj zelo uspešnih atletov in atletinj, se zdi, da niso tako prepoznavni, kot ste bili vi. Smučarke skakalke so precej bolj, pa je konkurenca v tem športu veliko manjša kot v atletiki, ki je globalen šport. Zakaj?
Dobro vprašanje. To je večna dilema. Medalja v zimskih športih ali finale v teku na 100 metrov, kaj je vredno več. Na takšnih in podobnih primerjavah so se vedno lomila kopja. Jasno je, da se je tako smučarka skakalka kot kakšna atletinja trudila enako, talent imata obe, obe sta se odrekali. Glede tega sta isti.
Ovrednotiti pa … Ne vem. Res je, da je prepoznavnost naših najboljših atletov in atletinj manjša, kot bi morala biti. Kdo je za to kriv, ne bi špekulirala. Upam pa, da se bodo stvari spremenile na bolje. Morda so bile storjene napake. Danes ni več pomemben samo rezultat, ampak še kaj drugega, da se o športniku piše in govori.
Problem ni samo slovenski, ampak globalen. Pred leti je znal vsak našteti vsaj nekaj svetovnih prvakov, danes dvomim, da bi naključno vprašan na ulici zadel vsaj enega …
To je res. Usain Bolt je še bil tak, ki so ga poznali vsi, zdaj pa velikih zvezd v atletskem svetu ni več. Ljudje, ki ne spremljajo atletike, ne poznajo niti najboljših na svetu, kaj šele kaj več. Kar se tiče Slovenije, se mi zdi, da je problem nastal, ko so prenosi najboljših atletskih mitingov odšli z nacionalne televizije. Škoda, saj poznam veliko ljudi, ki pogrešajo več atletike. Pa ne govorim le o ljudeh iz atletskih krogov …
Kako ste zadovoljni s svojo atletsko kariero. Je ostalo kaj obžalovanj?
Niti ne. Vse je bilo tako, kot je moralo biti. Mogoče je manjkala le pika na i, glede na to, da sva si z Juretom zadala cilj, ki ga nisva uresničila. Želela sva, da bom 200 metrov pretekla v času 22,59 – ne vem, zakaj točno ta rezultat -, kar je bilo realno možno, a se nikoli ni sestavilo. Ko sem bila v formi in sem tekla državne rekorde, nikoli nisem imela vetra v hrbet. Če bi ga imela, v dovoljenih merah, bi verjetno izpolnila ta cilj.
Morda malce obžalujem tudi olimpijske igre v Atenah leta 2004, ko sem bila v skupini, v kateri sem imela veter v prsi, medtem ko je imela Merlene Ottey v drugi skupini veter v hrbet in je popravila moj državni rekord.
Do Merlene Ottey in njenih slovenskih rekordov ste bili v preteklosti kar kritični. Kako zdaj gledate na to?
Mislim podobno, saj je ona zame Jamajčanka, vsi jo poznajo kot Jamajčanko. Zdi se mi nesmiselno, da ima slovenske rekorde. Zato sem bila kritična, se pa danes s tem ne obremenjujem več. Rekordi so zato, da jih podiramo. Bi bilo pa bolje, če bi bila rekorderka Slovenka. Ne nujno Slovenka, ampak atletinja, ki je tukaj rasla.
Kakšen je bil vaš odnos z Merlene?
Nisva imeli prav veliko stika. Ona je bila v skupini Srdjana Djordjevića, ki je bila vedno malo bolj zaprta. Tudi, ko smo trenirali na stadionu, so bili oni na eni, mi pa na drugi strani. Malo sva sodelovali, ko sva tekli v štafeti. Sicer pa nimam nič proti njej, da me ne bo kdo narobe razumel, ampak enostavno se z njo nisem družila, tako kot sem se s preostalimi dekleti.
Zelo kritični pa ste bili vedno tudi do dopinga.
Da in še danes sem. Zdi se mi tudi narobe, da v atletiki delajo ljudje, ki so jih v preteklosti dobili pri zlorabi dopinga. Včasih pomislim, da bi bila, če bi bile že takrat tako stroge in napredne doping kontrole, kot jih imamo danes, moja kariera uspešnejša. Morda bi na velikih tekmovanjih osvojila še kako medaljo. Ampak, kar je bilo, je bilo. Ne gledam nazaj.
Najboljši ste bili na začetku novega tisočletja, ko ste tudi tekli vse osebne rekorde in osvojili srebro na dvoranskem evropskem prvenstvu v teku na 200 metrov leta 2000. Leta 2001 ste bili izbrani tudi za najboljšo slovensko športnico leta.
Da, to bo ostalo za vedno. Pa tudi dvoranski državni rekord na 200 metrov, kar je pravzaprav paradoks. Ottey ima namreč svetovni dvoranski, jaz pa slovenskega. Takrat sem bila v zares dobri formi, me pa predvsem veseli, da nisem bila muha enodnevnica. Na visoki ravni sem tekla vrsto let.
Še morda bolj kot na drugo mesto na dvoranskem evropskem prvenstvu sem ponosna na peto mesto s svetovnega prvenstva v Edmontonu leta 2001. To potrjuje tudi zmaga v izboru za slovensko športnico leta. Ob tem sem bila tistega leta tudi šesta na dvoranskem svetovnem prvenstvu in v finalu takratne zlate lige. Skozi celotno sezono sem bila uspešna.
Leta 2002 sem bila v še boljši formi, ampak sem se potem poškodovala. Nisem šla na dvoransko evropsko prvenstvo na Dunaju, kjer bi lahko postorila marsikaj. Poleti sem se na evropskem prvenstvu v Münchnu v finale uvrstila tako 100 kot 200 metrov.
Kaj pa od vseh velikih tekmovanj, na katerih ste nastopili? Na katerega imate najlepše spomine?
Tega je res veliko, za vsako leto bi se lahko spomnila nekaj, a če pogledam pod črto, je bilo najlepše na olimpijskih igrah v Atlanti leta 1996. Takrat sem eksplodirala, od tam je šlo le še navzgor. Tiste igre so bile nekaj posebnega. Bili smo novonastala država, čutil se je poseben ponos.
Spomnim se, da smo bili na otvoritvi ob Leonu Štuklju, ki mu je takrat ploskal ves svet. Potem se je izšlo še rezultatsko. Brigita je prišla do medalje, zelo dobra sem bila tudi jaz. Dogajanje je bilo res pestro. Sami lepi spomini.
Kakšna anekdota?
Veliko jih je bilo. Ena ni najbolj prijetna. Bombni napad, ki se je takrat zgodil, je bil grozna izkušnja. Z Brigito sva bili takrat v olimpijski vasi, medtem ko je bil Jure še vedno v parku, kjer se je napad zgodil. Takrat še ni bilo mobilnih telefonov, bili smo zelo na trnih.
Spomnim se tudi odprtega kina, ki smo ga imeli v olimpijski vasi, in večera, ko je na oder prišel Arnold Schwarzenegger, ki so ga pripeljali kar s helikopterjem. Promoviral je svoj nov film. Ali pa Demi Moore, ki je bila z nami na otvoritvi. V spomin se mi je vtisnil še en dogodek.
Kar na dan z njim …
Na štadionu, ki smo ga imeli v olimpijski vasi, je treniral tudi sloviti švedski filmski igralec Dolph Lundgren, ki je v filmu Rocky Balboa igral Rusa, nasprotnika Sylvestra Stalona. Ne vem natanko, kaj je tam počel. Ko smo odhajali s treninga, se je z vlakcem, ki smo ga imeli v olimpijski vasi, pripeljal v prvem vagonu, medtem ko so bili vsi preostali za njim prosti. Preostali so se usedli v ozadje, jaz pa sem šla naravnost v prvi vagon in se usedla zraven njega. Spregovorila sva par besed. Bil je zelo prijazen, prav nič zvezdniški, kot si misliš, da hollywoodski zvezdniki so …
Leta 2000 ste bili tudi na olimpijskih igrah v Sydneyju. Kako je bilo v Avstraliji?
Malo drugače, a še vedno zelo zanimivo. Tja smo prišli tri tedne pred začetkom olimpijskih igrah. Bili smo v Brisbanu, kjer so res lepo poskrbeli za nas. Imeli smo odlične pogoje za trening, domačini pa so bili zelo prijazni in ustrežljivi. Spomnim se, da so nam pripravili tudi piknik, na katerem smo jedli kengurujevo in krokodilovo meso.
Domačini so bili res zelo prijazni. Imela sem občutek, da bi naredili vse za nas. Imam pa na Sydney tudi slabe spomine. Z nastanitvijo nismo bili najbolj zadovoljni. Strpali so nas v nek kontejner. Glede same tekme pa … Bila sem zelo dobro pripravljena, ampak se ni izšlo.
Pa leto 2004 in olimpijske igre v Atenah?
Zanimive so bile, to so bile za nas že tretje olimpijske igre, bili smo zelo izkušeni. Zelo dobro sem bila pripravljena, ampak, kot sem že omenila, v četrtfinalu nisem imela sreče. Nisem odtekla rezultata, ki bi ga lahko.
Po koncu tekmovanj je bilo pa noro, dobro smo se zabavali. Veslač Jani Klemenčič nas je odpeljal na velik žur, ki se je odvijal nekje na neki pečini izven Aten. Vse okoli je bilo ograjeno, varnostniki so te spustili na zabavo, če si imel olimpijsko medaljo. Nas je Jani nekako spravil notri. Pojma nimam, kako. Bilo je zelo zabavno. Kup zanimivih oseb.
V bazenu so bile ameriške sinhrone plavalke, ki so dobile medaljo. Malo smo plesali, se pogovarjali, zabavali … Sicer pa v Grčiji, čeprav mi je tamkajšnja kultura zelo blizu in gre za zibelko olimpijskih iger, ni bilo čutiti pravega olimpijskega duha. Ne vem, nekaj je manjkalo. Glede tega je bilo v Atlanti precej boljše. Atlanta, Sydney, šele potem pa Atene.
Potem ste se odločili za materinstvo, a se vrnili in se skušali uvrstiti še na četrte olimpijske igre. Na koncu vam je zmanjkalo zelo malo. Po igrah v Pekingu ste odšli v pokoj …
Leta 2005 sem bila polfinalistka na svetovnem prvenstvu v Helsinki, kjer sem bila najboljša slovenska atletinja. Tistega leta sem bila tudi zlata na sredozemskih igrah v Almerii, kar je bil prav tako lep uspeh. Na tem tekmovanju sem do medalje prišla že leta 1997 v Bariju, kjer sem tekla celo bolje, a sem bila tretja. Konkurenca je bila precej boljša. Po letu 2005 pa sem se zavestno odločila za materinstvo, a se že takrat odločila tudi to, da se bom vrnila nazaj in se poskušala uvrstiti na še ene olimpijske igre.
Kako težko se je bilo vrniti v atletiko po rojstvu?
Zelo hitro sem se vrnila. Že med nosečnostjo sem se počutila zelo dobro. Rodila sem septembra, že februarja pa sem se vrnila. Načrtovala sem, da bom leta 2007 že nastopala, a sem malce pretiravala in se poškodovala. Hitro sem se sprijaznila s tem, da se bom čim bolje pripravila na olimpijsko leto 2008 in si skušala zagotoviti nastop v Pekingu. Z Juretom nama je uspelo, da sem prišla nazaj v formo. Na 200 metrov, kar je bilo težje, sem bila blizu norme, na 100 metrov pa sem na koncu zaostala le za stotinko sekunde in želja se mi na žalost ni izpolnila.
Kako zelo vas je prizadelo, da se takrat niste uvrstili na olimpijske igre? Ste zaradi tega potem končali kariero?
Na začetku sem bila zelo jezna, ampak na koncu sem se hitro sprijaznila in si rekla, da je konec. Nisem sploh razmišljala o tem, da bi nadaljevala kariero. Že prej sem bila odločena, da bom končala. Da je zdaj pred mano novo poglavje. Odločila sem se, da je dovolj. Sprijaznila sem se s tem, da mi ni uspelo. Ni bilo nobenih obžalovanj.
Kakšen je bil prehod na novo življenjsko pot?
Še ko sem tekmovala, sem imela več ponudb za po koncu tekmovalne poti. Ko si v športu, spoznaš veliko ljudi, odpirajo se vrata. Ko dejansko končaš z športom, pa naenkrat vse potihne. Tako je bilo tudi s ponudbo Atletske zveze Slovenije. Videla sem se v službi za odnose z javnostjo, a niso imeli posluha. Potem sem v te vode zaplavala v drugi smeri, delala sem na agenciji Luna. Sledil je premor, saj sem še drugič rodila.
Potem pa ste zašli v politične vode in kot članica Pozitivne Slovenije pristali celo v poslanskih klopeh.
To je bilo leta 2012, trajalo je dve leti in pol, saj smo predčasno končali mandat. Bom rekla, kot pravijo misice – zanimiva izkušnja. Želela sem podpreti Jankovića, saj sem verjela v to, da lahko nekaj naredi, si pa nisem mislila, da bom na listi tudi izvoljena. Ko se je to zgodilo, sem si najprej rekla, da to ni zame, potem pa sem le šla v to zgodbo.
Vedela sem, v kaj grem, ampak sem bila vseeno preveč naivna in verjela v to, da lahko kaj spremenimo. Potem hitro ugotoviš, da ne gre. Čeprav smo nekaj za športnike le naredili. V druge zadeve se pa nisem vtikala, saj sem laik. Glede zadev, ki jih poznam, sem bila pa glasna. Kar nekajkrat sem se oglasila in povedala, kaj si mislim.
Kako zdaj gledate na to izkušnjo? Na napadanje ene in druge politične opcije.
Na začetku je bilo smešno, sprašuješ se, kaj se to dogaja? Gledališče. Nastop za gledalce. Ko ugasnejo kamere, se ti ljudje obnašajo povsem drugače, kot se pred tem. Kar naenkrat niso več nasprotniki. Ne vem, ali je tako v politiki vedno. Se mi zdi, da je. Da se stvari niso prav dosti spremenile …
Koliko ste z atletiko zaslužili?
V tistih časih se je kaj dalo primakniti na stran. Bile so štartnine. Dobil si od 500 do 2.000 ameriških dolarjev. Nekaj je bilo tudi denarja z naslova sponzorjev. Ne veliko, ampak toliko, da sem lahko s partnerjem zbrala za stanovanje. Z olimpijsko medaljo se je dalo iztržiti še več.
Danes se mi zdi, da je glede tega težje. So nagrade, ampak za res tiste najboljše. Po drugi strani pa imajo zdaj atleti in atletinje druge možnosti. Zdi se mi, da se da, če si dovolj aktiven na družbenih omrežjih, zaslužiti nekaj, tudi če nisi med najboljšimi.
Zdaj bova stopila na spolzka tla, a vseeno. Takrat ste bili precej prepoznavni tudi zaradi vašega zunanjega videza. Predvsem zadnjice. Danes bi to zagotovo marsikdo problematiziral, vi pa niste dajali občutka, da vas je motilo.
Ne. Zakaj? Zato, ker če ne bi bila med najboljšimi na svetu, potem me ljudje ne bi opazili in tega ne bi bilo. V prvi vrsti sem morala biti dobra, da so me ljudje opazili. Ko se je zgodilo, sem to igro sprejela.
Takrat smo s sponzorjem Škodo, ki sem jo vozila, naredili celo oglasno kampanjo za njihov nov model avtomobila, ki so ga naredili, imel pa je nov zadek. “Pred vami je najlepša ritka,” je pisalo na njem.
Meni je bilo to simpatično. Dejstvo je, da je bila to moja posebnost. Nič ni bilo narobe s tem. Zdi se mi, da se danes s feminizmom morda včasih res pretirava …
Končajva z vašo hčerjo, ki je prav tako šprinterka in zelo nadarjena. Hočete ali nočete, spet ste vpeti v atletiko …
Bila bi tudi sicer. Ko imaš enkrat rad atletiko, to ostane za vse življenje. Vedno sem spremljala atletiko. Gledala sem velika tekmovanja, približno sem vedela, kakšni so rezultati. Sem pa zdaj zaradi hčerke v šport vpleta še bolj.
Odločitev, da gre v atletiko, je bila njena, čeprav se je na atletsko pot podala zelo pozno. Šele s 15 leti. V osnovni šoli je bila zelo uspešna, to je bila zanjo motivacija, tako da se je potem odločila, da bi trenirala.
Dela pod vodstvom Blaža Čadeža v AK Triglav Kranj. V njegovi skupini, v kateri je še nekaj zelo nadarjenih atletinj, se počuti zelo dobro. Ne želim se vmešavati v njeno atletsko pot, čeprav sem in tja, če kaj opazim, to vseeno povem.
Kakšen je vajin odnos?
O moji karieri se ne pogovarjava veliko. Pravzaprav je to, da je bila njena mama uspešna atletinja, izvedela šele pred kratkim. Pa čeprav imam doma vitrino z najpomembnejšimi medaljami in priznanji, a je sploh ni opazila. Morda so jo prej prijatelji, ki so prišli na obisk.
Šele lani ali predlani sem ji pokazala nekatere moje posnetke. Začudena je bila, kako hitro sem premikala noge. Sva namreč precej drugačni. Frekvenca mojega koraka je bila veliko hitrejša od njenega, saj je grajena precej drugače. Deset centimetrov višja je, ima dolge noge. Tudi zato jo sama morda prej vidim v kakšni drugi, daljši disciplini. Na teku čez nizke ovire, na primer, čeprav ona ob tem zavija z očmi.
Kakorkoli že, v to se ne vmešavam. Všeč mi je predvsem, da trenira. Da ima prijatelje iz zdravega kroga. Vedno vem, s kom se druži. Podobno je s sinom, ki se ukvarja z nogometom. Dobro je, če gredo otroci skozi ta leta ob športu. To je zdrava sredina.
Bi bila lahko hčerka hitrejša od mame?
Atletski trenerji, ki so poznali mene in poznajo njo, pravijo, da bo boljša, ampak brez pritiska. Kar bo, bo. Jaz bi bila res zadovoljna, če bi bilo tako. Morda bo pa ob rekordih na 100 in 200 metrov spet priimek Bikar namesto Ottey … Je pa res, da bo morala pojesti še kar nekaj žgancev, da bo prehitela mami. (smeh)
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje