Junak slovenske atletike s 30 leti razmišlja o koncu kariere

Robert Renner. FOTO: Aleš Fevžer.

Robert Renner, slovenski rekorder v skoku s palico, ki je leta 2016 navdušil z bronasto medaljo na evropskem prvenstvu v Amsterdamu, počasi izgublja voljo do skakanja. "Letošnja sezona utegne biti moja zadnja," pravi.

Robert Renner je v skoku s palico navduševal že kot zelo mlad. Leta 2011 je v Lillu postal svetovni prvak v kategoriji do 18 let. Leta 2015 je zlato medaljo osvojil še na evropskem prvenstvu do 23 let v Talinu in se uvrstil v finale svetovnega članskega prvenstva, ki je bilo tistega leta v Pekingu.

Leto pozneje je doživel vrhunec kariere. V Amsterdamu je osvojil bron, Sloveniji prinesel takrat osmo medaljo z evropskih prvenstev na prostem (zdaj jih ima že deset) in postal eden od večnih junakov slovenske atletike.

Istega leta v Riu de Janeiru je kot zelo mlad dočakal še olimpijski debi. Star je bil komaj 22 let.

Danes jih ima 30, od takrat pa je nastopil le še na enem velikem tekmovanju, svetovnemu prvenstvu v Eugenu v ZDA pred dvema letoma. Državnemu rekordu 570 centimetrov, ki ga je postavil leta 2015, se ni več približal.

Tudi v letošnji sezoni, ki prinaša evropsko prvenstvo v Rimu in olimpijske igre v Parizu, Celjanu ne steče. Pozimi je sicer preskočil 550 centimetrov, poleti pa višje od 540 do zdaj ni zmogel.

Torkov miting na Ptuju, na katerem smo se pogovarjali z njim, se mu je povsem ponesrečil. Ob nemogočih vremenskih razmerah je tekmovanje končal pri 482 centimetrih.

Kaj se je dogajalo danes, da ste s tekmovanjem tako hitro zaključili?
Vremenska napoved je bila slaba, zato se namenoma nisem ogreval in sem začel nastopati na nizkih višinah. Rekel se si, da se bom ogrel sproti. Toda ko sem prišel na poln zalet, se je ulil dež. Sledili so presledki. Čakali smo 20 minut, kar me je preveč zmotilo, zato sem s tekmovanjem predčasno končal. Tokratnega nastopa sploh ne štejem kot tekmo.

V lovu na evropsko prvenstvo ste po rankingu v skoku s palico trenutno na 43. mestu. V Rimu bo nastopalo 30 atletov. Vam bo zmanjkalo časa, da se kvalificirate?
Jutri grem še na miting v Avstrijo, kjer pa bo na voljo bolj malo točk. Toda glede na to, da nimam česa izgubiti, bom poskusil. Potem me čaka še balkansko prvenstvo. Ne vem, ali sploh še imam realne možnosti za evropsko prvenstvo. Nimam tekem, saj sem bil lani poškodovan. Tudi pozimi sem zaradi težav z zdravjem nastopil le enkrat. Imam velike težave, ampak ni še konec.

Bo pa zato več časa za olimpijske igre. Verjamete, da se lahko uvrstite v Pariz?
Časa je več, ampak pri skoku s palico je razlika med evropskim prvenstvom in olimpijskimi igrami velika. Težko karkoli napovedujem. Upam na čim boljše skoke. Želim si, da bi popravil svoj državni rekord, ki je že precej star. Bolj se bom osredotočil na to, potem pa bomo videli, kako in kaj. Morda pa bom imel srečo in se uspem uvrstiti v Pariz.

Kako naprej? Boste po tej sezoni še tekmovali?
Trenutno težko najdem pravi odgovor, ampak realno razmišljam o tem, da bom končal. Odvisno od tega, kako mi bo v tej sezoni šlo. Koliko bo volje in moči. S kakšno lahkoto bom letos skakal in kako visoko. Mislim pa, da gre moja kariera h koncu.

Leta 2016 ste z bronom na evropskem prvenstvu poskrbeli za enega od presežkov slovenske atletike, potem je šla vaša kariera navzdol. Kaj se je dogajalo?

Rezultati so začeli stagnirati. Sam sem se lovil, medtem pa je konkurenca postajala vse boljša. Če bi danes skakal toliko, kot sem takrat, ko sem bil najboljši, ne bi bil v vrhu. Konstantno bi moral skakati deset centimetrov višje od rezultatov, ki sem jih dosegal takrat.

Skok s palico se nenormalno dobro razvija, zato je težko. Posledično je težko loviti razrede za kategorizacijo, ki prinaša finančno pomoč. Lahko povem, da je norma za olimpijske igre v skoku s palico letos 582 centimetrov. Ko sem jo jaz izpolnil pred desetimi leti, je bila 17 centimetrov nižja. Prihajajo boljši, zato je precej težje, kot je bilo.

Leta 2019 ste za nekaj časa celo prekinili kariero. Zakaj?

Ne bi rekel, da sem jo prekinil. Vzel sem si odmor za razmislek in ugotovitev, ali si še sploh želim skakati. Ugotovil sem, da si, zato sem danes tukaj in še skačem.

Se zdaj ukvarjate le z atletiko? Se da preživeti?
Načeloma se ukvarjam samo z atletiko. Imam srečo, da je v skoku s palico veliko priložnosti z mitingi na ulicah. Dva dni nazaj sem bil v Avstriji, zdaj sem tu, jutri grem v Italijo. Na tak način se da kaj zaslužiti, da je dovolj za življenje.

Skok s palico je verjetno najbolj zahtevna atletska disciplina, ki vsebuje marsikaj. Kaj je najpomembnejše?

Predvsem to, da si dovolj hiter. Če nisi, potem je težko biti vrhunski. Sicer pa je zelo pomembno tudi to, da si gimnastično sposoben. Moraš loviti občutek. Hitrost s palico, gimnastika … To skušaš povezati. Starejši kot si, lažje je. Ko se naučiš skakati, ni več tako težko, kot se morda zdi na začetku.

Gre tudi za eno najbolj nevarnih disciplin. Kaj se lahko zgodi, ko padeš s petih, šestih metrov višine, smo videli že večkrat. Je prisotnega veliko strahu?
Na srečo sam strahu nimam. Je pa bilo obdobje, ko me je bilo tudi strah. Ko si mlad, te tako ali tako ni strah, potem pa pride obdobje, v katerem se marsikdo izgubi. Tudi jaz sem imel s tem težave, ampak zdaj je to mimo. V skakanju uživam, glede nevarnosti pa … Povsod se ti lahko kaj zgodi, če misliš na to.

Ste kdaj že padli mimo blazine?
Sem, ampak kakšne hujše poškodbe zaradi neuspelega skoka pa nikoli nisem imel.

Skok s palico je tudi disciplina, v kateri ima slovenska atletika veliko orožje za medalje na največjih tekmovanjih. Govorim seveda o Tini Šutej. Kaj mislite o njej in o tem, kar ji uspeva?

Je vrhunska in že vrsto let skače na vrhunski ravni, za kar si zasluži globok poklon. Najbolj me navdušuje s tem, ker tako visoko skače, čeprav ni več najmlajša. Še naprej drži svetovni vrh. Upam, da ji letos uspe in pride do nove medalje na velikih tekmovanjih. Super bi bilo, če na olimpijskih igrah. To bi ji zelo privoščil. Letos ima lepo priložnost. Želim ji vse najboljše.

Lahko morda prav ona in to, kar počne, poskrbi za motiv, da s kariero nadaljujete tudi vi?
Ne verjamem, da bom v teh letih, kot je ona zdaj, še naprej skakal. Ne skačem dovolj visoko, da bi si to lahko privoščil.

24-letni Armand Duplantis je prejšnji mesec še osmič postavil svetovni rekord. FOTO: Profimedia.

Še precej več pa v skoku s palico uspeva Švedu Armandu Duplantisu, ki, tako kot nekoč Sergej Bubka, svetovne rekorde podira enega za drugim.
On je svetovni fenomen. Že kot zelo mlad je začel podirati rekorde in jih podira še danes. Toliko boljši je od vseh, da bi ga težko primerjal s komerkoli.

Najbolj fascinantno je to, s kako težko palico skače. Ima podobno težo kot jaz, pa skače s takšno palico, ki jo jaz komaj dvignem. To je palica kot telegrafski drog. Pa ne verjamem, da je tako zelo močnejši od mene. Kaj naj rečem. Je vsaj tri razrede pred preostalimi …

Ste ga že spoznali? Kakšen je?
Ko sem bil jaz dober, njega še ni bilo v karavani, tako da se prav veliko nisva družila. Ne poznam ga prav dobro, bi pa rekel, da je zelo normalen. Nič kaj vzvišen in zvezdniški.

Junak slovenske atletike s 30 leti razmišlja o koncu kariere

Kakšno je tvoje mnenje o tem?

Najbolj brano - Atletika