Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
ULEB Eurocup
NBA
Slovenija
Turška liga TBL
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Čeprav šteje le 24 let, je Laura Unuk v svetu šaha že uveljavljeno ime. Z najboljšo slovensko šahistko smo se tik pred njenim odhodom na evropsko prvenstvo v Zagreb med drugim pogovarjali o pritiskih, ki jih prinaša naziv mednarodnega mojstra, psiholoških igricah med tekmovalci in tudi o tem, zakaj šah tudi v 21. stoletju ostaja v moški domeni.
Je večkratna svetovna mladinska prvakinja v kategorijah do 16 in do 18 let, skupaj pa se ponaša s kar desetimi odličji z mladinskih evropskih in svetovnih prvenstev tako v standardnem, pospešenem kot hitropoteznem šahu. Laura Unuk je naslov državne prvakinje prvič osvojila pri vsega 13 letih, le pet let pozneje še naziv velemojstrice.
“S šahom sem odraščala od sedmega leta. Na tekmovanja v Italijo, na Češko, Srbijo sem s klubom in šahovsko zvezo hodila od osnovne šole. Posledično si veliko zdoma, a obenem vidiš tudi veliko sveta,” pravi Laura Unuk, ki se od leta 2021 ponaša tudi z nazivom mednarodnega mojstra.
Krajši premor od šahovnic je želela storiti med študijem biokemije, ki ga namerava zaključiti maja prihodnje leto, a je hitro ugotovila, da je ljubezen do 64 polij prevelika.
“Bilo je kot neke vrste zasvojenost. Sprva sem si rekla, da bom odšla le na eno tekmovanje, a sem jih hitro začela obiskovati še več, ” razlaga Ljubljančanka, ki so jo po zaslugi navidez nedolžne objave na družbenem omrežju letos bolje spoznali tudi na Balkanu.
Laura, koliko znaša vaš inteligenčni kvocient?
Nikoli ga nisem uradno izmerila, včasih sem le igrala kakšno igro, ki ti ga izmeri. Sem pa dobila od športnega psihologa Mateja Tuška ob reševanju njegovih psiholoških testov potrdilo, da imam visok inteligenčni kvocient. Spomnim se, da sem prišla na tisti test močno utrujena in sem nekatere stvari tudi naključno obkroževala, zato ne vem, kako je prišlo do tega. A so mi rezultati dali določeno samozavest, da morda pa le nisem tako neumna (smeh).
A mislim, da če z igranjem šaha pričneš v mladosti, ti ta pomaga pri razvoju inteligenčnega kvocienta in logičnega mišljenja. Mislim, da je tu povezava in ne, da moraš imeti visok inteligenčni kvocient za razumevanje šaha. Na to temo so bile narejene tudi raziskave, ki so pokazale, da šah še posebej pri mladih pripomore k zvišanju inteligenčnega kvocienta.
Kdaj ste v šahu prvič premagali starša?
Že kar zgodaj. A šah me je zelo zanimal. Nekateri otroci so športniki po duši, sama to nisem bila. Nisem želela igrati odbojke, brcati žoge in na splošno igrati ekipnih športov. Od nekdaj sem bila bolj individualna, šah pa je bila igra, ob kateri sem v miru sedela, gledala figure in le razmišljala. Zdelo se mi je fascinantno, ker se ga je zelo lahko naučiti, a ponuja ogromno različnih možnosti.
Najboljša šahistka na svetu Yifan Hou je nekoč dejala, da bolj, ko se poglobiš v šah, hitreje spoznaš, da je še več stvari, ki jih o šahu ne razumeš.
To sem ugotovila tudi sama med učenjem šaha. Mislila sem, da mi bo z izkušnjami in boljšim razumevanjem pozicij lažje in mi ne bo treba toliko računati. A več pozicij in struktur poznaš, bolj moraš razmišljati in znati znanje povezovati. Težko je razložiti. Nekoč sem prebrala, da je v šahu več mogočih pozicij kot atomov v vesolju. A prav zaradi tega je šah tako zelo zanimiv. Igramo ogromno partij, a niti ena ni enaka, kar je fascinantno.
Koliko potez vnaprej lahko predvidi mednarodni mojster?
Poteze rada računam vnaprej, ker nisem pretirano intiutivna igralka. Posledično mi to vzame ogromno časa. Včasih sem za eno potezo porabila celo 40 minut, kar je rekord, za katerega upam, da ga ne bom nikoli več dosegla. Sicer nikoli nisem štela, a mislim, da vnaprej skušam predvideti med 10 in 15 potez.
Med igranjem ne gledaš le ene različice, ampak različne veje. Nekoč sem gledala pet vej in pri vsaki vsaj osem potez vnaprej. V tem primeru je številka posledično precej višja. A velemojstri so v tem še nekoliko boljši.
Je pri šahu pomembna intuicija?
Če ti dela intuicija, to pomeni, da si v formi. Ko sem postala mednarodni mojster, mi ni bilo treba toliko računati vnaprej, temveč sem se zanašala na intuicijo, česar pri sebi nisem vajena. Takrat nisem rabila veliko časa, da sem lahko ocenila, kaj je dobra oziroma slaba poteza. Intuicija ti sicer pride še posebej prav pri hitropoteznem šahu, kjer se ne moreš zanašati na računanje, saj za to ni časa. V tej disciplini lahko dosežem šesto ali pa 60. mesto, saj je vse odvisno od forme in intuicije.
Se je pritisk z osvojitvijo naziva mednarodnega mojstra povečal?
Morda se to ne bo slišalo najbolje, a ko sem osvojila naziv in pozneje, ko je moja forma zaradi obveznosti na fakulteti padla, v Sloveniji nisem imela težav z branjenjem prvega mesta. Takrat me je bilo zelo strah, da ga bom po osmih letih izgubila. Prav predstavljala sem si, kako bodo mediji pisali, da Laura Unuk ni več številka ena slovenskega šaha. Na splošno se na pritiske ne oziram, nekoliko drugače je le, ko nastopam za Slovenijo, saj sem številka ena. Če mi ne gre, potem običajno ne steče niti preostali ekipi.
Seveda bi se na tem področju rada še izboljšala, saj je moje spopadanje s pritiskom pravzaprav potiskanje stvari na stran. To zatiskanje oči včasih privede do težav, ker se stvari nakopičijo. A športna psihologinja mi je dejala, da dokler mi uspeva na ta način, je tudi to okej.
Vaša stanovska kolegica Jana Krivec je v enem od intervjujev dejala, da v šahu ni džentelmenstva. Koliko je psiholoških igric?
S psihološkega vidika si v šahu običajno sam sebi največji nasprotnik, a so igrice, ki lahko vplivajo na nasprotnika. Tu gre za različne distrakcije, ki jih nekateri niti ne počno nalašč. Če si nervozen, morda treseš nogo, ali pa vrtiš figuro okoli prstov. To je precej moteče. A v takšnem primeru lahko pokličeš sodnika, ki tekmovalca opozori, da preneha s tem početjem.
A običajno sem v igro tako zelo poglobljena, da teh stvari niti ne opazim. Morda tudi sama nezavedno počnem stvari, ki nasprotniku niso všeč. Opazila sem, da v primeru, ko sem v težkem položaju, glasno zavzdihnem.
Veliko športnikov se pred tekmo sprošča z glasbo, kakšna je vaša rutina pred partijo?
Šahisti se moramo neposredno pripraviti na nasprotnika, kar traja okoli dve uri. Naštudirati moramo, kakšne pozicije mu ustrezajo, katere otvoritve želimo igrati, kar je samo po sebi kar stresno. Nato je čas še za krajšo sprostitev.
Sama do pol ure pred tekmo še ponavljam določene kombinacije in si poskušam čim več vtisniti v spomin, nato pa si zavrtim glasbo, ob kateri morda še zapojem. Poskušam biti ne preveč živčna, a se nervoza ob začetku partije znova poveča. Prav specifične rutine nimam, počnem stvari, ki mi v tistem trenutku ustrezajo.
Je pred dvobojem prisotno tudi vraževerje?
Običajno sem nosila uro in ko sem jo nekoč pred partijo snela, sem bila prepričana, da bom izgubila. Ugotovila sem, da s psihološkega vidika to ni dobro, zato sem prenehala biti vraževerna. A zdaj tako ali tako ur kot tudi kemičnih svinčnikov ne smemo imeti pri sebi, ker lahko vsebujejo elektronske naprave, ki ti pomagajo.
Tehnološki napredek je imel velik vpliv na šah, morda še večji kot na preostale športe. Zdaj vsi šahisti pozorno spremljajo, kolikokrat gre nasprotnik na stranišče, kaj ima v svoji torbi, saj je zelo lahko goljufati.
Gari Kasparov in Bobby Fischer sta na ženski šah gledala s precejšnjim prezirom. Je svet šaha danes prijaznejši do žensk?
Vsaka šahistka ima glede tega svojo izkušnjo. V Sloveniji imamo dober sistem in smo zelo spoštovane, včasih celo bolj kot moški. Odvisno je tudi, kam prideš in s kom si. Slišala sem veliko zgodb, kako so nekateri velemojstri izkoriščali svoj naziv, da so privabili šahistke, nato pa je prišlo do takšnih in drugačnih seksističnih dejanj.
Nedavno je bila na Twitterju afera, ko so šahistke razkrile, kaj vse se jim dogaja. Obenem se je še nedolgo nazaj v primeru kakšnega spregleda med partijo govorilo, da je šlo za ženski spregled. Tudi to je razlog, da je punc v šahu manj.
Je težava tudi v moškem egu?
Morda. Nedavno sem slišala, da je starejši slovenski velemojster govoril, da je najhuje izgubiti proti ženski in da bi mu bilo najtežje izgubiti proti meni. A sama na te stvari ne gledam tako. Šahisti se med seboj ocenjujemo po ratingih in tu smo ženske izenačene z moškimi. Moj je 2400, kar je enakovredno moškemu z enakim ratingom. S tega vidika bi bilo pravično, da bi bili tudi honorarji porazdeljeni skladno s tem.
Po podatkih Svetovne šahovske federacije je bilo leta 2020 po svetu med registriranimi igralci le deset odstotkov žensk oziroma celo pet odstotkov manj kot še dve leti pred tem.
Veliko ljudi se sprašuje, zakaj ima šah žensko kategorijo, saj gre za miselni šport in smo na tem področju vsi enaki. A težava je predvsem okolje. V šahu je ogromno fantov, ženske pa so raje v ženski družbi. Tudi na tekmovanja nam je običajno prijetneje hoditi skupaj. Veliko deklet prav zaradi tega preneha z igranjem, predvsem v srednji šoli. Obenem niti ni prevelike motivacije, da bi ostale v šahu, saj zelo težko živiš od njega.
Če pogledamo Magnusa Carlsena, je to morda izvedljivo, medtem ko je najboljša šahistka Yifan Hou opustila šah, odšla študirat na Stanford in je zdaj profesorica šaha na Kitajskem. Če si pametna in sposobna, boš morda raje doktorica fizike ali matematike, saj so zaslužki pri ženskah majhni. No, pa saj gredo tudi tu stvari počasi na bolje.
Dobiva šah s serijami kot je Damin Gambit in nenazadnje tudi s spletnimi platformami, kot je Twitch, nov zagon?
V času pandemije je bilo neverjetno, kakšna eksplozija priljubljenosti šaha se je zgodila. Zlasti po predvajanju serije Damin Gambit. Ogromno ljudi, ki so nekoč igrali šah, si je naredilo račune na šahovskih spletnih straneh. A po koncu pandemije so številni ugotovili, da ni tekmovanj in krožkov, kjer bi se lahko med sabo družili. Tudi časovno jim zaradi služb ni več zneslo, zato je sedaj priljubljenost znova nekoliko upadla.
So klubi in zveza v Sloveniji zamudili priložnost, da bi bolje unovčili priljubljenost šaha?
V Sloveniji se tega mogoče niti nismo dobro zavedali. Tudi kar se tiče promocije šaha, ga prek družbenih omrežij pogosto promovira Luka Dončić, ki celo sodeluje s spletno stranjo Chess.com, kjer so naredili robota z njegovo podobo. Naša zveza in tudi klubi se niso niti pozanimali ali poskušali to izkoristiti. Luka je pravzaprav naš največji šahovski ambasador, vendar se na tem nič ne dela, kar je žalostno. Tako da, Luka, če bereš ta intervju … (smeh).
Ko ravno omenjate družbena omrežja, poleti je bila vaša objava fotografije stranišča na beograjski železniški postaji na Instagramu deležna ogromne pozornosti.
Najhuje je, da moji šahovski uspehi niso imeli niti približno takšnega odmeva kot ta objava. Zanimivo, kako hitro je novica potovala od Slovenije, do Hrvaške in nato Srbije. Ko mi je kolegica poslala posnetek zaslona novice, se mi je zdela popolna neumnost, da je v svetu, kjer lahko pišeš o toliko stvareh, nekdo napisal cel članek o moji fotografiji stranišča.
S Hrvaške sem nato dprejela sporočila, da sem zvezda in kako zelo me imajo tam radi, bosanski velemojster pa mi je napisal, da sam še nikoli ni bil tako zelo hvaljen kot jaz za to objavo. Takrat sem upala, da novica le ne bi prišla do Srbije, saj nisem mislila nič slabega. Seveda je prišla in tamkajšnji mediji so iz tega naredili celo afero. Želeli so mi celo prepovedati obiskovanje tekmovanj v Srbiji, čeprav je bilo vse skupaj mišljeno kot šala. Žal mi je, da so v Srbiji to tako dojeli, a sem se naučila, da moram biti z besedami bolj pazljiva.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!