Poklapani Zoran Dragić: Mati narava ne izbira

Zoran Dragić. Foto: Aleš Fevžer

Medtem ko se slovenska košarkarska enajsterica pripravlja na sredin četrtfinalni obračun evropskega prvenstva proti Poljski, poškodovani Zoran Dragić sanja o tem, da bi se z njo povzpel na zmagovalni oder. "Tudi po vseh štirih, če bo treba," pravi 33-letni Ljubljančan.

Med treningom je odšepal iz dvorane in se ustavil pri slovenski sedmi sili. S kompresijskim povojem čez poškodovano stegno in z izrazom na obrazu, ki nakazuje, da razočaranje po poškodbi, zaradi katere na EuroBasketu 2022 ne bo veš igral, še ni zbledelo. Nasmehne se le, ko mu ob suverenem pojasnjevanju anatomije namignemo na študij medicine. “Verjetno bi bil res že  čas. Toliko namreč vem o poškodah,” pravi Zoran Dragić, za katerega je bil tokrat usoden strgani del štiriglave stegenske mišice.

“Očitno mi ni usojeno, da pomagam reprezentanci,” pravi mlajši član bratskega tandema Dragić, ki je zaradi zdravstvenih težav izpustil že EuroBasket 2017. “Seveda mi po glavi roji veliko mislih. Zakaj ravno jaz? A to je šport. Na marsikaj ne moreš vplivati. Moja naloga je, da maksimalno pripravim svoje telo. To sem storil. Nato pa … Mati narava ne izbira. Na žalost se je zgodilo. Znova meni. A to bom prebrodil in se vrnil še močnejši,” pravi član Cedevite Olimpije, ki bo z reprezentanco ostal do konca EuroBasketa.

“Prve tri ali štiri dni je priporočljivo predvsem mirovanje. Nato sledi fizioterapija. Počakati je treba, da hematom uplahne in potem se oblikuje nova vez, ki bo nadomestila mišico. Sledijo prvi košarkarskimi gibi. V roku dveh mesecev in pol bi moral biti na pravi ravni,” je v bližnjo prihodnost pogledal ljubljanski krilni košarkar, ki ne skriva razočaranja.

Vseeno verjame, da se bo 18. septembra lahko s soigralci povzpel na eno od stopnič in prejel kolajno. “Verjamem v soigralce. To so najboljši fantje, kar jih premore Slovenija. Žal jim ne morem pomagati. Imamo enajst borcev. Spodbujal jih bom s klopi, da uresničimo naše sanje. Smo kot bratje. Poškodbe so del športa. Razumljivo, da jim je bilo hudo. Šport gre naprej, moje življenje prav tako,” je pogovor zaključil Zoran Dragić.

Kakšno je tvoje mnenje o tem?

Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje