Letošnje evropsko prvenstvo v košarki je imelo veliko favoritov, a Španija in Francija po dolgih letih nista sodili v najožji krog. Naposled sta se, skoraj nekoliko potihoma, znova uvrstili v finale, kjer sta v letošnjem tisočletju sicer stalnica. Od leta 1999 namreč vsaj ena od obeh reprezentanc v finalu ni igrala le na treh turnirjih stare celine. Pod glavnino uspehov je viden podpis dveh izjemnih selektorjev, Sergia Scariola in Vincenta Colleta.

Tresla se je gora, rodila se je miš. Tako bi lahko na kratko povzeli letošnje evropsko prvenstvo, ki je bilo po mnenju številnih eno najmočnejših, če ne kar najmočnejše v zgodovini. Vsaj, ko je govora o talentu najvišjega kova, saj so na turnirju igrali redni člani najboljše peterke lige NBA v zadnjih letih, med njimi tudi dva, ki sta si razdelila zadnje štiri nagrade za najkoristnejšega igralca sezone. Govora je seveda o Giannisu Antetokounmpu, Nikoli Jokiću in Luki Dončiću.

Reprezentance Grčije, Srbije in Slovenije so od sredine poletja naprej, ko so bili razkriti širši seznami moštev za EuroBasket, veljale za najožje favorite za zlato medaljo. Sledili so trije zaporedni šoki. Najprej je Srbijo izločila Italija, nato Grke Nemčija in za konec še v največji senzaciji tega prvenstva, Poljska Slovenijo.

Menjajo se generacije, Španija še naprej osvaja medalje

Naposled sta se do finala prebili dve reprezentanci, ki sta sicer na lestvici po številu medalj, če odštejemo države, ki že dolgo ne obstajajo več, na prvem in tretjem mestu. Oziroma na prvem in drugem, če prištejemo še letošnji, ki sta si jih z uvrstitvijo v finale že zagotovili. Francija se bo namreč pri številki deset v nedeljo izenačila z Italijo na drugem mestu. Španci bodo zdaj skočili na 14.

Španci kaznovali mrk Nemcev, Francozi zmleli Poljake

Eurobasket 2022

16. Sep 2022 1

Eurobasket 2022

16. Sep 2022 1

(Ne)priznavanje slovenske majhnosti in odgovornosti

Eurobasket 2022

15. Sep 2022 5

Eurobasket 2022

15. Sep 2022 5

Zadnji dve desetletji sta sicer Francija in Španija redni gostji vsaj polfinalnih obračunov. Španci so leta 1999 s srebrno medaljo začeli izjemen niz, ki traja še danes. Od takrat v bojih za medalje namreč niso manjkali, ob enajstih zaporednih uvrstitvah vsaj v polfinale pa so pobrali neverjetnih devet medalj in si v petek zagotovili še deseto! Leta 2009, 2011 in 2015 so osvojili zlato, 1999, 2003 in 2007 srebrno in 2001, 2013 ter 2017 bron.

Statistika Francije je malce manj bleščeča, a kljub temu navdušujoča. V istem obdobju so se do polfinala prebili sedemkrat, sinoči pa so si zagotovili peto medaljo. Prvaki so leta 2013 postali na EP v Sloveniji, srebro so dodali dve leti prej, bron pa so si nadeli v letih 2005 in 2015.

Na večni lestvici je po številu medalj sicer še naprej trdno v sedlu nekdanja Sovjetska zveza, pred še eno že razpadlo državo Jugoslavijo, sledi Španija.

Scariolo in Collet si zaslužita kip

Ne le osvajanje medalj, Franciji in Španiji je skupna tudi izjemna stanovitnost na položaju selektorja. Oba sta na čelo prišla leta 2009. Vincent Collet na klopi francoske izbrane vrste od takrat sedi brez premora in je zaslužen za četrto medaljo na EuroBasketih, skupno pa že osmo na vseh velikih tekmovanjih.

Sergio Scariolo se je vmes za dve leti poslovil od mesta selektorja (2013-2014) in se nato vrnil ter nadaljeval z nizanjem uspehov. Enako kot Collet se lahko pohvali z medaljami z vseh velikih tekmovanj, prav tako si je v petek zagotovil že osmo, od tega peto na evropskih prvenstvih. Kar štiri so najžlahtnejšega leska, pred tremi leti je na Kitajskem postal tudi svetovni prvak.

“Ne najdem besed, s katerimi bi lahko čestital svojim igralcem. Presegli so vsa pričakovanja. Ta medalja je verjetno najmanj pričakovana, a zame najbolj zadovoljiva,” je po zmagi proti Nemčiji dejal Scariolo.

Če je bil pritisk na medaljo pred leti, ko so dres “La Roje” nosili legendarni Pau Gasol, Marc Gasol, Jose Calderon, Juan Carlos Navarro, Sergio Rodriguez, Jorge Garbajosa in številni drugi velikani, neskončno velik, je bilo letos drugače. Španci so v senci zgoraj omenjenega zvezdniškega trojčka z novo generacijo nadaljevali svoj niz. Z devetimi košarkarji, ki so prvič na evropskem prvenstvu in zadnjim “ostankom” zlate generacije, 37-letnim Rudyjem Fernandezom.

“Zgrajeno je na trdem delu, povezanosti, ekipni košarki, borbi v obrambi in želji po preseganju svojih meja. In znova tudi z veliko poguma v zadnji četrtini,” je bil poln hvale na račun svojih varovancev Italijan na španski klopi, ki si bo po slovesu od reprezentance zaslužil svoj kip pred sedežem španske zveze.

Enako velja za Colleta, brez katerega si francoske izbrane vrste ne gre predstavljati. Letos je imel precej bolj okrnjeno zasedbo od lanske, ki je osvojila srebro na olimpijskih igrah. Ni bilo niti Nicolasa Batuma, ki je končal slovenske olimpijske sanje. Manjkal je odličen strelec Nando de Colo, medtem ko so se velikani kova Tony Parker, Florent Pietrus, Boris Diaw in Joakim Noah že davno poslovili od parketov.

“Že od začetka smo se morali boriti, da bi dosegli našo najvišjo raven košarke. Vsi skupaj se trudimo in smo zdaj na točki, ki smo jo pričakovali. Ampak pot je bila dolga. Videli smo v osmini finala in četrtfinalu, kako zelo smo se morali boriti, da smo prišli do sem,” je dejal Collet, ki se dobro zaveda, da jim je tako proti Turčiji kot Italiji že grozil izpad, a so se v zadnjih sekundah čudežno rešili. “Zdaj pa moramo le ostati zvesti sami sebi,” je pred finalom dejal kratko in jedrnato.

Finale bo v nedeljo ob 20.30, ko se bo še uradno in dokončno zgodila sprememba na evropskem prestolu, kjer je zadnjih pet let bivala Slovenija …